Lik kralja salomona
Uvod
Naloga zgodovine je, da kritično in nepristransko raziskuje dogodke v preteklosti, teologija pa predvsem raziskuje dano razodetje določene religije, v našem primeru katoliško vejo krščanstva. Lik Salomona bo torej predstavljen po teh dveh kriterijih, zraven pa bom uporabljal patristično literaturo, literaturo cerkvenih očetov, najvplivnejših krščanskih mislecev prvih stoletij, ki so razvijali fundamentalno cerkveno teologijo ter jo podajali ljudem. Raziskal bom tudi še druge različne vire o kralju Salomonu, vire, ki so skozi zgodovino vzburjali veliko prahu ter predstavljajo drugačno stran modrega kralja. Na podlagi vsega tega bom izoblikoval sliko kralja Salomona, ki jo razodevajo te viri.
1. Kaj pravi Sveto pismo o kralju Salomonu?
Salomon je bil sin maziljenega kralja Davida, kateremu je Bog obljubil večno vladanje njegovega potomstva: "Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke in tvoj prestol bo utrjen na veke" (2 Sam 7,16). Salomon je torej prednik Jezusa Kristusa, pričakovanega Mesija, judovskega kralja. Vladal naj bi med leti 970 ter 931 pred Kristusom. Bil je tretji kralj združenega kraljestva ter poslednji kralj pred ločitvijo severnega kraljestva Izraela ter južnega kraljestva Juda.
Največ pozornosti kralju Salomonu najdemo v Prvi knjigi kraljev, kjer najdemo zaključek zgodovine Davidovega kraljevanja ter opis zgodovine Salomona. Prva ter druga Kroniška knjiga poročata o obdobju monarhije. Prva Kroniška vsebuje rodovnike od začetka sveta pa do začetka monarhije (Savla), nato govori o zgodovini Davida in Salomona, to obdobje je predstavljeno kot najlepše v zgodovini Izraela. V drugi Kroniški knjigi je še govor o Salomonu, ki se zaključi z njegovo smrtjo.
1.1 Zgodba kralja Salomona
Salomon je kraljestvo prevzel od svojega očeta Davida. Ko je bil David star in šibek, se je njegov drug sin Adonija sam razglasil za kralja s pomočjo Davidovega poveljnika Joaba in velikega duhovnika Abjatárja (1 Kr 1,24). Ko je David slišal za to novico, je naročil preroku Natanu, naj mazili za kralja njegovega drugega sina, Salomona. Ljudstvo je podprlo Salomona, David pa je tik pred smrtjo naročil Salomonu, naj ostane zvest Bogu in naj zvesto izpolnjuje dane Božje zakone (1 Kr 1,39). Salomon nato utrdi svoje kraljevanje s tem, da ubije Joaba, Adonija ter ostale nasprotnike Davidove kraljevine, prav tako pa sklene zavezništvo z Egiptom, ko se poroči s faraonovo hčerko.
Ker je Salomon zvesto sledil Božjim zakonom, se mu v sanjah pojavi Bog ter mu ponudi uresničitev želje (1 Kr 3,5). Salomon prosi za modrost, da bi pravično upravljal kraljestvo in bi imel zmožnost sodbe med slabim in dobrim. Bog je bil navdušen nad Salomonovo skromnostjo in mu posledično obljubi še darove bogastva ter dolgo življenje(1 Kr 3,9). Salomon tako živi v velikem bogastvu, njegovo kraljestvo se razteza od Egipta do reke Evfrat, ljudje pa ga slavijo predvsem po njegovih modrih govorih ter njegovemu znanju (1 Kr 10,14).
S svojimi ogromnimi sredstvi Salomon začne graditi tempelj Jahveju, Bogu Izraela (1 Kr 5,19). Gradnja se začne točno 480 let po Izraelovem Exodusu (Izhodu) iz Egipta. Salomon zaposli tisoče delavcev za gradnjo in uvaža materialna sredstva iz sosednjih dežel. Tempelj se je bleščal v zlatu, znotraj so bili veličastni stebri ter veliki kipi angelov (1 Kr 6,24). Salomon naposled da položiti skrinjo Zaveze (plošči, na katerih so zapisane Božje zapovedi, ki jih je prejel Mojzes na gori Sinaj) v tempelj. Nato darujejo črede živali na oltarju, Salomon pa moli za Božji blagoslov templja. Bog se mu nato prikaže v sanjah in mu obljubi, da bo varoval tempelj ter prebival v njem, vendar le do tedaj, ko bodo Salomon ter Izraelci ubogali njegove zakone, v nasprotnem primeru pa se bo Bog odmaknil od templja ter uničil tako tempelj kot Izraelce (2 Krn 7,19).
Salomonovo uspešno vladanje se nato nadaljuje, vse dokler se ne poroči z več tujimi ženskami. Salomon začne malikovati, žene slabo vplivajo nanj in vse to povzroči Božji srd (1 Kr 11,1). Bog mu pove, da bo uničil kraljestvo, razdelil bo vse Izraelce razen enega rodu, Judovega. Bog dovoli Judejcem, da ostanejo, saj je Salomon Davidov sin (1 Kr 11,13). Ko Bog razglasi to, se prerok sreča z enim od Salomonovih predstavnikov, Jeroboamom, ki je imel plašč strgan na 12 delov, kar predstavlja 12 rodov Izraela. Prerok preda Jeroboamu deset od dvanajstih kosov in mu pojasni, da je Bog izbral njega, da vlada tem izbranim rodovom kot nov Izraelov kralj (1 Kr 11,26).
Salomon nato umre in njegov sin Rehoboam ga nasledi (1 Kr, 11,41). Rehoboam ljudi vodi bolj prijazno, je pravičen in jim ne grozi s kaznimi ter z zasužnjenostjo. Izraelci se nato združijo v uporu, uprejo se proti Judejcem in odbijejo vse poskuse Rehoboama, da bi jih umiril ter podvrgel. Krenejo proti severu, kjer okronajo Jeroboama za kralja Izraela v mestu Sihem, tako se Salomonovo veliko kraljestvo razdeli na dva dela, Izraelsko severno ter južno Judejsko kraljestvo (1 Kr 12,16).
1.2 Kje in kako se Salomon pojavlja zunaj Kroniških knjig ter Knjig kraljev
1.2.1 Avtorstvo knjig v Stari zavezi
Kralju Salomonu so pripisane nekatere modrostne knjige: Pregovori, Pridigar, Knjiga modrosti, Visoka pesem ter nekateri Psalmi (72; 127). V teh knjigah se srečujemo z razmišljanjem o vseh najbolj zanimivih in pomembnih življenjskih vprašanjih: Kaj je življenje, zakaj živimo? Kakšen je smisel trpljenja?
