ALegorična interpretacija
svetega pisma
v aleksandrijski šoli
Uvod
V zgodovini opažamo polemiko med različnimi interpreti svetopisemskih besedilih. Prvi zagovarjajo dobesedno, spet drugi pa alegorično razumevanje posameznih odlomkov in knjig. Polemika je z razvojem sodobne znanosti ponovno postala aktualna. Nadalje cerkveno učiteljstvo uči različne ravni interpretacije in prepletanje razumevanja pomenov. Zato bomo v tem delu iskali izvore in razloge alegoričnega pomena, ki ima pomembno težo za nadaljnje razumevanje teologije.
Poudarek naloge bo postavljen na alegorično interpretacijo v aleksandrijski šoli, ki je bila glavna nosilka te smeri interpretacije. Predstavitev bo potekala ob pomoči aleksandrijskih očetov, kot so Klemen Aleksandrijski, Origen, Filon in drugi. Ključen za predstavitev bo Origen, ki je velikan alegorične interpretacije Svetega pisma v aleksandrijski šoli.
1.1 Alegorija
Beseda alegorija je grška sestavljenka iz 'alla', ki pomeni drug in iz 'agoreuo', ki pomeni razglasiti, proglasiti. Izvorno se nanaša na obliko govorjenja, ki ga Ciceron imenuje »nenehen tok metafor«. Po Avguštinu je alegorija način govora, pri katerem je ena stran razumljena s pomočjo druge. (St. Mark Coptic Church, 2014) V SSKJ-ju beremo, da je alegorija prikazovanje abstraktnega v konkretni obliki in je vsebinsko sorodna s prispodobo. Poleg umetnosti najdemo alegorijo v literaturi, ki običajno opisuje dogodke ali izraža abstraktne ideje s pomočjo materialnih predmetov, oseb in dejanj. Uporabljali so jo že Platon, Ciceron, Apulej, vendar se je popularizirala v svetni srednjeveški literaturi. (Britannica 2014)
Alegorijo tudi povezujemo s hermenevtično metodo razlage slikovitega govora Svetega pisma pri cerkvenih očetih in v srednjem veku. Opira se na običajni simbolični govor semitskih ljudstev in davnih kultur. S podobami razlaga biblične tekste in njihov globji pomen, zavestno pa zanemarja dobesedni pomen, ko si prizadeva dojeti prikrito globjo duhovno raven. (SRL 2017, 29)
1.2 Alegorija v Svetem pismu
Alegorična interpretacija je eksegetska metoda, ki trdi, da ima Sveto pismo različne ravni pomena in se poskuša osredotočiti na duhovni pomen, kar nasprotuje dobesednemu pomenu. Alegorično interpretacijo lahko imenujemo tudi kvadriga, ki se nanaša na značilno rimsko kočijo, ki jo vodijo štirje konji. Štirje konji so simboli za štiri metode alegorične interpretacije: dobesedna, anagoška (govori o eshatologiji), tipološka (povezuje Staro in Novo zavezo) in tropološko (o morali). (Wikipedia, 2014)
V Svetem pismu najdemo tri vrste alegorije: oblikovno <figurativno>, pripovedno <narativno> in tipološko alegorijo. Oblikovno alegorijo najdemo v Pavlovi hvalnici ljubezni (1 Kor 13), kot tudi v Prg 8, kjer je modrost personificirana. V nekaterih prilikah (usmiljeni Samarijan Lk 10, 30-35; izgubljeni sin 15,11-32) je alegorija pripovedna. Znotraj Svetega pisma je najbolj izrazita tipološka alegorija, ki starozavezne pojme (dogodke in osebe) gleda v luči Nove zaveze. V Svetem pismu najdemo sam izraz alegorija pri Pavlu v Gal 4,24, »to je povedano v prispodobi <allegoroumena>«. Nekateri učenjaki menijo, da Pavel predstavi alegorično interpretacijo postave v 1 Kor 9,10, vendar ne pomeni nujno, da Pavel ni razumel preostalega dela postave dobesedno. (St. Mark Coptic Church, 2014) V Novi zavezi Jezus rabi alegorijo kot retorični pripomoček znotraj prilik (Mt 13,18-35; Mr 4,12-20; Lk 8,11-15). Nadalje rabi alegorijo v Jn 3,14 (povzdignjenje kače v puščavi); Mt 12,42 (kraljica Juga); Mt 12,40-42 (Jonovo znamenje). Pri Pavlu so primeri v Gal 4,22-29 (Hagara in Sara); 1 Kor 10,6-13; Rim 5,14. Primere alegorije najdemo tudi v Heb 8-10 in Raz. V Stari zavezi je najverjetneje potrebno celotno Visoko pesem interpretirati alegorično. Nadalje alegorijo rabijo preroki, kot npr. Ezk 27-32.
1.3 Alegorija in tipologija
Soroden pomen z alegorijo ima tipologija, ki izhaja iz besede 'typos', kar v grščini pomeni odtis pečata. Pečat je tako novozavezni dogodek, ki je privedel preroški odtis s strani Stare zaveze. Razlikovanje med alegorijo in tipologijo prihaja iz antiohijske kritike aleksandrijske alegorije. Nekateri učenjaki alegorijo definirajo kot metodo, pri kateri je zemeljska resničnost interpretirana simbolično, nanaša se na nebeško resničnost, medtem ko se tipologija nanaša na zgodovinsko resničnost, ki nakazuje na drugo, še posebno na osebo in delo Jezusa. V alegorični eksegezi je sveti tekst razumljen kot simbol oz. alegorija duhovnih resničnosti. Dobesedni, zgodovinski smisel igra bistveno manjšo vlogo in cilj eksegeta je razviti moralni, teološki ali mistični pomen, ki ga vsebuje vsaka beseda znotraj odstavka in knjige. Tipološka eksegeza se predvsem osredotoča na odnos med Staro in Novo zavezo; je način, kjer Stara odseva Novo zavezo. Tipologija razume zgodovino resno, saj se Božje odrešenje odvija skozi zgodovino. (St. Mark Coptic Church, 2014)
2.1 Aleksandrijska šola
Ko krščanstvo konec 1. stoletja prispe v Aleksandrijo, pride do trka s helenizmom, kar vodi v nastanek teološke šole. Aleksandrijska šola je najstarejše središče svete znanosti v zgodovini krščanstva. Okolje, kjer se je razvila, ji daje značilne karakteristike, predvsem zanimanje za metafizične temelje vsebine vere, naslanjanje na Platonovo filozofijo in alegorično interpretacijo Svetega pisma. Razvijala se je med študenti in učitelji, kot so Klemen, Origen, Dionizij, Peter, Atanazij, Didim in Ciril.
