Obrazec verOizpovedi
Uvod
Pogosto rečemo, da je molitev pogovor z Bogom – in na isti način, kot se lahko s sočlovekom pogovarjamo vsakič na drugačen način, bi torej naj veljalo tudi v odnosu do Boga. Pa vendar vsi poznamo tako imenovane molitvene obrazce, ki jih je v katoliški Cerkvi res v izobilju na razpolago. Kot mnogim drugim, se je tudi meni od nekdaj postavljalo vprašanje, zakaj drdrati določene »stavčne strukture«? In ko je papež Benedikt XVI. leto 2013 razglasil za »leto vere«, smo pogosto razmišljali o dveh jedrih naše vere, to sta obrazca Apostolske in Nicejsko-carigrajske veroizpovedi. Pa vendar moramo priznati, da, čeprav se zavedamo pomembnosti teh besedil, naše misli pri sveti maši (ko se sicer uporablja druga izmed naštetih veroizpovedi) pogosto zdrsnejo drugam in začnemo – drdrati. Globlji vpogled v omenjeni besedili pa daje slutiti, da je v njiju v kratke besedne zveze, ločene z vejicami, skrito obilje zgodovine, svetopisemskega ozadja in tradicije (mlade) Cerkve. To je torej namen te seminarske naloge – spihati prah, ki se je zaradi nerazumevanja in oddaljenosti dogodkov prve Cerkve nabral na naših osrednjih besedilih.
Pogosto rečemo, da je molitev pogovor z Bogom – in na isti način, kot se lahko s sočlovekom pogovarjamo vsakič na drugačen način, bi torej naj veljalo tudi v odnosu do Boga. Pa vendar vsi poznamo tako imenovane molitvene obrazce, ki jih je v katoliški Cerkvi res v izobilju na razpolago. Kot mnogim drugim, se je tudi meni od nekdaj postavljalo vprašanje, zakaj drdrati določene »stavčne strukture«? In ko je papež Benedikt XVI. leto 2013 razglasil za »leto vere«, smo pogosto razmišljali o dveh jedrih naše vere, to sta obrazca Apostolske in Nicejsko-carigrajske veroizpovedi. Pa vendar moramo priznati, da, čeprav se zavedamo pomembnosti teh besedil, naše misli pri sveti maši (ko se sicer uporablja druga izmed naštetih veroizpovedi) pogosto zdrsnejo drugam in začnemo – drdrati. Globlji vpogled v omenjeni besedili pa daje slutiti, da je v njiju v kratke besedne zveze, ločene z vejicami, skrito obilje zgodovine, svetopisemskega ozadja in tradicije (mlade) Cerkve. To je torej namen te seminarske naloge – spihati prah, ki se je zaradi nerazumevanja in oddaljenosti dogodkov prve Cerkve nabral na naših osrednjih besedilih.
Nicejsko-carigrajska veroizpoved
Verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega,
stvarnika nebes in zemlje,
vseh vidnih in nevidnih stvari.
In v enega Gospoda Jezusa Kristusa,
edinorojenega Sina Božjega,
ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki
in je Bog od Boga, Luč od Luči,
pravi Bog od pravega Boga.
Rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom
in je po njem vse ustvarjeno.
Ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja
prišel iz nebes.
In se je utelesil po Svetem Duhu
iz Marije Device
in postal človek.
Bil je tudi križan za nas pod Poncijem Pilatom,
je trpel in bil v grob položen.
In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma.
In je šel v nebesa,
sedi na Očetovi desnici.
In bo spet prišel v slavi sodit žive in mrtve;
in njegovemu kraljestvu ne bo konca.
Verujem v Svetega Duha,
Gospoda, ki oživlja.
Ki izhaja iz Očeta in Sina.
Ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo.
Ki je govoril po prerokih.
In eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.
Priznavam en krst v odpuščanje grehov.
In pričakujem vstajenja mrtvih
in življenja v prihodnjem veku.
Amen.
Verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega,
stvarnika nebes in zemlje,
vseh vidnih in nevidnih stvari.
In v enega Gospoda Jezusa Kristusa,
edinorojenega Sina Božjega,
ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki
in je Bog od Boga, Luč od Luči,
pravi Bog od pravega Boga.
Rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom
in je po njem vse ustvarjeno.
Ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja
prišel iz nebes.
In se je utelesil po Svetem Duhu
iz Marije Device
in postal človek.
Bil je tudi križan za nas pod Poncijem Pilatom,
je trpel in bil v grob položen.
In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma.
In je šel v nebesa,
sedi na Očetovi desnici.
In bo spet prišel v slavi sodit žive in mrtve;
in njegovemu kraljestvu ne bo konca.
Verujem v Svetega Duha,
Gospoda, ki oživlja.
Ki izhaja iz Očeta in Sina.
Ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo.
Ki je govoril po prerokih.
In eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.
Priznavam en krst v odpuščanje grehov.
In pričakujem vstajenja mrtvih
in življenja v prihodnjem veku.
Amen.