Knjige, ki naj bi bile pripisane kralju Salomonu, imajo na začetku (Prg 1,1) zapisano, da je avtor Salomon oziroma da je Pridigar, Davidov sin, kralj v Jeruzalemu (Prd 1,1). Zato te knjige pripisujemo kralju Salomonu, modremu kralju ter Davidovemu potomcu. Čeprav so te knjige na začetku pripisane Salomonu, pa ni zgodovinsko potrjeno, da je te knjige napisal prav kralj Salomon. Knjige so tako pripisane Salomonu zaradi uvoda v teh knjigah, ni pa dokazano, da je to resnično.
Zelo zanimiva se mi zdi Visoka pesem (db. po hebr. Pesem vseh pesmi). Govori o odnosu med zaročencem ter zaročenko, že v prvi vrstici pa je ta pesem pripisana kralju Salomonu - o tem, ali je to res, je mnogo debat. Prvič je pesem res lahko Salomonova, lahko pa je tudi pripisana kralju Salomonu oz. posvečena njemu ali pa je samo kritika na njegovo razuzdano ne-monogamno življenje, ki ga je prakticiral proti koncu svoje poti.
To pesem sem izpostavil, saj se ne nanaša na Božji zakon ali Jahveja, Boga Izraela, prav tako pa se ne nanaša na modrost oz. raziskovanje le-te, saj se s povezavo Salomona to največkrat tudi pojavlja. Prav nasprotno, ta pesem izpostavlja seksualno ljubezen, govori o dveh ljubimcih, ki kličeta, hrepenita drug po drugem ter vabita drug drugega v ljubeč objem. Zaljubljenca sta v harmoniji, hrepeneča drug po drugem, kar se izraža v seksualni intimi. V pesmi se pojavlja tudi Zbor mladenk, ki ima vlogo občinstva ali zunanjih opazovalcev, kar olajšuje bralcem razumevanje in vključitev v to zgodbo. Že judovska in potem š etoliko bolj krščanska tradicija je razumevanje premaknila od telesnosti k teologiji in vidi v odnosu med zaljubljencema odnos Jahveja oz. Kristusa z ljudstvom oz. verno dušo.
1.2.2 Kako so Salomona videli v judovski tradiciji
V Ezru ter Nehemiju se s Salomonom srečamo v zapisu, kdo so bili njegovi služabniki, koliko jih je bilo ter tudi kateri so bili. Primer: Vseh služiteljev in sinov Salomonovih služabnikov je bilo tristo dvaindevetdeset.(Neh 7,60).
V Nehemiju imamo tudi opis kralja Salomona kot kralja, ki je ljub svojemu Bogu ter da ga je Bog postavil za kralja nad vsem Izraelom, omeni še, da so tudi njega žene zapeljale v greh (Neh 13,26). Tako Salomon služi v teh zgodbah kot nekakšen vzor Izraelu, torej Judom, da celo tisti, ki so v očeh Boga najvišje, lahko to ljubezen izgubijo, če jih zapelje greh. Salomon ni samo njihov vzor kot moder kralj, sposoben razumnega sodstva ter pametne roke vladanja, ampak tudi primer, kako nas lahko greh odvrne od prave poti ter povzroči naš propad.
V 2. knjigi Makabejcev je Salomon primerjan z Mojzesom, največjim prerokom Stare zaveze, ki je ljudstvu predal Postavo, dano od Boga: Kakor je Mojzes prosil Boga in je z neba šinil ogenj in použil žrtvene darove, tako je prosil tudi Salomon in ogenj je blisnil in sežgal žgalne darove (2 Mkb 2,10). Tako lahko sklepamo, da je Salomon v judovski kulturi zapisan v pozitivni luči, je vzor, čeprav s končno napako.
1.2.3 Salomon v Novi zavezi
Salomon je omenjen tudi v Novi zavezi, in sicer v Matejevem, Lukovem in Janezovem evangeliju ter tudi v Apostolskih delih. Največkrat se v povezavi s kraljem Salomonom pojavi tematika modrosti, omenjeno pa je tudi veličastno Salomonovo stebrišče, ki ga je dal prav on sam zgraditi.
Evangeliji
Pri Mateju je Salomon omenjen v rodovniku Jezusa Kristusa, Božjega Sina, pričakovanega Mesija, katerega korenine segajo (po Mateju) vse do Abrahama, očaka Izraela, omeni še, da se je Salomonu rodil Roboam, ki je prevzel vladanje od Salomona.
Omenjen je tudi v odlomku, ko farizeji in pismouki od Jezusa zahtevajo znamenje. Pove jim, da tem rodu znamenje ne bo dano, dano jim bo samo znamenje preroka Jona, ki je bil v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči (Jezus po treh dneh "vstane") ter da bo zavržen s strani ljudstva, ki ga bo obsodilo. Nato pa omeni kraljico z Juga, ki bo ob sodbi vstala s tem rodom in ga obsodila (rod), saj je prišla s konca zemlje, da bi slišala Salomonovo modrost (Jezusovo modrost). Matej zaključi s tem, da je Jezusova modrost več kot Salomonova - "in glejte: več kakor Salomon je tukaj." (Mt 12,38-34).
To zgodbo vsebuje tudi Lukov evangelij: "Kraljica Juga bo ob sodbi vstala z možmi tega rodu in jih obsodila, kajti prišla je s konca zemlje, da bi slišala Salomonovo modrost; in glejte, več kakor Salomon je tukaj." (Lk 11,31).
Salomon je pri Luku vključen tudi v Jezusovem govoru učencem o skrbeh ter o strahu. Pravi jim, naj ne skrbijo kaj naj jedo ter kaj naj oblačijo, saj tudi lilije ne delajo in ne predejo a vendar še Salomon, v vsem svojem veličastju ni bil tako oblečen kot katera koli izmed njih. (Lk 12,27)
Apostolska dela
V Apostolskih delih je govor o Salomonovem stebrišču: Po rokah apostolov se je tam dogajalo veliko znamenj in čudežev med ljudmi; in vsi so se enodušno zbirali v Salomonovem stebrišču (Apd 5,12). Salomon je v času svojega kraljevanja sezidal Božji tempelj, kamor so se Judje zahajali k svojemu bogoslužju. Del tega templja so bili tudi prelepi stebri, za katere je v 2 Krn 3,15-17 rečeno: Pred hišo je postavil dva stebra, petintrideset komolcev visoka; glavič, ki je bil na vrhu, je meril pet komolcev. Naredil je verižaste čope, podobne ogrlici, in jih vdelal na vrh stebrov. Naredil je tudi sto granatnih jabolk in jih vdelal v verižaste čope. Stebra je postavil pred svetišče, enega na desno, drugega na levo. Tistega na desni je poimenoval Jahín, onega na levi pa Boaz.
2. Patristika ter kralj Salomon
Patrologija je veda o cerkvenih očetih vse do 7. oz. 8. stoletja po Kristusu. Patristika pa je nato teološka (zgoraj smo že definirali kaj to pomeni) plat teh del, ki so jih napisali cerkveni očetje. Med cerkvenimi očeti, ki obravnavajo Salomonovo zgodbo, sem izbral dva, Origena in Ambrozija.