Alegorična interpretacija je bila v rabi že pri grških filozofih, ko so se je posluževali pri interpretaciji mitov in zgodb o bogovih, ki se pojavljajo pri Homerju in Heziodu. Ksenofan, Pitagora, Platon, Antisten in ostali so poskušali poiskati globlji pomen v takih zgodbah, kjer je bil dobeseden pomen neprimeren. Še posebej stoiki so posvojili ta sistem. Kot omenjeno, tudi Svetemu pismu alegorična interpretacija ni tuja. Prvi predstavnik judovske alegorične eksegeze je bil Aristobul, v sredini 2. st. pr. Kr. Prvi večji predstavnik je bil judovski Filon Aleksandrijski, ki je prevzel alegorijo pri razlaganju Svetega pisma. Zanj je dobeseden pomen samo senca telesa, saj alegorični in globlji pomen predstavlja resnično stvarnost, vendar obenem ne zanika dobesednega ali zgodovinskega pomena. (Quasten 1983, 2)
Krščanski misleci iz Aleksandrije so posvojili to metodo, saj so bili prepričani, da je dobesedna interpretacija v mnogih primerih nevredna Boga. Klemen jo začne uporabljati, medtem ko jo Origen že oblikuje v sistem. Pripomogla je pri reševanju problemov, ki so bili postavljeni pred zgodnjo Cerkvijo, npr. kakšen pomen ima Stara zaveza znotraj svetopisemskega kanona. Aleksandrijska šola verjame, da alegorična interpretacija po eni strani skriva resnico, po drugi strani pa jo razkriva. Skriva jo pred nevredneži, katerih oči so zaslepljene z grehom in ponosom in zato ne morejo spoznati resnice. Po drugi strani pa za odprte oči vernega razkriva Božjo novost. (Quasten 1983, 3)
V zgodovini opažamo polemiko med različnimi interpreti svetopisemskih besedilih. Prvi zagovarjajo dobesedno, spet drugi pa alegorično razumevanje posameznih odlomkov in knjig. Polemika je z razvojem sodobne znanosti ponovno postala aktualna. Nadalje cerkveno učiteljstvo uči različne ravni interpretacije in prepletanje razumevanja pomenov. Zato bomo v tem delu iskali izvore in razloge alegoričnega pomena, ki ima pomembno težo za nadaljnje razumevanje teologije.
Poudarek naloge bo postavljen na alegorično interpretacijo v aleksandrijski šoli, ki je bila glavna nosilka te smeri interpretacije. Predstavitev bo potekala ob pomoči aleksandrijskih očetov, kot so Klemen Aleksandrijski, Origen, Filon in drugi. Ključen za predstavitev bo Origen, ki je velikan alegorične interpretacije Svetega pisma v aleksandrijski šoli.
1.1 Alegorija
Beseda alegorija je grška sestavljenka iz 'alla', ki pomeni drug in iz 'agoreuo', ki pomeni razglasiti, proglasiti. Izvorno se nanaša na obliko govorjenja, ki ga Ciceron imenuje »nenehen tok metafor«. Po Avguštinu je alegorija način govora, pri katerem je ena stran razumljena s pomočjo druge. (St. Mark Coptic Church, 2014) V SSKJ-ju beremo, da je alegorija prikazovanje abstraktnega v konkretni obliki in je vsebinsko sorodna s prispodobo. Poleg umetnosti najdemo alegorijo v literaturi, ki običajno opisuje dogodke ali izraža abstraktne ideje s pomočjo materialnih predmetov, oseb in dejanj. Uporabljali so jo že Platon, Ciceron, Apulej, vendar se je popularizirala v svetni srednjeveški literaturi. (Britannica 2014)
Alegorijo tudi povezujemo s hermenevtično metodo razlage slikovitega govora Svetega pisma pri cerkvenih očetih in v srednjem veku. Opira se na običajni simbolični govor semitskih ljudstev in davnih kultur. S podobami razlaga biblične tekste in njihov globji pomen, zavestno pa zanemarja dobesedni pomen, ko si prizadeva dojeti prikrito globjo duhovno raven. (SRL 2017, 29)
1.2 Alegorija v Svetem pismu
Alegorična interpretacija je eksegetska metoda, ki trdi, da ima Sveto pismo različne ravni pomena in se poskuša osredotočiti na duhovni pomen, kar nasprotuje dobesednemu pomenu. Alegorično interpretacijo lahko imenujemo tudi kvadriga, ki se nanaša na značilno rimsko kočijo, ki jo vodijo štirje konji. Štirje konji so simboli za štiri metode alegorične interpretacije: dobesedna, anagoška (govori o eshatologiji), tipološka (povezuje Staro in Novo zavezo) in tropološko (o morali). (Wikipedia, 2014)
V Svetem pismu najdemo tri vrste alegorije: oblikovno <figurativno>, pripovedno <narativno> in tipološko alegorijo. Oblikovno alegorijo najdemo v Pavlovi hvalnici ljubezni (1 Kor 13), kot tudi v Prg 8, kjer je modrost personificirana. V nekaterih prilikah (usmiljeni Samarijan Lk 10, 30-35; izgubljeni sin 15,11-32) je alegorija pripovedna. Znotraj Svetega pisma je najbolj izrazita tipološka alegorija, ki starozavezne pojme (dogodke in osebe) gleda v luči Nove zaveze. V Svetem pismu najdemo sam izraz alegorija pri Pavlu v Gal 4,24, »to je povedano v prispodobi <allegoroumena>«. Nekateri učenjaki menijo, da Pavel predstavi alegorično interpretacijo postave v 1 Kor 9,10, vendar ne pomeni nujno, da Pavel ni razumel preostalega dela postave dobesedno. (St. Mark Coptic Church, 2014) V Novi zavezi Jezus rabi alegorijo kot retorični pripomoček znotraj prilik (Mt 13,18-35; Mr 4,12-20; Lk 8,11-15). Nadalje rabi alegorijo v Jn 3,14 (povzdignjenje kače v puščavi); Mt 12,42 (kraljica Juga); Mt 12,40-42 (Jonovo znamenje). Pri Pavlu so primeri v Gal 4,22-29 (Hagara in Sara); 1 Kor 10,6-13; Rim 5,14. Primere alegorije najdemo tudi v Heb 8-10 in Raz. V Stari zavezi je najverjetneje potrebno celotno Visoko pesem interpretirati alegorično. Nadalje alegorijo rabijo preroki, kot npr. Ezk 27-32.
