PASHA
Predstavitev načrta
Pomembnost praznika pashe je tako za Izraelce, kot kasneje za novo božje ljudstvo, novi Izrael, izrednega pomena. Kar se tiče Izraela, je to dokaj logično, saj je praznik vezan na rojstvo Izraela kot naroda. Pri pashi je govora o spominu na določen dogodek, ki ima svoj izvir v zgodovini. Kar sem s tem nameraval povedati je, da ima svoj izvor v dejanski zgodovini, ter o njegovi pomembnosti v zgodovini Izraela pravzaprav ne moremo dvomiti. Lahko pa se vprašamo o pravilnosti poročanja dogodkov. V prvi meri gre tu za drugačno poročilo, kot samo za zgodovinsko kronološko poročanje dogodkov, tako da lahko prihaja do določenih pretiravanj.
V tem delu se bom osredotočal v prvem delu na izvor pashe, ki je sicer združitev praznikov z več področij. Nakazal bom na pomembnost le-te v življenju, ter zgodovini Izraela. V nadaljevanju pa bom skušal prikazati novozavezni obrat preoblikovanja pashe v praznik, ki ga namesto judovskega praznika mi danes obhajamo.
Zadnji dogodki Jezusa v njegovem življenju dajejo ton, oziroma dopolnjujejo celoten evangelij, tako, da brez njih ne moremo. Prav tako je imela pasha pomembno mesto v prvi Cerkvi, kar konec koncev potrjujejo že evangelisti, ter dejstvo, da so prvi kristjani še opravljali tudi judovske daritve. Končno se bom usmeril tudi na primerljivost rešitve Izraelovega ljudstva z Jezusovo odrešitvijo človeštva.
Pri tem bom upošteval razne zgodovinske vire, kot tudi svetopisemske, se bom obrnil tudi na pogled dogodka pashe, tako v Stari zavezi kot tudi v Novi zavezi, ter s stališča cerkvenih očetov.
Pomembnost praznika pashe je tako za Izraelce, kot kasneje za novo božje ljudstvo, novi Izrael, izrednega pomena. Kar se tiče Izraela, je to dokaj logično, saj je praznik vezan na rojstvo Izraela kot naroda. Pri pashi je govora o spominu na določen dogodek, ki ima svoj izvir v zgodovini. Kar sem s tem nameraval povedati je, da ima svoj izvor v dejanski zgodovini, ter o njegovi pomembnosti v zgodovini Izraela pravzaprav ne moremo dvomiti. Lahko pa se vprašamo o pravilnosti poročanja dogodkov. V prvi meri gre tu za drugačno poročilo, kot samo za zgodovinsko kronološko poročanje dogodkov, tako da lahko prihaja do določenih pretiravanj.
V tem delu se bom osredotočal v prvem delu na izvor pashe, ki je sicer združitev praznikov z več področij. Nakazal bom na pomembnost le-te v življenju, ter zgodovini Izraela. V nadaljevanju pa bom skušal prikazati novozavezni obrat preoblikovanja pashe v praznik, ki ga namesto judovskega praznika mi danes obhajamo.
Zadnji dogodki Jezusa v njegovem življenju dajejo ton, oziroma dopolnjujejo celoten evangelij, tako, da brez njih ne moremo. Prav tako je imela pasha pomembno mesto v prvi Cerkvi, kar konec koncev potrjujejo že evangelisti, ter dejstvo, da so prvi kristjani še opravljali tudi judovske daritve. Končno se bom usmeril tudi na primerljivost rešitve Izraelovega ljudstva z Jezusovo odrešitvijo človeštva.
Pri tem bom upošteval razne zgodovinske vire, kot tudi svetopisemske, se bom obrnil tudi na pogled dogodka pashe, tako v Stari zavezi kot tudi v Novi zavezi, ter s stališča cerkvenih očetov.