Sprva se ustavimo pri Origenu ter njegovemu komentarju na kralja Salomona iz 2. Kroniške knjige, ko je Salomon zaprosil Boga, ne za bogastvo, ne za slavo, ampak za modrost. Posledično je poleg modrosti prejel še vse drugo.
2.1 Origen
Origen je bil rojen okoli leta 185, umrl pa je okoli leta 253. Rodil se je v Aleksandriiji, kjer je tudi prebival prvi del življenja. Bil je zelo ustvarjalen na večih področjih, bil je tekstni kritik, biblični ekseget, usmeril se je tudi v filozofijo religije, v duhovnost, skratka bil je zelo razgiban avtor, ki mu ni primanjkovalo inspiracije.
Nekatera njegova dela so kasneje postala kontroverzna, saj je pisal o takrat zelo napetih temah. O predobstoju ter neumrljivosti duše, o zadnji spravi vseh živih bitij, govoril je o subordinaciji v Sveti Trojici, češ da sta Sin in Sveti Duh pod Očetom. Ta zmotni nauk se nato odpravi z doktrino o Sveti Trojici na nicejskem koncilu 325. Pisal je npr. tudi o hudiču, skratka bil je zelo razgiban teolog in cerkveni oče. Leta 553 so Origena ter njegove sodelavce "nagradili" z anatemo oz. najvišjo cerkveno kaznijo - izobčenjem, saj so se pod njegovim imenom širili napačni nauki, vendar bi za to težko pripisali odgovornost samemu Origenu.
2.1.1. Origenov pogled na Salomona (Proti Celzu 3, 45)
Origen govori o predmetu krščanstva, da je cilj le-tega postati moder, živeti svoje življenje v pametni, smiselni drži. Pravi, da je o vsem tem pisano že prej v svetih spisih, ki so obstajali že veliko pred Jezusom. Tako se ustavi pri Psalmu 50, ki opisuje Davida, ki v svojem molitvenem govoru uporabi sledeče besede: "Glej, veseliš se zvestobe v notranjosti, v skrivnostih mi daješ spoznanje modrosti" (Ps 50,8). Prav tako je Salomon, potem ko je poprosil za modrost, z njo prejel še vse druge darove, saj se je Bog razveselil Salomonove prošnje. Prav tako lahko ob branju Psalmov lahko razberemo, da je modrost zelo pogosto uporabljena maksima, oz. tista reč, h kateri je treba težiti.
Modrost Salomona Origen poda na primeru iz 2 Krn:
Origen nato po navedbi zgodbe o kraljici iz Sabe naredi zaključek, v katerem poda tezo, da tudi evangelij teži k temu, da če človek sprejme evangelij zase (veselo novico o prihodu Jezusa Kristusa na zemljo, med grešnike ter njegovi smrti ter vstajenju), da stori veliko uslugo sam sebi, saj evangelij stremi k človekovi modrosti, da bi se kar najbolje spopadali z življenjem ter živeli z Njim.
Origen nato še doda, da evangelij stremi k temu, da ga sprejmejo tudi modreci, saj lahko le oni drugim verujočim razlagajo resnice podane v njem, ter prilike, ki jih je Jezus dal za vse nas. Zaključi še z primerom Daniela in njegovih so-ujetnikov, ki tudi po ujetništvu verjamejo v svojega Boga in izpolnjujejo njegove zakone. Tako v času ujetništva v Babilonu napredujejo v svoji modrosti ter presežejo modrost vseh takratnih velikih mislecev v Babilonu. Tako je v Ezekielovi knjigi rečeno tirskemu vladarju, ki misli, da je Bog ter njegovo srce postane ošabno: "Glej modrejši si od Daniela. Nobena skrivnost ti ni prikrita" (Ezk 28,3). Bog seveda v tem primeru ne misli resnično označiti tirskega vladarja za modrega, temveč na nekakšen sarkastičen način pove, kaj si misli o njegovi ošabnosti. Iz tega stavka pa se da razbrati, kaj je modrost in kako so nam lahko po modrosti razkrite skrivnosti.
2.2 Ambrozij
Sveti Ambrozij je bil škof v Milanu. Je eden od štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov. Živel je v 4. stoletju, med leti 340 ter 397. Bil je nasprotnik arianizma, doktrine, ki jo je izoblikoval Arij, aleksandrijski prezbiter. Arianizem govori o podrejeni vlogi Jezusa Kristusa v odnosu do Boga Očeta. Arijanski nauk je bil zavržen ter označen za heretičnega l. 325 na prvem nicejskem koncilu.
Sv. Ambrozija uvrščamo med latinske Cerkvene učitelje poleg sv. Avguština, Hieronima ter Gregorija Velikega. Postal je velik teolog, čeprav se je začel s to panogo ukvarjati dokaj pozno. Njegov naslednik, Avguštin se je zgledoval ravno po njem, tako je Ambrozij najbolj zaslužen za njegovo spreobrnjenje poleg Pavla.
Ambrozijeva teologija je močno vplivana s strani Origenove ter Didimove teologije. Ambrozij je velik pomen pripisoval tudi Mariji, njeni deviškosti in njeni vlogi Božje Matere. Ambrozij je videl devištvo kot nekaj bolj svetega od zakona med možem in ženo. Ambrozij je po imenovanju za škofa prevzel asketsko življenje, razdelil je svoj denar revnim ter oddal svoja posestva.
2.2.1 Ambrozijevi pogledi na Salomona
Nasveti, ki temeljijo na pravičnosti ter preudarnosti. Kako sta ti dve prvini vidni v kralju Salomonu, kar se kaže na njegovem sodstvu ter razsodnosti.
Ambrozij prepozna pravičnost ter preudarnost za največji dve lastnosti, ki jo mora vsebovati tisti, ki daje nasvete, torej tisti, ki je nad prosilcem. Ambrozij spregovori tudi o ljubezni ter o samozavesti, da sta to najbolj učinkoviti stvari, ki ju ljudje prepoznajo pri drugih ljudeh, ter nas velikokrat ovrednotijo po tem, kolikor sta ti dve lastnosti človeka vidni navzven.
Ambrozij govori o dajanju nasvetov, kako pomembno je to, da nasvetodajalec vsebuje elemente preudarnosti in pravičnosti, da se ljudje odločijo poslušati ter upoštevati te nasvete. Če najdemo takšnega človeka, ki ima te lastnosti in s svojo zdravo pametjo lahko vpliva nate ter ti je lahko vzor, ga lahko poslušamo in slišimo globoko v sebi. Tako lahko tak človek konča vse nemire, ki se dogajajo v človeku, ki posluša njegove nasvete, ta človek lahko prepozna prihodnje probleme, s katerimi se boš soočil, prepozna dobre stvari v tebi ter te pravilno usmeri na tvoji poti. V take može položimo vero, to pa povzroči, da tisti, ki išče nasvet lahko reče: "Četudi se mi bo godilo zlo po njegovih besedah, ga bom zavoljo njegovega žara prenesel in prebrodil vse to." Možem takšne vrste zaupamo našo varnost, naš sloves, ker je, že prej rečeno, pravičen ter preudaren. Pravičnost nam omogoča, da nimamo strahu pred prevaro. Preudarnost pa nas osvobaja dvomov ter pomislekov in napak, ki jih bomo storili naposled.