1.3 Alegorija in tipologija
Soroden pomen z alegorijo ima tipologija, ki izhaja iz besede 'typos', kar v grščini pomeni odtis pečata. Pečat je tako novozavezni dogodek, ki je privedel preroški odtis s strani Stare zaveze. Razlikovanje med alegorijo in tipologijo prihaja iz antiohijske kritike aleksandrijske alegorije. Nekateri učenjaki alegorijo definirajo kot metodo, pri kateri je zemeljska resničnost interpretirana simbolično, nanaša se na nebeško resničnost, medtem ko se tipologija nanaša na zgodovinsko resničnost, ki nakazuje na drugo, še posebno na osebo in delo Jezusa. V alegorični eksegezi je sveti tekst razumljen kot simbol oz. alegorija duhovnih resničnosti. Dobesedni, zgodovinski smisel igra bistveno manjšo vlogo in cilj eksegeta je razviti moralni, teološki ali mistični pomen, ki ga vsebuje vsaka beseda znotraj odstavka in knjige. Tipološka eksegeza se predvsem osredotoča na odnos med Staro in Novo zavezo; je način, kjer Stara odseva Novo zavezo. Tipologija razume zgodovino resno, saj se Božje odrešenje odvija skozi zgodovino. (St. Mark Coptic Church, 2014)
2.1 Aleksandrijska šola
Ko krščanstvo konec 1. stoletja prispe v Aleksandrijo, pride do trka s helenizmom, kar vodi v nastanek teološke šole. Aleksandrijska šola je najstarejše središče svete znanosti v zgodovini krščanstva. Okolje, kjer se je razvila, ji daje značilne karakteristike, predvsem zanimanje za metafizične temelje vsebine vere, naslanjanje na Platonovo filozofijo in alegorično interpretacijo Svetega pisma. Razvijala se je med študenti in učitelji, kot so Klemen, Origen, Dionizij, Peter, Atanazij, Didim in Ciril.
Alegorična interpretacija je bila v rabi že pri grških filozofih, ko so se je posluževali pri interpretaciji mitov in zgodb o bogovih, ki se pojavljajo pri Homerju in Heziodu. Ksenofan, Pitagora, Platon, Antisten in ostali so poskušali poiskati globlji pomen v takih zgodbah, kjer je bil dobeseden pomen neprimeren. Še posebej stoiki so posvojili ta sistem. Kot omenjeno, tudi Svetemu pismu alegorična interpretacija ni tuja. Prvi predstavnik judovske alegorične eksegeze je bil Aristobul, v sredini 2. st. pr. Kr. Prvi večji predstavnik je bil judovski Filon Aleksandrijski, ki je prevzel alegorijo pri razlaganju Svetega pisma. Zanj je dobeseden pomen samo senca telesa, saj alegorični in globlji pomen predstavlja resnično stvarnost, vendar obenem ne zanika dobesednega ali zgodovinskega pomena. (Quasten 1983, 2)
Krščanski misleci iz Aleksandrije so posvojili to metodo, saj so bili prepričani, da je dobesedna interpretacija v mnogih primerih nevredna Boga. Klemen jo začne uporabljati, medtem ko jo Origen že oblikuje v sistem. Pripomogla je pri reševanju problemov, ki so bili postavljeni pred zgodnjo Cerkvijo, npr. kakšen pomen ima Stara zaveza znotraj svetopisemskega kanona. Aleksandrijska šola verjame, da alegorična interpretacija po eni strani skriva resnico, po drugi strani pa jo razkriva. Skriva jo pred nevredneži, katerih oči so zaslepljene z grehom in ponosom in zato ne morejo spoznati resnice. Po drugi strani pa za odprte oči vernega razkriva Božjo novost. (Quasten 1983, 3)
2.2 Filon Aleksandrijski
Filon trdi, da se je alegorična interpretacija prakticirala v palestinskih rabinskih šolah. V palestinski judovski eksegezi alegorija priskrbi material za hagado, interpretacijo prepovedanih odlomkov Svetega pisma. Čeprav je palestinska alegorija na splošno bolj zadržana in previdna kot helenistična judovska alegorija, saj ohranja legalno pravilnost, je Rabbi Akiba (50-132) interpretiral Visoko pesem alegorično z razlago ljubezenskega odnosa med Izraelom in Bogom. (St. Mark Coptic Church, 2014) Glavna razlika med Filonovo in rabinsko eksegezo ni toliko sistematičnost metode, ki jo Filon uporablja, kot temeljno načelo njegovega dela, ki ga v rabinski eksegezi ni mogoče najti.
Filon uporablja dve vrsti interpretacije: dobesedno in alegorično, ki ju povezuje s platonskim konceptom dualizma - eden, ki je duhovni in nematerialni, kot Bog, ki je arhetip in model -, in drugi svet, ki je vidni in telesni. Po Filonu je dobesedni pomen zapisana beseda, ki se nanaša na vidno, medtem ko alegorični pomen izraža samo, kar je moč zaobjeti z razumom in vodi direktno k resnici. Nadalje se je od stoikov naučil deliti alegorizacijo v dva razreda: v fizičnega in etičnega. Pod prvo spadajo interpretacije Svetega pisma, ki se nanašajo na Boga in naravo sveta, v drugo pa interpretacije, ki se nanašajo na človekove dolžnosti. Tako se na primer Filon in njegovi predhodniki strinjajo glede tega, da sedem svečenikov v resnici pomeni sedem planetov (fizična alegorija) ter da Abraham in Sara ponazarjata Duha in krepost (etična alegorija). Filon se pri alegorični interpretaciji drži določenih načel. Pri določenih situacijah, kjer je govor o stvareh nevredno Boga, je potrebno zanikati dobesedni pomen odlomka. Uporabi pa se jo tudi v odlomkih, ki so težko razumljivi. Splošno je znano načelo, da katero koli pisanje lahko razumemo na več načinov. To pa po Filonu potrjuje njegov nauk o mnogoterosti pomenov. In ker je Sveto pismo za Filona in vse preostale Jude njegovega časa Božje delo, ima vsak izraz, vsaka beseda, vsaka črka svoj pomen. Tako kot stoiki tudi Filon najde skriti pomen s pomočjo etimologije, poseben pomen pa imajo tudi številke. Filon skuša z alegorijo pokazati, da se mnoge judovske misli, če jih prav razumemo, ne razlikujejo od grške filozofije. Odpravlja antropomorfizem Boga in očitno ekskluzivnost Izraela ter ju nadomešča s filozofskim Bogom in helenističnim človeškim internacionalizmom. (Grant 2000, 69)
2.3 Gnostiki
V drugem stoletju so rabili alegorijo gnostiki, ki so zagovarjali kozmični dualizem in verovali, da se je Bog, ki tako kot oni vidi v ustvarjenem svetu tragično napako, razodel v Jezusu le zanje. Samo gnostiki so lahko razumeli skrivnostne prispodobe in nejasne izreke v evangelijih, saj so bili le oni duhovna bitja. V novozaveznih odlomkih so gledali s pomočjo gnostičnih mitov o duhovnem svetu, človekovem padlem stanju in odrešenju božanske iskre. Gnostiki so bili prvi, ki so ponudili sistematično eksegezo Nove zaveze. Znan je Ptolemejev komentar k Janezovem prologu. Valentinijanec Herakleon je večino interpretacij k Janezovem evangeliju razlagal alegorično, saj išče skriti simbolizem. Vse, kar je Jezus izrekel in storil, ima brezčasen pomen, ki je bil razodet valentinijancem. (Grant 2000, 70-71)
2.4 Klemen Aleksandrijski
Klemen Aleksandrijski se je namenil upravičiti in razložiti pomen alegorične metode, vendar ne sistematično. Sveto pismo je skušal uporabiti za ponazoritev svoje misli. Očitno je vstopil v krščanstvo z naukom, ki ga je sprejel brez veliko vprašanj. In ko je skušal najti izraz tega nauka v besedah Svetega pisma, je začel razvijati teorijo bibličnega simbolizma. Verjel je, da celotno Sveto pismo govori v skrivnostnem jeziku simbolov.