1. Pasha z vidika Svetega pisma
1.1 Etimologija besede pasha
Etimologija samega izraza pasha je zanimiva. Če to zares prevedemo kot mimohod oziroma preskok, se nam zdi do neke mere neprimerno, saj v končni fazi to lahko bolj razumemo kot varovanje hiš. Glagol psh je na primer pri Iz uporabljen v drugačnem smislu kot preskok oziroma mimohod;
Kjer je za besedo branil uporabljena beseda psh, ki je paralelna besedi mlt (zavarovati, zbežati). Prav tako je tudi v 2 Sam 5,6–8 ta beseda razumljena lahko v drugačnem pomenu. In sicer v vojaškem pomenu branjenja obzidja. Torej to besedo pasha lahko razumemo tudi v drugačnem pomenu in sicer kot zavarovanje ter rešitev. Na neki način, bi ta drugi prevod celo bolj ustrezal, saj je povezan z Izraelci kot tistimi, ki so izpostavljeni na aktiven način in ne pasivno, da so le tisti, ki so bili preskočeni. Toda seveda to ni ne vem kako ključnega pomena, ko gledamo na celotno sliko. Nedvomno je pasha (vsaj kar se tiče eksodusa), povezana tudi z darovanjem prvorojencev, kar je v končni fazi tudi zadnja nadloga, s katero Bog tudi prepriča faraona, da dovoli Izraelskemu ljudstvu izhod. Izraelci so bili varni, vsaj do naslednjih težav (Niesiolowski-Spanò 2013, 164).
1.2 Izvor pashe ter njeno spreminjanje skozi SZ
Za boljše razumevanje obravnave pojma pasha je potrebno najprej razložiti sam pojem »pasha«, ter razložiti izvor tega praznika. Kot že povedano, je pasha eden izmed največjih judovskih praznikov. Sledi odlomek iz eksodusa, kjer je prva omemba pashe v Svetem pismu ter naveden sam izvor pashe kot praznika, ki se ga praznuje še danes, skupaj z navodili, kako obhajati ta praznik, da bo Bogu po godu.
Tu je dokaj natančno podan izvor pashe. Temu izvoru rečemo tudi "mitološki" izvor. Torej izvor, ki ga je pravzaprav nemogoče dokazati, ter je po načelu verjetnosti dejansko najmanj verjeten, ter naj bi bil dodan kasneje ter postavljen v same začetke (v tem primeru Izraela kot naroda), za poudarek pomembnosti. Načeloma najdemo v Svetem pismu tudi kronološko starejše zapise (po nekaterih poročilih) pashe. Tako naj bi bil po nekaterih poročilih Devteronomij izmed peteroknižja najstarejši, pri čemer lahko Levitik vsebuje tudi starejše tekste. (Kilchör 2013, 341) Tako bi lahko obravnavali tekst iz 3 Mz 9-22 za starejša in tako bolj prava oziroma izvorna navodila za opravljanje pashe:
Kar se že takoj vidi ob primerjavi teh dveh tekstov, je, da gre za drugačno obhajanje pashe.Gre za neko spremembo. Če bi gledali še kakšne druge tekste s podobno vsebino, se vidijo prav tako v določeni meri razne razlike. Sicer se poraja vprašanje o kontinuiteti kar se tiče pashe. Vprašanje je, v kolikor gre pri današnji pashe še za tisto "pasho" s samega začetka, ter če še vedno služi istemu namenu kot je nekoč. V kolikor gre za spomin izhoda iz Egipta bi to držalo. V končni fazi se lahko navodila spreminjajo, celo morajo se, v smislu prilagajanja potrebam družbe ter vernikov, dokler vsebina bolj ali manj ostane ista. Kasneje (sosledje vsebine po knjigah), v Svetem pismu pride do vklapljanja kraljev v potek pashe, slednji so imeli posebno mesto v praznovanju pashe. Tako je viden nek razvoj tega praznika skozi zgodovino Izraela, kot je nakazano v Svetem pismu. Pri tem so bili sami začetki v eksodusu le začetki tega, kar se je v končni fazi postopoma izoblikovalo. Pasha torej ni bila enaka skozi zgodovino Izraela, marveč se je izoblikovala postopoma, lahko gremo še korak nazaj in poskušamo priti do samih zametkov pashe, torej njenega dejanskega izvora iz tradicije ljudstva, iz česar se je kasneje izoblikovala pasha kot praznik, ki ga poznamo danes. Po raznih poročilih, naj bi pasha imela svoj izvor tako v pastirski tradiciji, kot tudi v nomadski tradiciji. Dober dokaz za slednjo je že v opisu pashe v 2 Mz 12,1-11, ki do neke mere kljub omembi hiš kaže na nomadsko življenje ljudi. (Kilchör 2013, 342) Poleg tega pa 3 Mz 23,9-22 (glej drugi svetopisemski citat) poda še tretji možen izvor pashe in sicer praznik žetve. Torej gre tu za, v določeni meri, združitev različnih tradicij, iz katerih je nastal kasneje en praznik.