Ambrozij spregovori o plemeniti sodbi Salomona, ki je po njegovem izvrsten primer pravičnega ter preudarnega, kar se izrazi v modrosti kralja. Izhaja iz pripovedi Prve knjige kraljev:
V tej zgodbi lahko prepoznamo sposobnosti modrega kralja. Tako je poslušal materinska čustva, jih prepoznal, presodil ter razsodil. Um kralja Salomona je vstopil kot misel, da sodi materinska čustva, ter jih izvlekel tako, kot da mu je spregovorilo njuno srce. Čustva prave matere so bila potlačena, ko se je odločila, da naj njen sin živi z drugo materjo saj je to za pravo mater bolje, kot pa da je zavoljo slovesa in časti ubit pred njenimi očmi.
Tako je bil to znak modrosti, razlikovati med skrivnostnimi srčnimi misli, da se izvleče resnico iz skritih kotičkov ter potegniti ven vse to z mečem Duha, ne samo notranje dele telesa, marveč tudi dele duše ter uma. Prisostvovala je tudi pravičnost, saj so materi, ki je želela ubiti dečka, otroka odvzveli, ter ga položili v roke pravi materi. Tako je tudi na koncu tega poglavja rečeno: "Ves Izrael je slišal o razsodbi, ki jo je izrekel kralj. Navdal jih je strah pred kraljem, ker so videli, da je Božja modrost v njem za izrekanje razsodbe." (Ambrozij, O dolžnostih služabnikov 2, 8).
Zaključek
Tako smo orisali lik kralja Salomona, ki ga hebrejska Biblija opisuje kot enega najmogočnejših kraljev, kateri so vladali nad Izraelom. Bog ga je obdaril ter mu podaril bogastvo, zaželel si je pravičnost ter dobil modrost. Lahko je zgleden primer, kako ponižnega človeka Bog lahko v vsej svoji veličini obdari ter nagradi, ter primer človeka, ki zabrede ter sledi mesenim užitkom, kar ga oddalji od življenja. Salomon je izvrsten primer vere, kako je, ko jo sprejemaš in živiš in kaj se zgodi, ko jo opustiš ter egoistično zanemariš. Vera je zato potrebna na vsakem koraku v vsakem obdobju človeka, ne samo, da se nečesa trdno oprimemo in po tem živimo ampak tudi kot orodje s katerim se spopadamo z izzivi tega zemeljskega življenja. Zelo všeč so mi Ambrozijeve besede o razsodbi, kako Salomon prepozna čustva in jih presodi. Kot predstavnik moškega spola dobro vem, da besede nežnejšega spola velikokrat ne sovpadajo z njenimi čustvi oziroma z njenim srcem, zato je potreben dober občutek ter čut, ki ti razodene pravo resnico misli njenega srca. Salomon se je proti koncu življenja vdal ženskam ter bogastvu, ob tem pa se spomnim besede švedskega nogometaša Zlatana Ibrahimovića, ki lahko aplicirajo na primer kralja Salomona: "Prava bitka se začne takrat, ko si na vrhu. Pot do vrha je mnogo lažja kot pot, ki te ohranja na vrhu." (Lagercrantz 2012, 384).
Naloga zgodovine je, da kritično in nepristransko raziskuje dogodke v preteklosti, teologija pa predvsem raziskuje dano razodetje določene religije, v našem primeru katoliško vejo krščanstva. Lik Salomona bo torej predstavljen po teh dveh kriterijih, zraven pa bom uporabljal patristično literaturo, literaturo cerkvenih očetov, najvplivnejših krščanskih mislecev prvih stoletij, ki so razvijali fundamentalno cerkveno teologijo ter jo podajali ljudem. Raziskal bom tudi še druge različne vire o kralju Salomonu, vire, ki so skozi zgodovino vzburjali veliko prahu ter predstavljajo drugačno stran modrega kralja. Na podlagi vsega tega bom izoblikoval sliko kralja Salomona, ki jo razodevajo te viri.
1. Kaj pravi Sveto pismo o kralju Salomonu?
Salomon je bil sin maziljenega kralja Davida, kateremu je Bog obljubil večno vladanje njegovega potomstva: "Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke in tvoj prestol bo utrjen na veke" (2 Sam 7,16). Salomon je torej prednik Jezusa Kristusa, pričakovanega Mesija, judovskega kralja. Vladal naj bi med leti 970 ter 931 pred Kristusom. Bil je tretji kralj združenega kraljestva ter poslednji kralj pred ločitvijo severnega kraljestva Izraela ter južnega kraljestva Juda.
Največ pozornosti kralju Salomonu najdemo v Prvi knjigi kraljev, kjer najdemo zaključek zgodovine Davidovega kraljevanja ter opis zgodovine Salomona. Prva ter druga Kroniška knjiga poročata o obdobju monarhije. Prva Kroniška vsebuje rodovnike od začetka sveta pa do začetka monarhije (Savla), nato govori o zgodovini Davida in Salomona, to obdobje je predstavljeno kot najlepše v zgodovini Izraela. V drugi Kroniški knjigi je še govor o Salomonu, ki se zaključi z njegovo smrtjo.
1.1 Zgodba kralja Salomona
Salomon je kraljestvo prevzel od svojega očeta Davida. Ko je bil David star in šibek, se je njegov drug sin Adonija sam razglasil za kralja s pomočjo Davidovega poveljnika Joaba in velikega duhovnika Abjatárja (1 Kr 1,24). Ko je David slišal za to novico, je naročil preroku Natanu, naj mazili za kralja njegovega drugega sina, Salomona. Ljudstvo je podprlo Salomona, David pa je tik pred smrtjo naročil Salomonu, naj ostane zvest Bogu in naj zvesto izpolnjuje dane Božje zakone (1 Kr 1,39). Salomon nato utrdi svoje kraljevanje s tem, da ubije Joaba, Adonija ter ostale nasprotnike Davidove kraljevine, prav tako pa sklene zavezništvo z Egiptom, ko se poroči s faraonovo hčerko.
Ker je Salomon zvesto sledil Božjim zakonom, se mu v sanjah pojavi Bog ter mu ponudi uresničitev želje (1 Kr 3,5). Salomon prosi za modrost, da bi pravično upravljal kraljestvo in bi imel zmožnost sodbe med slabim in dobrim. Bog je bil navdušen nad Salomonovo skromnostjo in mu posledično obljubi še darove bogastva ter dolgo življenje(1 Kr 3,9). Salomon tako živi v velikem bogastvu, njegovo kraljestvo se razteza od Egipta do reke Evfrat, ljudje pa ga slavijo predvsem po njegovih modrih govorih ter njegovemu znanju (1 Kr 10,14).