Sama Klemenova eksegeza temelji na Filonovi. Vse besede in zlogi imajo svoj pomen, toda, ker so zapisani kot simboli, njihov pomen običajno ni očiten. Pri Klemenu odkrivamo pet možnih načinov, na katere je lahko interpretiral besede v svojih spisih: zgodovinski pomen, v katerem po navadi razume zgodbe biblične zgodovine, doktrinalni, se pravi moralni, religiozni in teološki pomen, po katerem biblične izjave neposredno sprejme v svoje teološko mišljenje, preroški pomen, vsebuje tako avtentične prerokbe kot zglede, ki jih odkriva v Stari zavezi, filozofski pomen, ki se zgleduje po stoikih in Filonu, vsebuje tako kozmični kot psihični pomen Svetega pisma, nazadnje še mistični pomen. Vseh teh pomenov se ne da vedno razložiti, saj Klemen posamezno besedo dojema na dva ali tri načine hkrati.
Klemenova alegorična metoda je zvesta krščanskim predhodnikom, ki tako kot on uporabljajo kristocentrično interpretacijo Svetega pisma, še posebno Stare zaveze. (Grant 2000, 72-73)
Filon trdi, da se je alegorična interpretacija prakticirala v palestinskih rabinskih šolah. V palestinski judovski eksegezi alegorija priskrbi material za hagado, interpretacijo prepovedanih odlomkov Svetega pisma. Čeprav je palestinska alegorija na splošno bolj zadržana in previdna kot helenistična judovska alegorija, saj ohranja legalno pravilnost, je Rabbi Akiba (50-132) interpretiral Visoko pesem alegorično z razlago ljubezenskega odnosa med Izraelom in Bogom. (St. Mark Coptic Church, 2014) Glavna razlika med Filonovo in rabinsko eksegezo ni toliko sistematičnost metode, ki jo Filon uporablja, kot temeljno načelo njegovega dela, ki ga v rabinski eksegezi ni mogoče najti.
Filon uporablja dve vrsti interpretacije: dobesedno in alegorično, ki ju povezuje s platonskim konceptom dualizma - eden, ki je duhovni in nematerialni, kot Bog, ki je arhetip in model -, in drugi svet, ki je vidni in telesni. Po Filonu je dobesedni pomen zapisana beseda, ki se nanaša na vidno, medtem ko alegorični pomen izraža samo, kar je moč zaobjeti z razumom in vodi direktno k resnici. Nadalje se je od stoikov naučil deliti alegorizacijo v dva razreda: v fizičnega in etičnega. Pod prvo spadajo interpretacije Svetega pisma, ki se nanašajo na Boga in naravo sveta, v drugo pa interpretacije, ki se nanašajo na človekove dolžnosti. Tako se na primer Filon in njegovi predhodniki strinjajo glede tega, da sedem svečenikov v resnici pomeni sedem planetov (fizična alegorija) ter da Abraham in Sara ponazarjata Duha in krepost (etična alegorija). Filon se pri alegorični interpretaciji drži določenih načel. Pri določenih situacijah, kjer je govor o stvareh nevredno Boga, je potrebno zanikati dobesedni pomen odlomka. Uporabi pa se jo tudi v odlomkih, ki so težko razumljivi. Splošno je znano načelo, da katero koli pisanje lahko razumemo na več načinov. To pa po Filonu potrjuje njegov nauk o mnogoterosti pomenov. In ker je Sveto pismo za Filona in vse preostale Jude njegovega časa Božje delo, ima vsak izraz, vsaka beseda, vsaka črka svoj pomen. Tako kot stoiki tudi Filon najde skriti pomen s pomočjo etimologije, poseben pomen pa imajo tudi številke. Filon skuša z alegorijo pokazati, da se mnoge judovske misli, če jih prav razumemo, ne razlikujejo od grške filozofije. Odpravlja antropomorfizem Boga in očitno ekskluzivnost Izraela ter ju nadomešča s filozofskim Bogom in helenističnim človeškim internacionalizmom. (Grant 2000, 69)
2.3 Gnostiki
V drugem stoletju so rabili alegorijo gnostiki, ki so zagovarjali kozmični dualizem in verovali, da se je Bog, ki tako kot oni vidi v ustvarjenem svetu tragično napako, razodel v Jezusu le zanje. Samo gnostiki so lahko razumeli skrivnostne prispodobe in nejasne izreke v evangelijih, saj so bili le oni duhovna bitja. V novozaveznih odlomkih so gledali s pomočjo gnostičnih mitov o duhovnem svetu, človekovem padlem stanju in odrešenju božanske iskre. Gnostiki so bili prvi, ki so ponudili sistematično eksegezo Nove zaveze. Znan je Ptolemejev komentar k Janezovem prologu. Valentinijanec Herakleon je večino interpretacij k Janezovem evangeliju razlagal alegorično, saj išče skriti simbolizem. Vse, kar je Jezus izrekel in storil, ima brezčasen pomen, ki je bil razodet valentinijancem. (Grant 2000, 70-71)
2.4 Klemen Aleksandrijski
Klemen Aleksandrijski se je namenil upravičiti in razložiti pomen alegorične metode, vendar ne sistematično. Sveto pismo je skušal uporabiti za ponazoritev svoje misli. Očitno je vstopil v krščanstvo z naukom, ki ga je sprejel brez veliko vprašanj. In ko je skušal najti izraz tega nauka v besedah Svetega pisma, je začel razvijati teorijo bibličnega simbolizma. Verjel je, da celotno Sveto pismo govori v skrivnostnem jeziku simbolov.