1. Regula fidei in nastanek nicejsko-carigrajske veroizpovedi
Regula fidei (sl. pravilo vere), simbol, ali, kot pravimo danes, veroizpoved, je bil eden od bistvenih obrazcev, ki ga je moral ob krstu izpovedati vsak kristjan. »Ko jo boš slišal (veroizpoved), jo zapiši v svoje srce in jo vsak dan ponavljaj – preden zaspiš, preden kreneš na pot, se oboroži s svojo Vero (Avguštin v: Newadvent.net). Cerkev pa je že zelo zgodaj ustvarila stalne obrazce, posebej za uporabo v liturgičnem bogočastju. Prvi tovrsten obrazec imamo ohranjen iz Male Azije med leti 160 in 170, kot izpoved (Sorč idr. 2003, 360). Mnoge herezije v prvih stoletjih Cerkve so postale povod za to, da se je začelo določati, kaj spada v vero in kaj ne – to, da so bile herezije kot take razglašene, je seveda posledica tega, da so trdile nekaj, kar se ni skladalo z občim verovanjem. Tako denimo že sv. Ignacij (prb. 35 – 108) opozarja, da naj se držimo pravega krščanstva, in ne herezij (Sv. Ignacij, Pismo Tralijanom). Različni avtorji od 2. stoletja naprej (Irenej Lyonski, Hipolit, Klemen Aleksandrijski, Origen …) enotno odgovarjajo zagovornikom napačnega nauka – filozofsko podprejo vero, ki jo ljudstvo že živi. Vera torej že obstaja, z napisanim pa ti avtorji nanjo kažejo in jo razlagajo. Kot bomo videli v razlagi posameznih delov veroizpovedi, je tudi Nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki je ob nastanku predvsem skušala uskladiti monoteistično in trojiško dojemanje Boga, je hkrati v nekaterih delih bolj ali manj direkten odgovor na verovanje katere od herezij, posebej arijanstva.
Nicejska veroizpoved je bila prvič formulirana na prvem ekumenskem koncilu katoliške Cerkve, v Niceji leta 325. Pozneje, na drugem koncilu v Carigradu leta 381 pa je bila nekoliko spremenjena še enkrat potrjena kot prava oblika veroizpovedi. Sestavljena je bila na osnovi krajše apostolske veroizpovedi, z dodatki, ki so nasprotovali takratnim herezijam – predvsem arianizmu. (Kaj katoličani verujejo, 3)
NA TEM MESTU BI LAHKO POJASNILI, ZAKAJ JE BESEDILO DELNO KREPKO, DELNO PA NE. PRAV TAKO NEKAJ BESED O AVGUŠTINOVEM IN RUFINOVEM BESEDILU, NA KATERI SE POTEM OPIRATE.
2. Svetopisemsko ozadje in patristični komentar teksta
Za kakršenkoli veroizpovedni ali drugi obrazec lahko rečemo, da so nastali po Novi zavezi, čeprav začetek kakršne koli »vere«, ko govorimo o zapisani in »določeni« veri, seveda najdemo prav v Svetem pismu. Morda najboljši primer oblikovanja vsebine tega, kar bo kasneje nastopalo pod imenom veroizpoved, najdemo pri apostolu Pavlu v Prvem pismu Korinčanom (1 Kor 15,1-20). V teh vrsticah lahko skupaj s Pavlom ugotovimo, kaj je srčika vsake krščanske veroizpovedi: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim (1 Kor 15,2-5) Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera (prim. 1 Kor 15,12-14). Prav konec 14. vrstice nam pove, da je vse drugo govorjenje zaman, če ni vstajenja od mrtvih – naša vera je prazna. Karkoli bomo torej v tej seminarski nalogi navedli, se nujno naslanja na Pavlov zanosni vzklik v 1 Kor 15,20: »Kristus je vstal od mrtvih«. (Sorč idr. 2003, 358-359)
Ko govorimo o veroizpovedi v povezavi s Svetim pismom, je treba najprej poudariti, da noben obrazec ni rezultat človeških mnenj, temveč je bilo »iz celotnega Svetega pisma zbrano to, kar je v njem najpomembnejšega, da bi predložilo v celoti en sam nauk vere. In kot gorčično seme v čisto majhnem zrnu vsebuje veliko število vej, tako ta povzetek vere v nekaj besedah obseže vse spoznanje resnične pobožnosti, vsebovane v Stari in Novi zavezi« (sv. Ciril Jeruzalemski, catech. ill. 5,12 v: KKC 186).
In ne le, da so vsi obrazci veroizpovedi na tak ali drugačen način izpeljani iz Svetega pisma. Celo sama potreba po tem, da so kristjani začeli svojo vero formulirati, izhaja prav od tam, iz Jezusovih besed: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19). Jezus je torej učencem naročil, naj krščujejo, in pri tem od ljudi zahtevajo izpoved konkretne vere (Youcat 27).
Komentar po členih veroizpovedi
- Verujem v enega Boga: osnova judovske vere in tudi sporno dejstvo, ki je Jude vseskozi očitno ločevalo od drugih, sosednjih narodov, je prav to, da so radikalni monoteisti, kot beremo na mnogih mestih v Svetem pismu, denimo »kajti jaz sem Bog in drugega ni« (Iz 45,22). Monoteizem je v judovstvu in krščanstvu torej vera v enega, osebnega in živega Boga, ki je vse ustvaril, vse ohranja in z vsem upravlja (Rebić 2007, 781). Seveda pa je treba takoj povedati, da tu še ni konec – verujemo v enega Boga v treh osebah (Youcat 35), Bog sam je popolno občestvo (Benedikt XVI., 22.5.2005 v: prav tam) – kristjani smo krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (Mt 28,19); skrivnost svete Trojice je osrednja skrivnost vere in krščanskega življenja. (KKKC 44)
- Očeta vsemogočnega: Bogu ni nič nemogoče (prim. Lk 1,37 v KKKC 50), pa vendar ni vedno lahko razumeti, kako Bog svojo vsemogočnost kaže, kajti »moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti« (Iz 55,8).