S svojimi ogromnimi sredstvi Salomon začne graditi tempelj Jahveju, Bogu Izraela (1 Kr 5,19). Gradnja se začne točno 480 let po Izraelovem Exodusu (Izhodu) iz Egipta. Salomon zaposli tisoče delavcev za gradnjo in uvaža materialna sredstva iz sosednjih dežel. Tempelj se je bleščal v zlatu, znotraj so bili veličastni stebri ter veliki kipi angelov (1 Kr 6,24). Salomon naposled da položiti skrinjo Zaveze (plošči, na katerih so zapisane Božje zapovedi, ki jih je prejel Mojzes na gori Sinaj) v tempelj. Nato darujejo črede živali na oltarju, Salomon pa moli za Božji blagoslov templja. Bog se mu nato prikaže v sanjah in mu obljubi, da bo varoval tempelj ter prebival v njem, vendar le do tedaj, ko bodo Salomon ter Izraelci ubogali njegove zakone, v nasprotnem primeru pa se bo Bog odmaknil od templja ter uničil tako tempelj kot Izraelce (2 Krn 7,19).
Salomonovo uspešno vladanje se nato nadaljuje, vse dokler se ne poroči z več tujimi ženskami. Salomon začne malikovati, žene slabo vplivajo nanj in vse to povzroči Božji srd (1 Kr 11,1). Bog mu pove, da bo uničil kraljestvo, razdelil bo vse Izraelce razen enega rodu, Judovega. Bog dovoli Judejcem, da ostanejo, saj je Salomon Davidov sin (1 Kr 11,13). Ko Bog razglasi to, se prerok sreča z enim od Salomonovih predstavnikov, Jeroboamom, ki je imel plašč strgan na 12 delov, kar predstavlja 12 rodov Izraela. Prerok preda Jeroboamu deset od dvanajstih kosov in mu pojasni, da je Bog izbral njega, da vlada tem izbranim rodovom kot nov Izraelov kralj (1 Kr 11,26).
Salomon nato umre in njegov sin Rehoboam ga nasledi (1 Kr, 11,41). Rehoboam ljudi vodi bolj prijazno, je pravičen in jim ne grozi s kaznimi ter z zasužnjenostjo. Izraelci se nato združijo v uporu, uprejo se proti Judejcem in odbijejo vse poskuse Rehoboama, da bi jih umiril ter podvrgel. Krenejo proti severu, kjer okronajo Jeroboama za kralja Izraela v mestu Sihem, tako se Salomonovo veliko kraljestvo razdeli na dva dela, Izraelsko severno ter južno Judejsko kraljestvo (1 Kr 12,16).
1.2 Kje in kako se Salomon pojavlja zunaj Kroniških knjig ter Knjig kraljev
1.2.1 Avtorstvo knjig v Stari zavezi
Kralju Salomonu so pripisane nekatere modrostne knjige: Pregovori, Pridigar, Knjiga modrosti, Visoka pesem ter nekateri Psalmi (72; 127). V teh knjigah se srečujemo z razmišljanjem o vseh najbolj zanimivih in pomembnih življenjskih vprašanjih: Kaj je življenje, zakaj živimo? Kakšen je smisel trpljenja?
Knjige, ki naj bi bile pripisane kralju Salomonu, imajo na začetku (Prg 1,1) zapisano, da je avtor Salomon oziroma da je Pridigar, Davidov sin, kralj v Jeruzalemu (Prd 1,1). Zato te knjige pripisujemo kralju Salomonu, modremu kralju ter Davidovemu potomcu. Čeprav so te knjige na začetku pripisane Salomonu, pa ni zgodovinsko potrjeno, da je te knjige napisal prav kralj Salomon. Knjige so tako pripisane Salomonu zaradi uvoda v teh knjigah, ni pa dokazano, da je to resnično.
Zelo zanimiva se mi zdi Visoka pesem (db. po hebr. Pesem vseh pesmi). Govori o odnosu med zaročencem ter zaročenko, že v prvi vrstici pa je ta pesem pripisana kralju Salomonu - o tem, ali je to res, je mnogo debat. Prvič je pesem res lahko Salomonova, lahko pa je tudi pripisana kralju Salomonu oz. posvečena njemu ali pa je samo kritika na njegovo razuzdano ne-monogamno življenje, ki ga je prakticiral proti koncu svoje poti.
To pesem sem izpostavil, saj se ne nanaša na Božji zakon ali Jahveja, Boga Izraela, prav tako pa se ne nanaša na modrost oz. raziskovanje le-te, saj se s povezavo Salomona to največkrat tudi pojavlja. Prav nasprotno, ta pesem izpostavlja seksualno ljubezen, govori o dveh ljubimcih, ki kličeta, hrepenita drug po drugem ter vabita drug drugega v ljubeč objem. Zaljubljenca sta v harmoniji, hrepeneča drug po drugem, kar se izraža v seksualni intimi. V pesmi se pojavlja tudi Zbor mladenk, ki ima vlogo občinstva ali zunanjih opazovalcev, kar olajšuje bralcem razumevanje in vključitev v to zgodbo. Že judovska in potem š etoliko bolj krščanska tradicija je razumevanje premaknila od telesnosti k teologiji in vidi v odnosu med zaljubljencema odnos Jahveja oz. Kristusa z ljudstvom oz. verno dušo.
1.2.2 Kako so Salomona videli v judovski tradiciji
V Ezru ter Nehemiju se s Salomonom srečamo v zapisu, kdo so bili njegovi služabniki, koliko jih je bilo ter tudi kateri so bili. Primer: Vseh služiteljev in sinov Salomonovih služabnikov je bilo tristo dvaindevetdeset.(Neh 7,60).
V Nehemiju imamo tudi opis kralja Salomona kot kralja, ki je ljub svojemu Bogu ter da ga je Bog postavil za kralja nad vsem Izraelom, omeni še, da so tudi njega žene zapeljale v greh (Neh 13,26). Tako Salomon služi v teh zgodbah kot nekakšen vzor Izraelu, torej Judom, da celo tisti, ki so v očeh Boga najvišje, lahko to ljubezen izgubijo, če jih zapelje greh. Salomon ni samo njihov vzor kot moder kralj, sposoben razumnega sodstva ter pametne roke vladanja, ampak tudi primer, kako nas lahko greh odvrne od prave poti ter povzroči naš propad.