Sama Klemenova eksegeza temelji na Filonovi. Vse besede in zlogi imajo svoj pomen, toda, ker so zapisani kot simboli, njihov pomen običajno ni očiten. Pri Klemenu odkrivamo pet možnih načinov, na katere je lahko interpretiral besede v svojih spisih: zgodovinski pomen, v katerem po navadi razume zgodbe biblične zgodovine, doktrinalni, se pravi moralni, religiozni in teološki pomen, po katerem biblične izjave neposredno sprejme v svoje teološko mišljenje, preroški pomen, vsebuje tako avtentične prerokbe kot zglede, ki jih odkriva v Stari zavezi, filozofski pomen, ki se zgleduje po stoikih in Filonu, vsebuje tako kozmični kot psihični pomen Svetega pisma, nazadnje še mistični pomen. Vseh teh pomenov se ne da vedno razložiti, saj Klemen posamezno besedo dojema na dva ali tri načine hkrati.
Klemenova alegorična metoda je zvesta krščanskim predhodnikom, ki tako kot on uporabljajo kristocentrično interpretacijo Svetega pisma, še posebno Stare zaveze. (Grant 2000, 72-73)
2.5 Origen
Origen je najodličnejši predstavnik aleksandrijske šole, ki na najbolj sistematičen način postavi načela krščanske alegorizacije. Celotna četrta knjiga dela O počelih obravnava navdihnjenje in interpretacijo Svetega pisma. Za Origena je celotno Sveto pismo navdihnjeno od Boga, natančneje od Svete Trojice, in o tej notranji veličini se bo po njegovem mnenju lahko prepričal vsak, kdor se bo posvetil natančnemu branju in preučevanju svetih spisov. (Sagadin 2014, 368) Pri dokazu za navdihnjenje poudari dve točki: prvič, uspeh krščanskega gibanja, saj se univerzalnost Besede, ki je kljub peščici učiteljev prepričala in v čaščenju Jezusa združila vse narode. Drugi za Origena središčni dokaz je Jezusov prihod, saj sta luč sveta ugledala navdihnjenje preroških besed in duhovna narava postave. Izpolnitev obljub Stare zaveze je dokaz za njeno navdihnjenje. (Grant 2000, 73)
Origenu je temeljno izhodišče za pojasnjevanje počel Sveto pismo - kraj, kamor je do zadnje črke prodrl Duh in kjer se skozi zgodovino razodeva Kristus, Očetova modrost in Beseda. (Sagadin 2014, 369) Namen Svetega pisma je razodetje umskih resnic kot razodetje Božjega delovanja v zgodovini. Včasih zgodovina le zakriva resnice. In to načelo velja tako za Staro kot Novo zavezo. Vendar precejšnjega dela zakonodaje obeh zavez ni mogoče jemati dobesedno. Na drugih mestih na Origena napravijo močan vtis razhajanja med evangeliji in pravi, da je zgodovinska eksegeza zavez nemogoča.
»Preučevalec se bo pač moral po svojem lastnem nagibu nasloniti na enega od njih, ne da bi ob tem tvegal, da v celoti zavrne vero v Gospoda, ali pa bo sprejel vse štiri in dejal, da njihove resnice ni mogoče najti v snovni črki.« (In ev. Ioh 10.3)
Tu je zadosti previden, da izjavi, da pa nekatere stvari v Svetem pismu vendarle imajo dobesedni pomen: Odlomki, ki so zgodovinsko resnični, »po številu daleč prekašajo tiste zgodovinske neresnične, ki imajo čisto duhovni pomen«. (De Pr. 4.3.4) Toda med navedenimi zgledi ne opazimo nobenega iz Nove zaveze, razen Jezusovih zapovedi, ki jim je treba biti poslušen. Origen tako priznava, da v Svetem pismu najdemo težka, na videz paradoksalna mesta, da je jezik siromašen in včasih vse prej kot retorično izbrušen. Zato Origen govori o zakladu Božjih skrivnosti, ki je skrit »v lončenih posodah« povprečnega jezikovnega stila in na nekaterih mestih zagoneten. (Grant 2000, 75)
Ker je torej Sveto pismo težko razumljivo in so ponekod zapisane celo nemogoče stvari, Origen ubere alegorično interpretacijo.Celotno Sveto pismo ima duhovni pomen, vse pa nima tudi dobesednega pomena. Duhovni pomen pa ni razviden vsakomur. Cilj Svetega pisma je prikriti Božjo resnico tistim, ki niso sposobni »nositi bremena« in preiskovati tako veličastnih stvari, spodbuja pa tiste, ki se pokoravajo Jezusovi zapovedi iz Janezovega evangelija (Preiskujte pisma!) in iščejo popolnost. (Sagadin 2014, 370) Ne glede na vse to je popolno razumevanje svetopisemskih skrivnosti tako in tako nemogoče. Pri Pavlu (Rim 11,33) ne beremo zgolj, da so njegova pota težko izsledljiva, temveč da so sploh neizsledljiva. Z alegorično metodo skuša Origen poudariti brezdanjo skrivnost, ki jo v sebi hrani Sveto pismo. Biblija nam govori v jeziku simbolov. In njena interpretacija zahteva dar božanske milosti. Pismo samo razkriva, da ga je mogoče razumeti v mnoštvu smislov, kajti po Septuaginti, je v Knjigi pregovorov rečeno: »Tako jim trojno razodeni svoj nasvet in modrost, da boš z besedami resnice lahko odgovoril tistim, ki te vprašujejo. (De Pr. 4.2.4) Origen interpretira ta odlomek v luči Pavlove trojne analize človekove osebnosti (1 Tes 5, 23) kot celote duha, duše in telesa in sklene svojo misel, da obstajajo telesni ali dobesedni pomen, duševni ali moralni pomen in duhovni ali alegorično mistični pomen Svetega pisma. V praksi pa Origen le redko razločuje moralni pomen od drugih dveh in navadno razlikuje zgolj med črko in duhom. (Grant 2000, 75)