1.3 Pasha in praznik nekvašenega kruha
Zdi se, da je potrebna tudi primerjava in razlikovanje pashe in praznika nekvašenega kruha. V Stari zavezi, prav tako kot v Novi zavezi pogosto zasledimo ta dva pojma, ki sta vendarle ključna izraza za razumevanje judovstva. Poskušali bomo na kratko dokazati, zakaj je prišlo do te delitve.
Dva praznika sta bila kasneje združena v enega, kot vidimo v naslednjem citatu.
Vprašanje, ki se sedaj poraja, je, kako je sploh prišlo do te združitve, ter seveda, kdaj je do tega prišlo. Po poročilu Georgea (Für das Passahfest: George, Feste, 222-258), naj bi bil to na samem začetku en praznik, ki se je kasneje razdelil na dva. Razlog tega naj bi bil v tem, da se je po eksilu spremenilo računanje časa. Pred to spremembo se je začel dan na večer, kar so nato spremenili na nekoliko bolj razumen začetek dneva to se pravi na jutro. Pashalni večer je tako sprva spadal k prvemu dnevu sedem dnevnega praznovanja, po spremembi, pa se je tako začel prvi dan prvo jutro po tem, tako da je bil opravljen pashalni večer, večer pred tem, na dan prej. To je tako spremenilo ves izračun, da je po izračunu trajal pravzaprav 8 dni in nič več 7, čeprav se je v teoriji dalo še vedno razumeti to kot 7 dnevno praznovanje. Zato je tudi na vseh mestih v Stari zavezi označeno oboje kot ločeno, torej pasha oziroma pashalni večer ter praznik nekvašenega kruha (ki je trajal sedem dni po prazniku pashe). Kasneje pa je bil ponovno združen, kar se kaže tudi v Novi zavezi (glej Lk 22,1). (Kilchör 2013, 341-342)
V vsakem primeru pa gre torej za direktna navodila, kako in kaj morajo to postoriti, da bo Gospod zadovoljen. V preteklosti je bilo nemalo problemov s tem. Še posebej je prišlo do situacij, ko bolj revne družine niso imele dovolj denarja, da bi si priskrbele jagnje. Tako so jedli pravzaprav kitniyot (žitarice in stročnice), kar pa je ravno na ta praznik izmed vseh prepovedano jesti. Tako so se ti ljudje potožili Salanterju (znan rabi, ki je živel 1810–1883), ki pa je dosodil, da če bodo pač prikrajšani revni za to, bo bila cela skupnost prikrajšana tega jagnjeta. (Faierstein 2014, 1)
1.4 Povzetek
Torej, da povzamem. Pogledali smo si izvor pomena pasha, kaj pasha sploh je (zelo natančno razloženo v dveh daljših svetopisemskih citatih). Različna svetopisemska izvorna besedila so nam tu pokazala na različno pripravljanje ter praznovanje pashe, kar sovpada z razvojem pashe skozi svetopisemska besedila. Temu je sledil del, kjer smo opažali, da je nekakšna časovna razlika med pasho in praznikom nekvašenega kruha, ter da je različno razumevanje poteka dneva neposredno vplivalo na starozavezno obravnavo praznika, medtem ko se je v novozavezni tradiciji pojavila nekakšna vzpostavitev začetnega stanja (glej Lk 22,1). Nato smo se obrnili v nekoliko novejši čas, ki priča o tem, da so bile tudi razne težave v obhajanju praznika pashe pravzaprav skozi celotno zgodovino (saj je za pričakovati, da so bile v preteklosti razmere hujše zaradi nižjega standarda ljudi ter drugačne ureditve družbe). Pogledali pa smo si tudi možnost drugačnega etimološkega izvora besede pasha, ki bi bil morda v neki meri celo bolj primeren.