V 2. knjigi Makabejcev je Salomon primerjan z Mojzesom, največjim prerokom Stare zaveze, ki je ljudstvu predal Postavo, dano od Boga: Kakor je Mojzes prosil Boga in je z neba šinil ogenj in použil žrtvene darove, tako je prosil tudi Salomon in ogenj je blisnil in sežgal žgalne darove (2 Mkb 2,10). Tako lahko sklepamo, da je Salomon v judovski kulturi zapisan v pozitivni luči, je vzor, čeprav s končno napako.
1.2.3 Salomon v Novi zavezi
Salomon je omenjen tudi v Novi zavezi, in sicer v Matejevem, Lukovem in Janezovem evangeliju ter tudi v Apostolskih delih. Največkrat se v povezavi s kraljem Salomonom pojavi tematika modrosti, omenjeno pa je tudi veličastno Salomonovo stebrišče, ki ga je dal prav on sam zgraditi.
Evangeliji
Pri Mateju je Salomon omenjen v rodovniku Jezusa Kristusa, Božjega Sina, pričakovanega Mesija, katerega korenine segajo (po Mateju) vse do Abrahama, očaka Izraela, omeni še, da se je Salomonu rodil Roboam, ki je prevzel vladanje od Salomona.
Omenjen je tudi v odlomku, ko farizeji in pismouki od Jezusa zahtevajo znamenje. Pove jim, da tem rodu znamenje ne bo dano, dano jim bo samo znamenje preroka Jona, ki je bil v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči (Jezus po treh dneh "vstane") ter da bo zavržen s strani ljudstva, ki ga bo obsodilo. Nato pa omeni kraljico z Juga, ki bo ob sodbi vstala s tem rodom in ga obsodila (rod), saj je prišla s konca zemlje, da bi slišala Salomonovo modrost (Jezusovo modrost). Matej zaključi s tem, da je Jezusova modrost več kot Salomonova - "in glejte: več kakor Salomon je tukaj." (Mt 12,38-34).
To zgodbo vsebuje tudi Lukov evangelij: "Kraljica Juga bo ob sodbi vstala z možmi tega rodu in jih obsodila, kajti prišla je s konca zemlje, da bi slišala Salomonovo modrost; in glejte, več kakor Salomon je tukaj." (Lk 11,31).
Salomon je pri Luku vključen tudi v Jezusovem govoru učencem o skrbeh ter o strahu. Pravi jim, naj ne skrbijo kaj naj jedo ter kaj naj oblačijo, saj tudi lilije ne delajo in ne predejo a vendar še Salomon, v vsem svojem veličastju ni bil tako oblečen kot katera koli izmed njih. (Lk 12,27)
Apostolska dela
V Apostolskih delih je govor o Salomonovem stebrišču: Po rokah apostolov se je tam dogajalo veliko znamenj in čudežev med ljudmi; in vsi so se enodušno zbirali v Salomonovem stebrišču (Apd 5,12). Salomon je v času svojega kraljevanja sezidal Božji tempelj, kamor so se Judje zahajali k svojemu bogoslužju. Del tega templja so bili tudi prelepi stebri, za katere je v 2 Krn 3,15-17 rečeno: Pred hišo je postavil dva stebra, petintrideset komolcev visoka; glavič, ki je bil na vrhu, je meril pet komolcev. Naredil je verižaste čope, podobne ogrlici, in jih vdelal na vrh stebrov. Naredil je tudi sto granatnih jabolk in jih vdelal v verižaste čope. Stebra je postavil pred svetišče, enega na desno, drugega na levo. Tistega na desni je poimenoval Jahín, onega na levi pa Boaz.
2. Patristika ter kralj Salomon
Patrologija je veda o cerkvenih očetih vse do 7. oz. 8. stoletja po Kristusu. Patristika pa je nato teološka (zgoraj smo že definirali kaj to pomeni) plat teh del, ki so jih napisali cerkveni očetje. Med cerkvenimi očeti, ki obravnavajo Salomonovo zgodbo, sem izbral dva, Origena in Ambrozija.
Sprva se ustavimo pri Origenu ter njegovemu komentarju na kralja Salomona iz 2. Kroniške knjige, ko je Salomon zaprosil Boga, ne za bogastvo, ne za slavo, ampak za modrost. Posledično je poleg modrosti prejel še vse drugo.
2.1 Origen
Origen je bil rojen okoli leta 185, umrl pa je okoli leta 253. Rodil se je v Aleksandriiji, kjer je tudi prebival prvi del življenja. Bil je zelo ustvarjalen na večih področjih, bil je tekstni kritik, biblični ekseget, usmeril se je tudi v filozofijo religije, v duhovnost, skratka bil je zelo razgiban avtor, ki mu ni primanjkovalo inspiracije.
Nekatera njegova dela so kasneje postala kontroverzna, saj je pisal o takrat zelo napetih temah. O predobstoju ter neumrljivosti duše, o zadnji spravi vseh živih bitij, govoril je o subordinaciji v Sveti Trojici, češ da sta Sin in Sveti Duh pod Očetom. Ta zmotni nauk se nato odpravi z doktrino o Sveti Trojici na nicejskem koncilu 325. Pisal je npr. tudi o hudiču, skratka bil je zelo razgiban teolog in cerkveni oče. Leta 553 so Origena ter njegove sodelavce "nagradili" z anatemo oz. najvišjo cerkveno kaznijo - izobčenjem, saj so se pod njegovim imenom širili napačni nauki, vendar bi za to težko pripisali odgovornost samemu Origenu.
2.1.1. Origenov pogled na Salomona (Proti Celzu 3, 45)
Origen govori o predmetu krščanstva, da je cilj le-tega postati moder, živeti svoje življenje v pametni, smiselni drži. Pravi, da je o vsem tem pisano že prej v svetih spisih, ki so obstajali že veliko pred Jezusom. Tako se ustavi pri Psalmu 50, ki opisuje Davida, ki v svojem molitvenem govoru uporabi sledeče besede: "Glej, veseliš se zvestobe v notranjosti, v skrivnostih mi daješ spoznanje modrosti" (Ps 50,8). Prav tako je Salomon, potem ko je poprosil za modrost, z njo prejel še vse druge darove, saj se je Bog razveselil Salomonove prošnje. Prav tako lahko ob branju Psalmov lahko razberemo, da je modrost zelo pogosto uporabljena maksima, oz. tista reč, h kateri je treba težiti.