Zakaj se Origen tako zavzema za odpravo dobesednega pomena? Ne smemo pozabiti, da se njegovo in naše razumevanje dobesednega pomena razlikujeta. Kar on razume kot dobesedno, je interpretacija, ki jo pri branju Svetega pisma uporabljajo najpreprostejši izmed preprostih vernikov, tisti, ki ne morejo dojeti pomena metafor, prispodob ali alegorij in vztrajajo pri tem, da je vsaka njegova podrobnost dobesedno resnična. Takšni ljudje brez izjeme berejo poezijo kot prozo. Tako na primer verjamejo v dobesedno resničnost nebeškega Jeruzalema v knjigi Razodetja. Origenove interpretacije so delno polemično naravnane ravno proti njim. Ti namreč ne bi bili sposobni dojeti literarne analize figurativnega jezika in Origen je naravnost prisiljen vztrajati pri figurah, skritih za vsakim verzom, celo za vsako besedo in zlogom. Telesni smisel je običajni in dobesedni pomen, nravni ali duševni zadeva človekove izkušnje, medtem ko je duhovni pomen povezan s Kristusovim odrešenjskim načrtom. Noetova barka duševno opisuje človeka, ki je pokoren Bogu in v srcu pripravlja barko odrešitve, figurativno pa zadeva Kristusa in njegovo Cerkev. (Sagadin 2014, 370)
Izrecna trditev, da je celotno Sveto pismo, ki je namenjeno človekovemu odrešenju, delo Svete Trojice, to je Očeta, Stvarnika vesoljstva, Logosa, ki je Jezus Kristus, in Svetega Duha, je zagotovo zbodlo dve skupini: gnostike, ki stvarniku vesolja niso pripisovali odrešujoče moči, in Jude, ki Božjega Logosa niso istovetili z Jezusom. Poleg tega se Origen večkrat obregne predvsem ob dobesedno razumevanje, s katerim so si simpliciores pa tudi Judje domišljali, da bodo v nebeškem Jeruzalemu uživali po zemeljsko. Njihovih napačnih predstav ne poveže z nepoučenostjo, temveč z njihovim vdajanjem samovolji in poželenju. Duhovno umevanje se daje le čistim srcem in pokorščina Kristusovi besedi »Preiskujte pisma!«, ki iščejo Božjo voljo. (Sagadin 2014, 371)
Origen je poskušal z alegorično metodo uskladiti Sveto pismo s tedanjo filozofijo in napraviti Sveto pismo za racionalno. Vendar so duhovne interpretacije precej subjektivne. Potrebno se je zavedati, da interpret vselej vnese nekaj svoje misli v besedilo. Obenem je potrebno upoštevati tudi okoliščine, v katerih je Origen pisal. Kristološka tipologija Pavla v Aleksandriji ni bila več praktična metoda. Veliki oporečnež krščanstva Celz je že napadel nemoralnost in banalnost Svetega pisma. (Grant 2000, 78) Origen je odgovarjal Celzovi obtožbi, da kristjani nočejo dati razlogov za svoje verovanje in da stalno ponavljajo »Ne raziskuj, temveč veruj« (Con. Cels. 1.9) Na to Origen odgovarja: »Veliko pomembneje se je strinjati z nauki, ki slonijo na razumu in modrosti, kakor pa z nauki preproste vere« (1.13)
Origenov vpliv na poznejšo eksegezo je bil precejšen. Čeprav so ga ostro napadali ne le antiohijska šola, temveč tudi ljudje, kot sta Geronij in Avguštin, so njegovi učenci nadaljevali njegovo delo, a še celo tisti, ki so ga najostreje napadali, so bili pod vplivom njegove misli. Origenovega vpliva na srednjeveške alegoriste se sicer ne da natančno oceniti. Za zgodnjo grško Cerkev sta nekatere od njegovih najpomembnejših spisov na temo eksegeze zbrala Bazilij Veliki in Gregor Nazianški v delu Filokalija.
Origen je v zgodovini postal kamen spotike, saj je s svojo drzno in nekonvencionalno mislijo presegal sodobnike. Tudi zgodovina mu ni prizanašala, saj je bil pogosto označen za heretika. Marsikdo mu očita napuh in zaverovanost v točnost njegovih drznih alegoričnih interpretacij. Vendar je pomembno omeniti, da je Origen predvsem raziskovalec. Ljudi vabi, naj razlage preverjajo. Vse rešitve, ki jih predlaga, nimajo enake teže kot Regula fidei - osnovna vsebina vere, kjer ni popuščanja. Gnostiki obljubljajo neko dokončno razlago; Origen pa ni dokončen; dobro se zaveda, da mora ekseget moliti za Božje vodstvo in biti marljiv, kot se le da. Do ponovnega odkritja Origena pride v 20. stoletju, ko so ga nekateri veliki duhovi - Jean Danielou, Karel Rahner, Hans Urs von Balthasar, Henri de Lubac in Janez Pavel II. - intenzivno študirali in se pri njem navdihovali.
Origen o Noetovi barki
Origen o usmiljenem Samarijanu
Kako brati Sveto pismo v Duhu
3. Zaključek
Alegorija se je pojavila, ko je bilo potrebno uskladiti ''neuskladljivo''. Ko se srečata Sveto pismo in helenizem, je alegorija ključna pri usklajevanju obojega. Morda bo kdo oporekal, da sama alegorična interpretacija ni skladna s Svetim pismo, vendar Sveto pismo samo potrjuje alegorično in tipološko metodo, saj je sam Kristus, dal postavi drug pomen (prim. Mt 5, 17; Rim 7,14).
Ker je bila Aleksandrija na prepihu kultur, se je alegorija najbolj razcvetela in utemeljila prav tam. Največji otrok aleksandrijske šole, Origen, je alegorijo predstavil sistematično. Boril se je s krivoverci in ob tem gradil vero. Njegovo drzno raziskovanje je naletelo na negativen odziv, velikokrat upravičen, saj je njegova eksegeza subjektivna in pretirano alegorična. Vendar Origen s svojim delom, s ponovnim odkritjem v 20. stoletju, navdihuje marsikaterega teologa. Eni ga občudujejo, drugi imajo za heretika, mlačnega ne pusti nikogar.