Bog je vsemogočen; kljub temu, da je vsemogočen, pa, zanimivo, ravno zaradi tega nekaterih stvari ne more narediti, na primer, ne more umreti, lagati, zanikati samega sebe. In prav zaradi tega je vsemogočen – ker teh stvari se more početi. Kajti če bi kaj od tega lahko naredil, ne bi bil več »vreden biti vsemogočni«. Bog je vse ustvaril, in vse ustvarjeno ga tudi odslikuje, oziroma ga je odslikovalo, denimo človek, dokler ni padel v greh. Bog je vsemogočen, in to pravilno, pravično vsemogočen; naredi torej, kar koli hoče, in karkoli je zlega, tega Bog noče, zato tega tudi ne naredi. Kar hoče, je dobro, in v delanju dobrega je vsemogočen. (Avguštin: Nagovor katehumenom, 2)
Ko zaslišiš besedo »Bog«, moraš pri tem začutiti substanco brez začetka, brez konca, nesestavljeno, nevidno, nematerialno in neopisljivo; ki ni bila ustvarjena in ji ni bilo nikoli nič dodano; nima vzroka saj je sama vzrok vseh stvari. (Rufin: Komentar veroizpovedi, 4)
- Stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari: o tem seveda beremo v prvih poglavjih 1. Mojzesove knjige (1Mz 1-2), čeprav omenjeni opis ni naravoslovna razlaga nastanka sveta, pač pa lahko razberemo odnos sveta do Boga (Youcat 41). Poleg vidnega sveta pa obstaja tudi nevidni svet, od katerega omenimo predvsem angele, katerih obstoj je verska resnica in seveda utemeljen v Svetem pismu (KKC 328-329), na primer Dan 10,9-12, Mt 18,10, Ps 103,20 in Ps 91,11-12.
Kot smo že ugotovili, je vsaka veroizpoved sestavljena predvsem iz treh bistvenih delov, to je izpoved vere v tri Božje osebe. Tu se veroizpoved »prevesi« na drugo Božjo osebo, na Jezusa Kristusa:
- In v enega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina Božjega: V Betlehemu rojeni Jud Jezus je »Sin živega Boga« (prim. Mt 16,16). (Youcat 71) Sam Bog Oče je izpričal (prim. Mt 11,27), da je Jezus njegov »ljubljeni Sin«.
Kadar omeniš Sina, ga moraš prepoznati kot Boga; Sin pač ne more biti ne-Bog. Če opazujemo stvarstvo, lahko ugotovimo, da je seveda vsak potomec »iste vrste« kot njegov prednik. Ko torej govorimo o Božjem Sinu, govorimo o bogu samem. Tako lahko že pri zemeljskih bitjih opazujemo, da umrljivo porodi umrljivo; tako je tudi Božji Sin kot neumrljiv in vsemogočen rojen iz neumrljivega in vsemogočnega Očeta. Imata torej isto naravo. (Avguštin: Nagovor katehumenom,, 3)
Sin je to, kar je Oče, čeprav vse to, kar je in ima, nima tako kot Oče, ampak od Očeta; in čeprav je Kristus glava vseh stvari, je Oče glava Kristusa (prim. 1 Kor 11,3). (Rufin: Komentar veroizpovedi, 6-7) Seveda pa ob tem ne smemo misliti, da govorimo o dveh bogovih; oba sta en sam Bog (Avguštin: Nagovor katehumenom, 4).
- /…/ se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek: Bog je hotel, da ima Jezus sicer človeško mater, vendar le Boga za očeta. Marija je bila in ostala devica (=ni spala z nobenim moškim), pač pa se je Jezusovo spočetje zgodilo po Svetem Duhu (prim Lk 1,35). (Youcat 80)
Marija pa je tako tudi resnično Božja Mati, ker je tudi Jezusova mati (Jn 2,1) – spočela je od Svetega Duha in njen Sin je resnični Sin Boga Očeta, je Bog sam (KKKC 95).
Kristus je bil rojen po Svetem Duhu iz device; devica Marija je postala tempelj; in kakor si ne moremo zamišljati kakršne koli nepopolnosti ob delovanju Svetega Duha, tako si tudi ob njenem porodu ne moremo zamisliti kakršne koli nečistosti. (Rufin: Komentar veroizpovedi, 9)
Božji Sin, torej vsemogočni Bog sam se je torej ponižal. Človek se je nekoč povišal in padel. Zdaj se je Bog ponižal in človeka dvignil nazaj. Bog je preko učlovečenja stegnil roko proti človeku. »Mi smo padli, on se je spustil: bili smo na tleh, in on se je sklonil k nam«. Ponižno se je torej vsemogočni rodil kot človek, vzvišeno je bil spočet v devici, ki je bila tudi po njegovem rojstvu ostala devica. (Avguštin: Nagovor katehumenom, 6).
- Bil je tudi križan za nas pod Poncijem Pilatom, je trpel in bil v grob položen. In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma: Že sama veroizpoved nas vodi v Sveto pismo – Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje so v srcu krščanske vere. Ti dogodki Jezusovega življenja so tisti, ki so jih v svoj evangelij bolj ali manj natančno uvrstili vsi evangelisti (Mt 25-28, Mr 14-16, Lk 22-24, Jn 18-21).
Seveda je bistvo v tem, da Jezusova smrt ni bila zaman – Jezus je namreč prišel, da bi dal »svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45) (KKKC 119), kot smo povedali že na začetku, pa se vsakršna veroizpoved osredinja okrog glavnega dogodka – dejstva, da je Jezus vstal od mrtvih. To in križ skupaj predstavlja bistveni del velikonočne skrivnosti in najvišjo resnico krščanske vere (KKKC 126). Vsi ti dogodki so izdatno podprti s poročili v Svetem pismu.
Ta del veroizpovedi nam govori o zgodovinski resničnosti odrešenjskih dogodkov (Avguštin 1304 11); v konkretnem času lahko vidimo Božjega Sina, našega Gospoda, ki je bil križan, umrl in bil pokopan za nas, grešnike. (Avguštin: Nagovor katehumenom, 7) Moramo vedeti, da je križ znamenje zmage, lahko bi rekli, da je za Kristusa njegov križ kakor trofeja, ki kaže na zmago v bitki (Rufin: Komentar veroizpovedi, 14);
- In je šel v nebesa, sedi na Očetovi desnici: Jezusov vnebohod je izpričan v Svetem pismu (npr. Lk 24, 50-51) – pomeni konec posebne štiridesetdnevne bližine Vstalega do njegovih učencev (Youcat 109). Apostol Peter v Apd 2,33 in apostol Pavel v Heb 10,12 govorita o Jezusovem vnebohodu kot dogodku, ko ga je Bog povišal na svojo desnico.