Modrost Salomona Origen poda na primeru iz 2 Krn:
- Ko je kraljica iz Sabe slišala o Salomonovem slovesu, je prišla v Jeruzalem, da bi Salomona preizkušala z ugankami; imela je zelo veliko spremstvo, kamele so nosile dišave, veliko zlata in dragih kamnov. Ko je prišla k Salomonu, se je z njim pogovarjala o vsem, kar ji je ležalo na srcu. Salomon ji je pojasnil vse, kar ga je vprašala. Ni je bilo reči, ki bi bila Salomonu zakrita in katere bi ji ne bil pojasnil. Ko je kraljica iz Sabe videla Salomonovo modrost in hišo, ki jo je sezidal, pa jedi na njegovi mizi, kako sedijo njegovi dostojanstveniki in strežejo njegovi služabniki, pa njihova oblačila, točaje in njihova oblačila in njegovo žgalno daritev, ki jo je daroval v GOSPODOVI hiši, je strmela. Rekla je kralju: »Kako res je, kar sem slišala o tvojih dosežkih in tvoji modrosti v svoji deželi! Nisem verjela, kar so pravili, dokler nisem prišla in videla na svoje oči. A glej, še pol mi niso povedali o veličini tvoje modrosti; tako presegaš sloves, o katerem sem slišala. Blagor tvojim možem, blagor tem tvojim služabnikom, ki venomer stojijo pred tabo in poslušajo tvojo modrost. Naj bo slavljen GOSPOD, tvoj Bog, ki je imel veselje nad teboj in te je posadil na svoj prestol kot kralja v službi GOSPODA, tvojega Boga. Ker tvoj Bog ljubi Izraela in ga hoče ohraniti na veke, te je določil za kralja nad njimi, da bi uveljavljal pravico in pravičnost.« Potem je dala kralju sto dvajset talentov zlata ter silno veliko dišav in dragih kamnov. Nikdar ni bilo takih dišav, kakor jih je kraljica iz Sabe podarila kralju Salomonu. Tudi Hirámovi in Salomonovi služabniki, ki so dovažali zlato iz Ofírja, so pripeljali sándalov les in drage kamne. Kralj je iz sandalovine napravil stopnice za GOSPODOVO hišo in v kraljevo hišo ter citre in harfe za pevce. Kaj takega prej ni bilo videti v Judovi deželi. Kralj Salomon pa je kraljici iz Sabe dal vse, česar si je zaželela in za kar je prosila – veliko več od tistega, kar je sama prinesla kralju. Potem se je odpravila in se s služabniki vrnila v svojo deželo. (2 Krn 9,1-12)
Origen nato po navedbi zgodbe o kraljici iz Sabe naredi zaključek, v katerem poda tezo, da tudi evangelij teži k temu, da če človek sprejme evangelij zase (veselo novico o prihodu Jezusa Kristusa na zemljo, med grešnike ter njegovi smrti ter vstajenju), da stori veliko uslugo sam sebi, saj evangelij stremi k človekovi modrosti, da bi se kar najbolje spopadali z življenjem ter živeli z Njim.
Origen nato še doda, da evangelij stremi k temu, da ga sprejmejo tudi modreci, saj lahko le oni drugim verujočim razlagajo resnice podane v njem, ter prilike, ki jih je Jezus dal za vse nas. Zaključi še z primerom Daniela in njegovih so-ujetnikov, ki tudi po ujetništvu verjamejo v svojega Boga in izpolnjujejo njegove zakone. Tako v času ujetništva v Babilonu napredujejo v svoji modrosti ter presežejo modrost vseh takratnih velikih mislecev v Babilonu. Tako je v Ezekielovi knjigi rečeno tirskemu vladarju, ki misli, da je Bog ter njegovo srce postane ošabno: "Glej modrejši si od Daniela. Nobena skrivnost ti ni prikrita" (Ezk 28,3). Bog seveda v tem primeru ne misli resnično označiti tirskega vladarja za modrega, temveč na nekakšen sarkastičen način pove, kaj si misli o njegovi ošabnosti. Iz tega stavka pa se da razbrati, kaj je modrost in kako so nam lahko po modrosti razkrite skrivnosti.
2.2 Ambrozij
Sveti Ambrozij je bil škof v Milanu. Je eden od štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov. Živel je v 4. stoletju, med leti 340 ter 397. Bil je nasprotnik arianizma, doktrine, ki jo je izoblikoval Arij, aleksandrijski prezbiter. Arianizem govori o podrejeni vlogi Jezusa Kristusa v odnosu do Boga Očeta. Arijanski nauk je bil zavržen ter označen za heretičnega l. 325 na prvem nicejskem koncilu.
Sv. Ambrozija uvrščamo med latinske Cerkvene učitelje poleg sv. Avguština, Hieronima ter Gregorija Velikega. Postal je velik teolog, čeprav se je začel s to panogo ukvarjati dokaj pozno. Njegov naslednik, Avguštin se je zgledoval ravno po njem, tako je Ambrozij najbolj zaslužen za njegovo spreobrnjenje poleg Pavla.
Ambrozijeva teologija je močno vplivana s strani Origenove ter Didimove teologije. Ambrozij je velik pomen pripisoval tudi Mariji, njeni deviškosti in njeni vlogi Božje Matere. Ambrozij je videl devištvo kot nekaj bolj svetega od zakona med možem in ženo. Ambrozij je po imenovanju za škofa prevzel asketsko življenje, razdelil je svoj denar revnim ter oddal svoja posestva.
2.2.1 Ambrozijevi pogledi na Salomona
Nasveti, ki temeljijo na pravičnosti ter preudarnosti. Kako sta ti dve prvini vidni v kralju Salomonu, kar se kaže na njegovem sodstvu ter razsodnosti.
Ambrozij prepozna pravičnost ter preudarnost za največji dve lastnosti, ki jo mora vsebovati tisti, ki daje nasvete, torej tisti, ki je nad prosilcem. Ambrozij spregovori tudi o ljubezni ter o samozavesti, da sta to najbolj učinkoviti stvari, ki ju ljudje prepoznajo pri drugih ljudeh, ter nas velikokrat ovrednotijo po tem, kolikor sta ti dve lastnosti človeka vidni navzven.
Ambrozij govori o dajanju nasvetov, kako pomembno je to, da nasvetodajalec vsebuje elemente preudarnosti in pravičnosti, da se ljudje odločijo poslušati ter upoštevati te nasvete. Če najdemo takšnega človeka, ki ima te lastnosti in s svojo zdravo pametjo lahko vpliva nate ter ti je lahko vzor, ga lahko poslušamo in slišimo globoko v sebi. Tako lahko tak človek konča vse nemire, ki se dogajajo v človeku, ki posluša njegove nasvete, ta človek lahko prepozna prihodnje probleme, s katerimi se boš soočil, prepozna dobre stvari v tebi ter te pravilno usmeri na tvoji poti. V take može položimo vero, to pa povzroči, da tisti, ki išče nasvet lahko reče: "Četudi se mi bo godilo zlo po njegovih besedah, ga bom zavoljo njegovega žara prenesel in prebrodil vse to." Možem takšne vrste zaupamo našo varnost, naš sloves, ker je, že prej rečeno, pravičen ter preudaren. Pravičnost nam omogoča, da nimamo strahu pred prevaro. Preudarnost pa nas osvobaja dvomov ter pomislekov in napak, ki jih bomo storili naposled.