Reference
St. Mark Coptic Church. The Allegorical Interpretation of the Scriptures. 1998-2014. http://www.copticchurch.net/topics/patrology/schoolofalex/I-Intro/chapter3.html (pridobljeno 17. 3. 2014)
Wikipedia. Allegorical Interpretation of the Bible. 2014. http://en.wikipedia.org/wiki/Allegorical_interpretation_of_the_Bible (pridobljeno 17. 3. 2014)
Britannica. Allegory. 2013. http://www.britannica.com/EBchecked/topic/16078/allegory (pridobljeno 17. 5. 2014)
Splošni religijski leksikon [SRL]. 2007. Ljubljana: Modrijan.
Quasten, Johannes. 1983. Patrology Vol. 2: The Ante-Nicene Literature After Irenaeus.
Christian Classics.
Grant, Robert; David Tracy. 2000. Kratka zgodovina interpretacije Biblije. Ljubljana: Nova revija.
Sagadin, Neža. 2013. Spremna beseda, v: Origen, O počelih. Ljubljana: Kud Logos
Origen je najodličnejši predstavnik aleksandrijske šole, ki na najbolj sistematičen način postavi načela krščanske alegorizacije. Celotna četrta knjiga dela O počelih obravnava navdihnjenje in interpretacijo Svetega pisma. Za Origena je celotno Sveto pismo navdihnjeno od Boga, natančneje od Svete Trojice, in o tej notranji veličini se bo po njegovem mnenju lahko prepričal vsak, kdor se bo posvetil natančnemu branju in preučevanju svetih spisov. (Sagadin 2014, 368) Pri dokazu za navdihnjenje poudari dve točki: prvič, uspeh krščanskega gibanja, saj se univerzalnost Besede, ki je kljub peščici učiteljev prepričala in v čaščenju Jezusa združila vse narode. Drugi za Origena središčni dokaz je Jezusov prihod, saj sta luč sveta ugledala navdihnjenje preroških besed in duhovna narava postave. Izpolnitev obljub Stare zaveze je dokaz za njeno navdihnjenje. (Grant 2000, 73)
Origenu je temeljno izhodišče za pojasnjevanje počel Sveto pismo - kraj, kamor je do zadnje črke prodrl Duh in kjer se skozi zgodovino razodeva Kristus, Očetova modrost in Beseda. (Sagadin 2014, 369) Namen Svetega pisma je razodetje umskih resnic kot razodetje Božjega delovanja v zgodovini. Včasih zgodovina le zakriva resnice. In to načelo velja tako za Staro kot Novo zavezo. Vendar precejšnjega dela zakonodaje obeh zavez ni mogoče jemati dobesedno. Na drugih mestih na Origena napravijo močan vtis razhajanja med evangeliji in pravi, da je zgodovinska eksegeza zavez nemogoča.
»Preučevalec se bo pač moral po svojem lastnem nagibu nasloniti na enega od njih, ne da bi ob tem tvegal, da v celoti zavrne vero v Gospoda, ali pa bo sprejel vse štiri in dejal, da njihove resnice ni mogoče najti v snovni črki.« (In ev. Ioh 10.3)
Tu je zadosti previden, da izjavi, da pa nekatere stvari v Svetem pismu vendarle imajo dobesedni pomen: Odlomki, ki so zgodovinsko resnični, »po številu daleč prekašajo tiste zgodovinske neresnične, ki imajo čisto duhovni pomen«. (De Pr. 4.3.4) Toda med navedenimi zgledi ne opazimo nobenega iz Nove zaveze, razen Jezusovih zapovedi, ki jim je treba biti poslušen. Origen tako priznava, da v Svetem pismu najdemo težka, na videz paradoksalna mesta, da je jezik siromašen in včasih vse prej kot retorično izbrušen. Zato Origen govori o zakladu Božjih skrivnosti, ki je skrit »v lončenih posodah« povprečnega jezikovnega stila in na nekaterih mestih zagoneten. (Grant 2000, 75)
Ker je torej Sveto pismo težko razumljivo in so ponekod zapisane celo nemogoče stvari, Origen ubere alegorično interpretacijo.Celotno Sveto pismo ima duhovni pomen, vse pa nima tudi dobesednega pomena. Duhovni pomen pa ni razviden vsakomur. Cilj Svetega pisma je prikriti Božjo resnico tistim, ki niso sposobni »nositi bremena« in preiskovati tako veličastnih stvari, spodbuja pa tiste, ki se pokoravajo Jezusovi zapovedi iz Janezovega evangelija (Preiskujte pisma!) in iščejo popolnost. (Sagadin 2014, 370) Ne glede na vse to je popolno razumevanje svetopisemskih skrivnosti tako in tako nemogoče. Pri Pavlu (Rim 11,33) ne beremo zgolj, da so njegova pota težko izsledljiva, temveč da so sploh neizsledljiva. Z alegorično metodo skuša Origen poudariti brezdanjo skrivnost, ki jo v sebi hrani Sveto pismo. Biblija nam govori v jeziku simbolov. In njena interpretacija zahteva dar božanske milosti. Pismo samo razkriva, da ga je mogoče razumeti v mnoštvu smislov, kajti po Septuaginti, je v Knjigi pregovorov rečeno: »Tako jim trojno razodeni svoj nasvet in modrost, da boš z besedami resnice lahko odgovoril tistim, ki te vprašujejo. (De Pr. 4.2.4) Origen interpretira ta odlomek v luči Pavlove trojne analize človekove osebnosti (1 Tes 5, 23) kot celote duha, duše in telesa in sklene svojo misel, da obstajajo telesni ali dobesedni pomen, duševni ali moralni pomen in duhovni ali alegorično mistični pomen Svetega pisma. V praksi pa Origen le redko razločuje moralni pomen od drugih dveh in navadno razlikuje zgolj med črko in duhom. (Grant 2000, 75)
Zakaj se Origen tako zavzema za odpravo dobesednega pomena? Ne smemo pozabiti, da se njegovo in naše razumevanje dobesednega pomena razlikujeta. Kar on razume kot dobesedno, je interpretacija, ki jo pri branju Svetega pisma uporabljajo najpreprostejši izmed preprostih vernikov, tisti, ki ne morejo dojeti pomena metafor, prispodob ali alegorij in vztrajajo pri tem, da je vsaka njegova podrobnost dobesedno resnična. Takšni ljudje brez izjeme berejo poezijo kot prozo. Tako na primer verjamejo v dobesedno resničnost nebeškega Jeruzalema v knjigi Razodetja. Origenove interpretacije so delno polemično naravnane ravno proti njim. Ti namreč ne bi bili sposobni dojeti literarne analize figurativnega jezika in Origen je naravnost prisiljen vztrajati pri figurah, skritih za vsakim verzom, celo za vsako besedo in zlogom. Telesni smisel je običajni in dobesedni pomen, nravni ali duševni zadeva človekove izkušnje, medtem ko je duhovni pomen povezan s Kristusovim odrešenjskim načrtom. Noetova barka duševno opisuje človeka, ki je pokoren Bogu in v srcu pripravlja barko odrešitve, figurativno pa zadeva Kristusa in njegovo Cerkev. (Sagadin 2014, 370)