Seveda ne smemo preveč nazorno vzeti tega dela: sedeti na desnici ne pomeni, da je eden na desnici, torej drugi na levici, pač pa sta oba skupaj eno; tam je vse »desnoročno«, ker ni nikakršnega umanjkanja. (Avguštin: Nagovor katehumenom, 11) S tem, ko sedi na Očetovi desnici, je tja »usedel« človeško telo; to telo je naredil popolno, nasproti temu, kar je bilo prej – padlo od prvega greha, zdaj pa zveličano po Njegovem vstajenju. (Rufin: Komentar veroizpovedi, 29)
- In bo spet prišel v slavi sodit žive in mrtve; in njegovemu kraljestvu ne bo konca: Sveto pismo nam v na primer v Lk 18,8 in Mt 24,3-14 opisuje dogodke ob koncu sveta; opisuje jih zelo dramatično; vsak človek bo ob tem glede na svoja dela obdarjen z življenjem ali obsojen za vso večnost (Youcat 111 in KKKC 135).
Prišel bo torej sodit tiste, ki bodo takrat, ko pride, še živi, in tiste, ki bodo že prej odšli; vsakemu bo povrnil tisto, kar mu gre; tako bo sodil, in postavil ovce na desnico in kozle na levico (prim. Mt 25, 33). Ampak Trojica še vedno ni popolna. (Avguštin, Nagovor katehumenom, 12)
Tukaj se začenja »tretji del« veroizpovedi, ko se osredotočimo na trejo Božjo osebo.
- Verujem v Svetega Duha, /…/, ki je govoril po prerokih: Sveti Duh ima v Svetem pismu mnoge nazive, v Novi zavezi na primer Kristusov, Gospodov, Božji Duh, Duh slave (KKKC 138) … Sveti Duh je očitno deloval tudi v Stari zavezi, kar nam potrjuje apostol Pavel v Apd 28,25. Jezus sam je obljubil, da bo učencem poslal »Tolažnika« (Jn 14,16). In na ta dogodek se navezujejo tudi binkošti, to je prihod Svetega Duha, s čimer se začne čas Cerkve (Apd 2,1-13).
V veroizpovedi sledi: Sveti Duh. Skupaj z njim torej sestavimo Trojico – »en Bog, ena narava, ena podstat, ena moč, najvišja enakost, nikakršne delitve«. Pavel nam pravi, da smo svetišča Svetega Duha; Salomon, kot vemo, je gradil tempelj Bogu – iz lesa in kamna; zdaj pa so naša telesa templji, saj nas je Bog tudi ustvaril.
Sveti Duh torej zaključuje Trojico – »ena narava, ena substanca, ena moč; najvišja enakost, brez delitve, brez različnosti«. Tempelj je za Boga, in po besedah apostola smo zdaj mi novi templji, templji Svetega Duha. Če je torej Bog naš stvarnik, tempelj pa je sezidan za Boga; in če smo sedaj mi ti novi templji, potem je jasno, da nam Božja beseda govori, da je Sveti Duh Bog; in to ne »tretji bog«, ker so Oče, Sin in Sveti Duh en Bog. (Avguštin: Nagovor katehumenom, 13) Z omembo Svetega Duha je torej skrivnost Svete Trojice zaključena (Rufin: Komentar veroizpovedi, 35).
- In eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev: Za začetek Cerkve štejemo binkoštni dan (Youcat 118), kot je bilo povedano v prejšnjem odstavku. Na mnogih mestih v Novi zavezi zasledimo izraz »Cerkev« v pomenu skupnosti, ki so jih ustanavljali apostoli, Cerkev kot Kristusovo telo pa je ustanovil Kristus sam (Mt 16,18), in je po besedah apostola Pavla tudi »glava telesa, to je Cerkve« (Kol 1,18).
Oba obravnavana avtorja sta tu ostra, kar je seveda odraz takratnega časa: »niti heretiki niti shizmatiki ne pripadajo katoliški Cerkvi; tisti, ki izpovedujejo vero, pa morajo verjeti, četudi so drugi oblikovali svoje Cerkve, da obstaja le ena sveta Cerkev, »v kateri je ena vera in en krst /…./ to je sveta Cerkev brez madeža nevere/krive vere. (Rufin: Komentar veroizpovedi, 39)
- Priznavam en krst v odpuščanje grehov: »Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen.« (Mt 16,15-16) Krst je temeljni zakrament, in po Jezusovih besedah tudi glavni zakrament odpuščanja grehov – ob krstu je človek združen s Kristusom, Kristus pa je prav zaradi naših grehov umrl (prim. Rim 4,25). Krst torej da, da lahko zaživimo »novo življenje« (Rim 6,4) (KKC 977).