Ambrozij spregovori o plemeniti sodbi Salomona, ki je po njegovem izvrsten primer pravičnega ter preudarnega, kar se izrazi v modrosti kralja. Izhaja iz pripovedi Prve knjige kraljev:
- Tedaj sta prišli h kralju dve vlačugi in stopili predenj. Ena od žená je rekla: »O, moj gospod, jaz in ta žena stanujeva v isti hiši. V njeni navzočnosti sem rodila v hiši. Tri dni po mojem porodu je rodila tudi ta žena. Bili sva skupaj, nikogar drugega ni bilo pri naju v hiši; sami sva bili v hiši. Sin te žene pa je ponoči umrl, ker je ležala na njem. Sredi noči je vstala, vzela mojega sina z moje strani, medtem ko je tvoja dekla spala, in ga dela sebi v naročje; svojega mrtvega sina pa je položila meni v naročje. Ko sem zjutraj vstala, da bi sina podojila, glej, je bil mrtev. Ob jutranjem svitu sem si ga natančno ogledala, in glej, to ni bil moj sin, ki sem ga rodila.« Druga žena pa je rekla: »Ne, živi otrok je moj sin, mrtvi pa je tvoj!« Ta je rekla: »Ne, mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj!« Tako sta se prerekali pred kraljem Tedaj je kralj rekel: »Ena pravi: ›Moj sin je ta, ki živi; mrtvi pa je tvoj.‹ Druga pa pravi: ›Ne, mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj.‹« In kralj je rekel: »Prinesite mi meč!« Ko so prinesli pred kralja meč, je kralj rekel: »Presekajte živega otroka na dvoje in dajte polovico eni, polovico pa drugi!« A žena, katere sin je bil živ, je rekla kralju – kajti zaradi sina se ji je trgalo srce: »O, moj gospod, dajte njej živega otročička in nikar ga ne umorite!« Druga pa je rekla: »Ne bo ne moj ne tvoj, presekajte ga!« Tedaj je kralj odgovoril in rekel: »Prvi dajte živega otročička in nikar ga ne umorite: ona je njegova mati!« Ves Izrael je slišal o razsodbi, ki jo je izrekel kralj. Navdal jih je strah pred kraljem, ker so videli, da je Božja modrost v njem za izrekanje razsodbe. (1 Kr 3,16-28)
V tej zgodbi lahko prepoznamo sposobnosti modrega kralja. Tako je poslušal materinska čustva, jih prepoznal, presodil ter razsodil. Um kralja Salomona je vstopil kot misel, da sodi materinska čustva, ter jih izvlekel tako, kot da mu je spregovorilo njuno srce. Čustva prave matere so bila potlačena, ko se je odločila, da naj njen sin živi z drugo materjo saj je to za pravo mater bolje, kot pa da je zavoljo slovesa in časti ubit pred njenimi očmi.
Tako je bil to znak modrosti, razlikovati med skrivnostnimi srčnimi misli, da se izvleče resnico iz skritih kotičkov ter potegniti ven vse to z mečem Duha, ne samo notranje dele telesa, marveč tudi dele duše ter uma. Prisostvovala je tudi pravičnost, saj so materi, ki je želela ubiti dečka, otroka odvzveli, ter ga položili v roke pravi materi. Tako je tudi na koncu tega poglavja rečeno: "Ves Izrael je slišal o razsodbi, ki jo je izrekel kralj. Navdal jih je strah pred kraljem, ker so videli, da je Božja modrost v njem za izrekanje razsodbe." (Ambrozij, O dolžnostih služabnikov 2, 8).
Zaključek
Tako smo orisali lik kralja Salomona, ki ga hebrejska Biblija opisuje kot enega najmogočnejših kraljev, kateri so vladali nad Izraelom. Bog ga je obdaril ter mu podaril bogastvo, zaželel si je pravičnost ter dobil modrost. Lahko je zgleden primer, kako ponižnega človeka Bog lahko v vsej svoji veličini obdari ter nagradi, ter primer človeka, ki zabrede ter sledi mesenim užitkom, kar ga oddalji od življenja. Salomon je izvrsten primer vere, kako je, ko jo sprejemaš in živiš in kaj se zgodi, ko jo opustiš ter egoistično zanemariš. Vera je zato potrebna na vsakem koraku v vsakem obdobju človeka, ne samo, da se nečesa trdno oprimemo in po tem živimo ampak tudi kot orodje s katerim se spopadamo z izzivi tega zemeljskega življenja. Zelo všeč so mi Ambrozijeve besede o razsodbi, kako Salomon prepozna čustva in jih presodi. Kot predstavnik moškega spola dobro vem, da besede nežnejšega spola velikokrat ne sovpadajo z njenimi čustvi oziroma z njenim srcem, zato je potreben dober občutek ter čut, ki ti razodene pravo resnico misli njenega srca. Salomon se je proti koncu življenja vdal ženskam ter bogastvu, ob tem pa se spomnim besede švedskega nogometaša Zlatana Ibrahimovića, ki lahko aplicirajo na primer kralja Salomona: "Prava bitka se začne takrat, ko si na vrhu. Pot do vrha je mnogo lažja kot pot, ki te ohranja na vrhu." (Lagercrantz 2012, 384).
Viri:
- Ambrose, 2014. On the Duties of the Clergy. (Schaff Philip. Nicene and Post-Nicene Fathers, Volume 10) URL:
http://www.ccel.org/ccel/schaff/npnf210.toc.html (Grand Rapids. Christian Ethernal Library
- Ambrose. Wikipedia. URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Ambrose
- Biblindex. 2014. URL: http://www.biblindex.mom.fr/
- Lagercrantz, David, Zlatan Ibrahimović, 2012. Jaz sem Zlatan Ibrahimović. 2012. Učila International.
- Origen, Wikipedia. URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Origen
- Origen, 2014. Against Celsus. (Schaff Philip. Ante-Nicene Fathers, Volume 4; Grand Rapids. Christian Eternal Library) URL: http://www.ccel.org/ccel/schaff/anf04.toc.html
- Sveto pismo. Standardni slovenski prevod. 2009. URL: http.//www.biblija.net
- Ambrose, 2014. On the Duties of the Clergy. (Schaff Philip. Nicene and Post-Nicene Fathers, Volume 10) URL:
http://www.ccel.org/ccel/schaff/npnf210.toc.html (Grand Rapids. Christian Ethernal Library
- Ambrose. Wikipedia. URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Ambrose
- Biblindex. 2014. URL: http://www.biblindex.mom.fr/
- Lagercrantz, David, Zlatan Ibrahimović, 2012. Jaz sem Zlatan Ibrahimović. 2012. Učila International.
- Origen, Wikipedia. URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Origen
- Origen, 2014. Against Celsus. (Schaff Philip. Ante-Nicene Fathers, Volume 4; Grand Rapids. Christian Eternal Library) URL: http://www.ccel.org/ccel/schaff/anf04.toc.html
- Sveto pismo. Standardni slovenski prevod. 2009. URL: http.//www.biblija.net
Anže Zarnik, DVO