Izrecna trditev, da je celotno Sveto pismo, ki je namenjeno človekovemu odrešenju, delo Svete Trojice, to je Očeta, Stvarnika vesoljstva, Logosa, ki je Jezus Kristus, in Svetega Duha, je zagotovo zbodlo dve skupini: gnostike, ki stvarniku vesolja niso pripisovali odrešujoče moči, in Jude, ki Božjega Logosa niso istovetili z Jezusom. Poleg tega se Origen večkrat obregne predvsem ob dobesedno razumevanje, s katerim so si simpliciores pa tudi Judje domišljali, da bodo v nebeškem Jeruzalemu uživali po zemeljsko. Njihovih napačnih predstav ne poveže z nepoučenostjo, temveč z njihovim vdajanjem samovolji in poželenju. Duhovno umevanje se daje le čistim srcem in pokorščina Kristusovi besedi »Preiskujte pisma!«, ki iščejo Božjo voljo. (Sagadin 2014, 371)
Origen je poskušal z alegorično metodo uskladiti Sveto pismo s tedanjo filozofijo in napraviti Sveto pismo za racionalno. Vendar so duhovne interpretacije precej subjektivne. Potrebno se je zavedati, da interpret vselej vnese nekaj svoje misli v besedilo. Obenem je potrebno upoštevati tudi okoliščine, v katerih je Origen pisal. Kristološka tipologija Pavla v Aleksandriji ni bila več praktična metoda. Veliki oporečnež krščanstva Celz je že napadel nemoralnost in banalnost Svetega pisma. (Grant 2000, 78) Origen je odgovarjal Celzovi obtožbi, da kristjani nočejo dati razlogov za svoje verovanje in da stalno ponavljajo »Ne raziskuj, temveč veruj« (Con. Cels. 1.9) Na to Origen odgovarja: »Veliko pomembneje se je strinjati z nauki, ki slonijo na razumu in modrosti, kakor pa z nauki preproste vere« (1.13)
Origenov vpliv na poznejšo eksegezo je bil precejšen. Čeprav so ga ostro napadali ne le antiohijska šola, temveč tudi ljudje, kot sta Geronij in Avguštin, so njegovi učenci nadaljevali njegovo delo, a še celo tisti, ki so ga najostreje napadali, so bili pod vplivom njegove misli. Origenovega vpliva na srednjeveške alegoriste se sicer ne da natančno oceniti. Za zgodnjo grško Cerkev sta nekatere od njegovih najpomembnejših spisov na temo eksegeze zbrala Bazilij Veliki in Gregor Nazianški v delu Filokalija.
Origen je v zgodovini postal kamen spotike, saj je s svojo drzno in nekonvencionalno mislijo presegal sodobnike. Tudi zgodovina mu ni prizanašala, saj je bil pogosto označen za heretika. Marsikdo mu očita napuh in zaverovanost v točnost njegovih drznih alegoričnih interpretacij. Vendar je pomembno omeniti, da je Origen predvsem raziskovalec. Ljudi vabi, naj razlage preverjajo. Vse rešitve, ki jih predlaga, nimajo enake teže kot Regula fidei - osnovna vsebina vere, kjer ni popuščanja. Gnostiki obljubljajo neko dokončno razlago; Origen pa ni dokončen; dobro se zaveda, da mora ekseget moliti za Božje vodstvo in biti marljiv, kot se le da. Do ponovnega odkritja Origena pride v 20. stoletju, ko so ga nekateri veliki duhovi - Jean Danielou, Karel Rahner, Hans Urs von Balthasar, Henri de Lubac in Janez Pavel II. - intenzivno študirali in se pri njem navdihovali.
Origen o Noetovi barki
Origen o usmiljenem Samarijanu
Kako brati Sveto pismo v Duhu
3. Zaključek
Alegorija se je pojavila, ko je bilo potrebno uskladiti ''neuskladljivo''. Ko se srečata Sveto pismo in helenizem, je alegorija ključna pri usklajevanju obojega. Morda bo kdo oporekal, da sama alegorična interpretacija ni skladna s Svetim pismo, vendar Sveto pismo samo potrjuje alegorično in tipološko metodo, saj je sam Kristus, dal postavi drug pomen (prim. Mt 5, 17; Rim 7,14).
Ker je bila Aleksandrija na prepihu kultur, se je alegorija najbolj razcvetela in utemeljila prav tam. Največji otrok aleksandrijske šole, Origen, je alegorijo predstavil sistematično. Boril se je s krivoverci in ob tem gradil vero. Njegovo drzno raziskovanje je naletelo na negativen odziv, velikokrat upravičen, saj je njegova eksegeza subjektivna in pretirano alegorična. Vendar Origen s svojim delom, s ponovnim odkritjem v 20. stoletju, navdihuje marsikaterega teologa. Eni ga občudujejo, drugi imajo za heretika, mlačnega ne pusti nikogar.
Reference
St. Mark Coptic Church. The Allegorical Interpretation of the Scriptures. 1998-2014. http://www.copticchurch.net/topics/patrology/schoolofalex/I-Intro/chapter3.html (pridobljeno 17. 3. 2014)
Wikipedia. Allegorical Interpretation of the Bible. 2014. http://en.wikipedia.org/wiki/Allegorical_interpretation_of_the_Bible (pridobljeno 17. 3. 2014)
Britannica. Allegory. 2013. http://www.britannica.com/EBchecked/topic/16078/allegory (pridobljeno 17. 5. 2014)
Splošni religijski leksikon [SRL]. 2007. Ljubljana: Modrijan.
Quasten, Johannes. 1983. Patrology Vol. 2: The Ante-Nicene Literature After Irenaeus.
Christian Classics.
Grant, Robert; David Tracy. 2000. Kratka zgodovina interpretacije Biblije. Ljubljana: Nova revija.
Sagadin, Neža. 2013. Spremna beseda, v: Origen, O počelih. Ljubljana: Kud Logos
Jernej Prinčič, III. EMT