Kako lahko nekaj takega, kot so neši grehi, kar naenkrat postane odpuščeno – nekaj svetega? Na to lahko dogovorimo le z vero – Gospod neba in zemlje je Tisti, ki nam to zagotavlja. Tisti, ki me je izoblikoval iz prsti lahko tudi krivo osebo naredi nedolžno. (Rufin: Komentar veroizpovedi, 40)
- In pričakujem vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku: Ko telo umre, zapade razpadljivosti. Dejstvo Kristusovega vstajenja pa je obljuba za ljudi, da gre ob tem duša naproti srečanju z Božjo sodbo, telo pa bo ob Gospodovi vrnitvi vstalo spremenjeno. Kako se bo to zgodilo, ne vemo, je pa to napovedal Gospod sam: »In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe.« (Jn 5,29) (KKKC 203,205)
Naša glava - Kristus, glava Cerkve, je vstal in se povzpel v nebesa; in kjer je glava, tam bodo tudi ostali udje. Lahko se spomnimo na Lazarjevo vstajenje (Jn 11,43) in pomislimo, da je Bog tisti, ki nas poživlja, nas ohranja, Bog nam prinaša svoje večno življenje. (Avguštin: Nagovor katehumenom, 17)
3. Zaključek
Kratek vpogled v ozadje katoliške veroizpovedi daje slutiti, kakšno neizmerno bogastvo duhovnosti se skriva za kratkimi členi, ki jih drdramo pri sveti maši. Zaradi različnih pogledov na duhovnost, tudi zaradi različnih krščanskih (katoliških) in manj krščanskih (katoliških) idej in razlag so se od Kristusa dalje očitno dogajale velike stvari. Dobro je vedeti, da osrednji veroizpovedni obrazec vendarle ni le miselna akrobacija pravih ljudi na pravih mestih zgodovine, temveč, da je vsaka beseda trdno usidrana v svetopisemskem besedilu in tradiciji cerkvenih očetov, ki jih je skupaj z njihovimi razlagami Cerkev »vzela za svoje« in tako tudi racionalno utemeljila svojo vero.
Tak zaključek pa seveda sproža težko vprašanje za krščanskega, posebej katoliškega vernika – gotovo je bila v zagovor in obrambo svojega stališča prelita celo kri, česar si, upam, nihče več ne želi ali spodbuja. Pa vendar – zaradi zavzetosti za svojo vero in zaradi zavzetosti za oznanjevanje le-te so naši predniki pisali dolge razlage, se prepirali in na koncu, če je bilo, kot mora biti, tudi zedinili. Alli nas, katoličane, danes sploh zanima, kaj je vsebina naše vere, nam je pomembno, da smo v pravem občestvu s Cerkvijo in njeno vero, torej, ali si prizadevamo, da bi bili tudi v pravi veri resnično sezidani z vogelnim kamnom, Kristusom, na temelju apostolov in prerokov? (prim. Ef 2,20)
Regula fidei (sl. pravilo vere), simbol, ali, kot pravimo danes, veroizpoved, je bil eden od bistvenih obrazcev, ki ga je moral ob krstu izpovedati vsak kristjan. »Ko jo boš slišal (veroizpoved), jo zapiši v svoje srce in jo vsak dan ponavljaj – preden zaspiš, preden kreneš na pot, se oboroži s svojo Vero (Avguštin v: Newadvent.net). Cerkev pa je že zelo zgodaj ustvarila stalne obrazce, posebej za uporabo v liturgičnem bogočastju. Prvi tovrsten obrazec imamo ohranjen iz Male Azije med leti 160 in 170, kot izpoved (Sorč idr. 2003, 360). Mnoge herezije v prvih stoletjih Cerkve so postale povod za to, da se je začelo določati, kaj spada v vero in kaj ne – to, da so bile herezije kot take razglašene, je seveda posledica tega, da so trdile nekaj, kar se ni skladalo z občim verovanjem. Tako denimo že sv. Ignacij (prb. 35 – 108) opozarja, da naj se držimo pravega krščanstva, in ne herezij (Sv. Ignacij, Pismo Tralijanom). Različni avtorji od 2. stoletja naprej (Irenej Lyonski, Hipolit, Klemen Aleksandrijski, Origen …) enotno odgovarjajo zagovornikom napačnega nauka – filozofsko podprejo vero, ki jo ljudstvo že živi. Vera torej že obstaja, z napisanim pa ti avtorji nanjo kažejo in jo razlagajo. Kot bomo videli v razlagi posameznih delov veroizpovedi, je tudi Nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki je ob nastanku predvsem skušala uskladiti monoteistično in trojiško dojemanje Boga, je hkrati v nekaterih delih bolj ali manj direkten odgovor na verovanje katere od herezij, posebej arijanstva.
Nicejska veroizpoved je bila prvič formulirana na prvem ekumenskem koncilu katoliške Cerkve, v Niceji leta 325. Pozneje, na drugem koncilu v Carigradu leta 381 pa je bila nekoliko spremenjena še enkrat potrjena kot prava oblika veroizpovedi. Sestavljena je bila na osnovi krajše apostolske veroizpovedi, z dodatki, ki so nasprotovali takratnim herezijam – predvsem arianizmu. (Kaj katoličani verujejo, 3)
NA TEM MESTU BI LAHKO POJASNILI, ZAKAJ JE BESEDILO DELNO KREPKO, DELNO PA NE. PRAV TAKO NEKAJ BESED O AVGUŠTINOVEM IN RUFINOVEM BESEDILU, NA KATERI SE POTEM OPIRATE.
2. Svetopisemsko ozadje in patristični komentar teksta
Za kakršenkoli veroizpovedni ali drugi obrazec lahko rečemo, da so nastali po Novi zavezi, čeprav začetek kakršne koli »vere«, ko govorimo o zapisani in »določeni« veri, seveda najdemo prav v Svetem pismu. Morda najboljši primer oblikovanja vsebine tega, kar bo kasneje nastopalo pod imenom veroizpoved, najdemo pri apostolu Pavlu v Prvem pismu Korinčanom (1 Kor 15,1-20). V teh vrsticah lahko skupaj s Pavlom ugotovimo, kaj je srčika vsake krščanske veroizpovedi: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim (1 Kor 15,2-5) Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera (prim. 1 Kor 15,12-14). Prav konec 14. vrstice nam pove, da je vse drugo govorjenje zaman, če ni vstajenja od mrtvih – naša vera je prazna. Karkoli bomo torej v tej seminarski nalogi navedli, se nujno naslanja na Pavlov zanosni vzklik v 1 Kor 15,20: »Kristus je vstal od mrtvih«. (Sorč idr. 2003, 358-359)
Ko govorimo o veroizpovedi v povezavi s Svetim pismom, je treba najprej poudariti, da noben obrazec ni rezultat človeških mnenj, temveč je bilo »iz celotnega Svetega pisma zbrano to, kar je v njem najpomembnejšega, da bi predložilo v celoti en sam nauk vere. In kot gorčično seme v čisto majhnem zrnu vsebuje veliko število vej, tako ta povzetek vere v nekaj besedah obseže vse spoznanje resnične pobožnosti, vsebovane v Stari in Novi zavezi« (sv. Ciril Jeruzalemski, catech. ill. 5,12 v: KKC 186).
In ne le, da so vsi obrazci veroizpovedi na tak ali drugačen način izpeljani iz Svetega pisma. Celo sama potreba po tem, da so kristjani začeli svojo vero formulirati, izhaja prav od tam, iz Jezusovih besed: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19). Jezus je torej učencem naročil, naj krščujejo, in pri tem od ljudi zahtevajo izpoved konkretne vere (Youcat 27).
Komentar po členih veroizpovedi
- Verujem v enega Boga: osnova judovske vere in tudi sporno dejstvo, ki je Jude vseskozi očitno ločevalo od drugih, sosednjih narodov, je prav to, da so radikalni monoteisti, kot beremo na mnogih mestih v Svetem pismu, denimo »kajti jaz sem Bog in drugega ni« (Iz 45,22). Monoteizem je v judovstvu in krščanstvu torej vera v enega, osebnega in živega Boga, ki je vse ustvaril, vse ohranja in z vsem upravlja (Rebić 2007, 781). Seveda pa je treba takoj povedati, da tu še ni konec – verujemo v enega Boga v treh osebah (Youcat 35), Bog sam je popolno občestvo (Benedikt XVI., 22.5.2005 v: prav tam) – kristjani smo krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (Mt 28,19); skrivnost svete Trojice je osrednja skrivnost vere in krščanskega življenja. (KKKC 44)
- Očeta vsemogočnega: Bogu ni nič nemogoče (prim. Lk 1,37 v KKKC 50), pa vendar ni vedno lahko razumeti, kako Bog svojo vsemogočnost kaže, kajti »moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti« (Iz 55,8).
Bog je vsemogočen; kljub temu, da je vsemogočen, pa, zanimivo, ravno zaradi tega nekaterih stvari ne more narediti, na primer, ne more umreti, lagati, zanikati samega sebe. In prav zaradi tega je vsemogočen – ker teh stvari se more početi. Kajti če bi kaj od tega lahko naredil, ne bi bil več »vreden biti vsemogočni«. Bog je vse ustvaril, in vse ustvarjeno ga tudi odslikuje, oziroma ga je odslikovalo, denimo človek, dokler ni padel v greh. Bog je vsemogočen, in to pravilno, pravično vsemogočen; naredi torej, kar koli hoče, in karkoli je zlega, tega Bog noče, zato tega tudi ne naredi. Kar hoče, je dobro, in v delanju dobrega je vsemogočen. (Avguštin: Nagovor katehumenom, 2)
Ko zaslišiš besedo »Bog«, moraš pri tem začutiti substanco brez začetka, brez konca, nesestavljeno, nevidno, nematerialno in neopisljivo; ki ni bila ustvarjena in ji ni bilo nikoli nič dodano; nima vzroka saj je sama vzrok vseh stvari. (Rufin: Komentar veroizpovedi, 4)
- Stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari: o tem seveda beremo v prvih poglavjih 1. Mojzesove knjige (1Mz 1-2), čeprav omenjeni opis ni naravoslovna razlaga nastanka sveta, pač pa lahko razberemo odnos sveta do Boga (Youcat 41). Poleg vidnega sveta pa obstaja tudi nevidni svet, od katerega omenimo predvsem angele, katerih obstoj je verska resnica in seveda utemeljen v Svetem pismu (KKC 328-329), na primer Dan 10,9-12, Mt 18,10, Ps 103,20 in Ps 91,11-12.
Kot smo že ugotovili, je vsaka veroizpoved sestavljena predvsem iz treh bistvenih delov, to je izpoved vere v tri Božje osebe. Tu se veroizpoved »prevesi« na drugo Božjo osebo, na Jezusa Kristusa:
- In v enega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina Božjega: V Betlehemu rojeni Jud Jezus je »Sin živega Boga« (prim. Mt 16,16). (Youcat 71) Sam Bog Oče je izpričal (prim. Mt 11,27), da je Jezus njegov »ljubljeni Sin«.
Kadar omeniš Sina, ga moraš prepoznati kot Boga; Sin pač ne more biti ne-Bog. Če opazujemo stvarstvo, lahko ugotovimo, da je seveda vsak potomec »iste vrste« kot njegov prednik. Ko torej govorimo o Božjem Sinu, govorimo o bogu samem. Tako lahko že pri zemeljskih bitjih opazujemo, da umrljivo porodi umrljivo; tako je tudi Božji Sin kot neumrljiv in vsemogočen rojen iz neumrljivega in vsemogočnega Očeta. Imata torej isto naravo. (Avguštin: Nagovor katehumenom,, 3)
Sin je to, kar je Oče, čeprav vse to, kar je in ima, nima tako kot Oče, ampak od Očeta; in čeprav je Kristus glava vseh stvari, je Oče glava Kristusa (prim. 1 Kor 11,3). (Rufin: Komentar veroizpovedi, 6-7) Seveda pa ob tem ne smemo misliti, da govorimo o dveh bogovih; oba sta en sam Bog (Avguštin: Nagovor katehumenom, 4).
- /…/ se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek: Bog je hotel, da ima Jezus sicer človeško mater, vendar le Boga za očeta. Marija je bila in ostala devica (=ni spala z nobenim moškim), pač pa se je Jezusovo spočetje zgodilo po Svetem Duhu (prim Lk 1,35). (Youcat 80)
Marija pa je tako tudi resnično Božja Mati, ker je tudi Jezusova mati (Jn 2,1) – spočela je od Svetega Duha in njen Sin je resnični Sin Boga Očeta, je Bog sam (KKKC 95).
Kristus je bil rojen po Svetem Duhu iz device; devica Marija je postala tempelj; in kakor si ne moremo zamišljati kakršne koli nepopolnosti ob delovanju Svetega Duha, tako si tudi ob njenem porodu ne moremo zamisliti kakršne koli nečistosti. (Rufin: Komentar veroizpovedi, 9)
Božji Sin, torej vsemogočni Bog sam se je torej ponižal. Človek se je nekoč povišal in padel. Zdaj se je Bog ponižal in človeka dvignil nazaj. Bog je preko učlovečenja stegnil roko proti človeku. »Mi smo padli, on se je spustil: bili smo na tleh, in on se je sklonil k nam«. Ponižno se je torej vsemogočni rodil kot človek, vzvišeno je bil spočet v devici, ki je bila tudi po njegovem rojstvu ostala devica. (Avguštin: Nagovor katehumenom, 6).
- Bil je tudi križan za nas pod Poncijem Pilatom, je trpel in bil v grob položen. In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma: Že sama veroizpoved nas vodi v Sveto pismo – Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje so v srcu krščanske vere. Ti dogodki Jezusovega življenja so tisti, ki so jih v svoj evangelij bolj ali manj natančno uvrstili vsi evangelisti (Mt 25-28, Mr 14-16, Lk 22-24, Jn 18-21).
Seveda je bistvo v tem, da Jezusova smrt ni bila zaman – Jezus je namreč prišel, da bi dal »svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45) (KKKC 119), kot smo povedali že na začetku, pa se vsakršna veroizpoved osredinja okrog glavnega dogodka – dejstva, da je Jezus vstal od mrtvih. To in križ skupaj predstavlja bistveni del velikonočne skrivnosti in najvišjo resnico krščanske vere (KKKC 126). Vsi ti dogodki so izdatno podprti s poročili v Svetem pismu.
Ta del veroizpovedi nam govori o zgodovinski resničnosti odrešenjskih dogodkov (Avguštin 1304 11); v konkretnem času lahko vidimo Božjega Sina, našega Gospoda, ki je bil križan, umrl in bil pokopan za nas, grešnike. (Avguštin: Nagovor katehumenom, 7) Moramo vedeti, da je križ znamenje zmage, lahko bi rekli, da je za Kristusa njegov križ kakor trofeja, ki kaže na zmago v bitki (Rufin: Komentar veroizpovedi, 14);
- In je šel v nebesa, sedi na Očetovi desnici: Jezusov vnebohod je izpričan v Svetem pismu (npr. Lk 24, 50-51) – pomeni konec posebne štiridesetdnevne bližine Vstalega do njegovih učencev (Youcat 109). Apostol Peter v Apd 2,33 in apostol Pavel v Heb 10,12 govorita o Jezusovem vnebohodu kot dogodku, ko ga je Bog povišal na svojo desnico.
Seveda ne smemo preveč nazorno vzeti tega dela: sedeti na desnici ne pomeni, da je eden na desnici, torej drugi na levici, pač pa sta oba skupaj eno; tam je vse »desnoročno«, ker ni nikakršnega umanjkanja. (Avguštin: Nagovor katehumenom, 11) S tem, ko sedi na Očetovi desnici, je tja »usedel« človeško telo; to telo je naredil popolno, nasproti temu, kar je bilo prej – padlo od prvega greha, zdaj pa zveličano po Njegovem vstajenju. (Rufin: Komentar veroizpovedi, 29)
- In bo spet prišel v slavi sodit žive in mrtve; in njegovemu kraljestvu ne bo konca: Sveto pismo nam v na primer v Lk 18,8 in Mt 24,3-14 opisuje dogodke ob koncu sveta; opisuje jih zelo dramatično; vsak človek bo ob tem glede na svoja dela obdarjen z življenjem ali obsojen za vso večnost (Youcat 111 in KKKC 135).
Prišel bo torej sodit tiste, ki bodo takrat, ko pride, še živi, in tiste, ki bodo že prej odšli; vsakemu bo povrnil tisto, kar mu gre; tako bo sodil, in postavil ovce na desnico in kozle na levico (prim. Mt 25, 33). Ampak Trojica še vedno ni popolna. (Avguštin, Nagovor katehumenom, 12)
Tukaj se začenja »tretji del« veroizpovedi, ko se osredotočimo na trejo Božjo osebo.
- Verujem v Svetega Duha, /…/, ki je govoril po prerokih: Sveti Duh ima v Svetem pismu mnoge nazive, v Novi zavezi na primer Kristusov, Gospodov, Božji Duh, Duh slave (KKKC 138) … Sveti Duh je očitno deloval tudi v Stari zavezi, kar nam potrjuje apostol Pavel v Apd 28,25. Jezus sam je obljubil, da bo učencem poslal »Tolažnika« (Jn 14,16). In na ta dogodek se navezujejo tudi binkošti, to je prihod Svetega Duha, s čimer se začne čas Cerkve (Apd 2,1-13).
V veroizpovedi sledi: Sveti Duh. Skupaj z njim torej sestavimo Trojico – »en Bog, ena narava, ena podstat, ena moč, najvišja enakost, nikakršne delitve«. Pavel nam pravi, da smo svetišča Svetega Duha; Salomon, kot vemo, je gradil tempelj Bogu – iz lesa in kamna; zdaj pa so naša telesa templji, saj nas je Bog tudi ustvaril.
Sveti Duh torej zaključuje Trojico – »ena narava, ena substanca, ena moč; najvišja enakost, brez delitve, brez različnosti«. Tempelj je za Boga, in po besedah apostola smo zdaj mi novi templji, templji Svetega Duha. Če je torej Bog naš stvarnik, tempelj pa je sezidan za Boga; in če smo sedaj mi ti novi templji, potem je jasno, da nam Božja beseda govori, da je Sveti Duh Bog; in to ne »tretji bog«, ker so Oče, Sin in Sveti Duh en Bog. (Avguštin: Nagovor katehumenom, 13) Z omembo Svetega Duha je torej skrivnost Svete Trojice zaključena (Rufin: Komentar veroizpovedi, 35).
- In eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev: Za začetek Cerkve štejemo binkoštni dan (Youcat 118), kot je bilo povedano v prejšnjem odstavku. Na mnogih mestih v Novi zavezi zasledimo izraz »Cerkev« v pomenu skupnosti, ki so jih ustanavljali apostoli, Cerkev kot Kristusovo telo pa je ustanovil Kristus sam (Mt 16,18), in je po besedah apostola Pavla tudi »glava telesa, to je Cerkve« (Kol 1,18).
Oba obravnavana avtorja sta tu ostra, kar je seveda odraz takratnega časa: »niti heretiki niti shizmatiki ne pripadajo katoliški Cerkvi; tisti, ki izpovedujejo vero, pa morajo verjeti, četudi so drugi oblikovali svoje Cerkve, da obstaja le ena sveta Cerkev, »v kateri je ena vera in en krst /…./ to je sveta Cerkev brez madeža nevere/krive vere. (Rufin: Komentar veroizpovedi, 39)
- Priznavam en krst v odpuščanje grehov: »Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen.« (Mt 16,15-16) Krst je temeljni zakrament, in po Jezusovih besedah tudi glavni zakrament odpuščanja grehov – ob krstu je človek združen s Kristusom, Kristus pa je prav zaradi naših grehov umrl (prim. Rim 4,25). Krst torej da, da lahko zaživimo »novo življenje« (Rim 6,4) (KKC 977).
Kako lahko nekaj takega, kot so neši grehi, kar naenkrat postane odpuščeno – nekaj svetega? Na to lahko dogovorimo le z vero – Gospod neba in zemlje je Tisti, ki nam to zagotavlja. Tisti, ki me je izoblikoval iz prsti lahko tudi krivo osebo naredi nedolžno. (Rufin: Komentar veroizpovedi, 40)
- In pričakujem vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku: Ko telo umre, zapade razpadljivosti. Dejstvo Kristusovega vstajenja pa je obljuba za ljudi, da gre ob tem duša naproti srečanju z Božjo sodbo, telo pa bo ob Gospodovi vrnitvi vstalo spremenjeno. Kako se bo to zgodilo, ne vemo, je pa to napovedal Gospod sam: »In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe.« (Jn 5,29) (KKKC 203,205)
Naša glava - Kristus, glava Cerkve, je vstal in se povzpel v nebesa; in kjer je glava, tam bodo tudi ostali udje. Lahko se spomnimo na Lazarjevo vstajenje (Jn 11,43) in pomislimo, da je Bog tisti, ki nas poživlja, nas ohranja, Bog nam prinaša svoje večno življenje. (Avguštin: Nagovor katehumenom, 17)
3. Zaključek
Kratek vpogled v ozadje katoliške veroizpovedi daje slutiti, kakšno neizmerno bogastvo duhovnosti se skriva za kratkimi členi, ki jih drdramo pri sveti maši. Zaradi različnih pogledov na duhovnost, tudi zaradi različnih krščanskih (katoliških) in manj krščanskih (katoliških) idej in razlag so se od Kristusa dalje očitno dogajale velike stvari. Dobro je vedeti, da osrednji veroizpovedni obrazec vendarle ni le miselna akrobacija pravih ljudi na pravih mestih zgodovine, temveč, da je vsaka beseda trdno usidrana v svetopisemskem besedilu in tradiciji cerkvenih očetov, ki jih je skupaj z njihovimi razlagami Cerkev »vzela za svoje« in tako tudi racionalno utemeljila svojo vero.
Tak zaključek pa seveda sproža težko vprašanje za krščanskega, posebej katoliškega vernika – gotovo je bila v zagovor in obrambo svojega stališča prelita celo kri, česar si, upam, nihče več ne želi ali spodbuja. Pa vendar – zaradi zavzetosti za svojo vero in zaradi zavzetosti za oznanjevanje le-te so naši predniki pisali dolge razlage, se prepirali in na koncu, če je bilo, kot mora biti, tudi zedinili. Alli nas, katoličane, danes sploh zanima, kaj je vsebina naše vere, nam je pomembno, da smo v pravem občestvu s Cerkvijo in njeno vero, torej, ali si prizadevamo, da bi bili tudi v pravi veri resnično sezidani z vogelnim kamnom, Kristusom, na temelju apostolov in prerokov? (prim. Ef 2,20)
Kratice:
Viri:
- KKC: Katekizem Katoliške Cerkve
- KKKC: Katekizem katoliške Cerkve. Kompendij
Viri:
- Avguštin, 2011. Izbrani spisi. Ljubljana: Nova revija.
- Avguštin: Nagovor katehumenom. http://www.newadvent.org/fathers/1307.htm (pridobljeno 21. maja 2014)
- Kaj katoličani verujejo. http://www.scborromeo.org/papers/nicenecreed.pdf (pridobljeno 21. maja 2014)
- Rufin: Komentar veroizpovedi. http://www.newadvent.org/fathers/2711.htm (pridobljeno 21. maja 2014)
- Slovenska škofovska konferenca, 2008. Katekizem Katoliške cerkve. Ljubljana: Družina.
- Slovenska škofovska konferenca, 2007. Katekizem Katoliške cerkve. Kompendij. Ljubljana: Družina.
- Sorč, Ciril idr.. 2003. Priročnik dogmatične teologije. Ljubljana: Družina.
- Youcat, 2011. Maribor: Slomškova družba.
Gabriel Kavčič