1.5 Dodatek
Sedaj pa bi bilo dobro pogledati bolj natančno še novozavezno pojmovanje pashe. Dani primer jasno prikaže to novo pojmovanje:
Tu se jasno vidi ta prehod iz starozaveznih tekstov, k novem pojmovanju pashe v luči novega pashalnega jagnjeta, ki nadomesti pojem jagnjeta, kot so ga imeli nekoč. Torej jasno postane da je novo jagnje Jezus sam, ki je bil žrtvovan. Tako Jezus nadomesti s svojim darovanjem vse daritvene žrtve. Tako bi lahko rekli, da vse daritve v smislu daritvenih živali, več niso potrebne, saj je Jezus to presegel in darovanju dal drugačen pomen, ter pa tudi na nek način niso več potrebne. Gledano na zgodovino, postane jasno, da krščanstvo sploh ni tako žrtvovalo živali, kot prej v judovstvu. To morda izvira tudi iz tega, da vse kar bi lahko darovali, bi bilo nič v primerjavi z Jezusom. Tako bi bilo lahko razumljeno na napačen način. Lahko bi pa tudi to razumeli na tak način, da se je Jezus daroval, zato, da nam ne bi bilo treba. Vendar kakorkoli že, to je le moje mišljenje, ki ni povezano z nobeno konkretno utemeljitvijo, tako da bi na tem mestu želel reči le, da nadaljevanje, kjer bom ali ovrgel ali pa pač potrdil eno izmed teh teorij sledi v drugem delu.
1.1 Etimologija besede pasha
Etimologija samega izraza pasha je zanimiva. Če to zares prevedemo kot mimohod oziroma preskok, se nam zdi do neke mere neprimerno, saj v končni fazi to lahko bolj razumemo kot varovanje hiš. Glagol psh je na primer pri Iz uporabljen v drugačnem smislu kot preskok oziroma mimohod;
- Kakor krilati ptiči bo Gospod nad vojskami branil prestolnico Jeruzalem, jo branil in rešil (Iz 31,5)
Kjer je za besedo branil uporabljena beseda psh, ki je paralelna besedi mlt (zavarovati, zbežati). Prav tako je tudi v 2 Sam 5,6–8 ta beseda razumljena lahko v drugačnem pomenu. In sicer v vojaškem pomenu branjenja obzidja. Torej to besedo pasha lahko razumemo tudi v drugačnem pomenu in sicer kot zavarovanje ter rešitev. Na neki način, bi ta drugi prevod celo bolj ustrezal, saj je povezan z Izraelci kot tistimi, ki so izpostavljeni na aktiven način in ne pasivno, da so le tisti, ki so bili preskočeni. Toda seveda to ni ne vem kako ključnega pomena, ko gledamo na celotno sliko. Nedvomno je pasha (vsaj kar se tiče eksodusa), povezana tudi z darovanjem prvorojencev, kar je v končni fazi tudi zadnja nadloga, s katero Bog tudi prepriča faraona, da dovoli Izraelskemu ljudstvu izhod. Izraelci so bili varni, vsaj do naslednjih težav (Niesiolowski-Spanò 2013, 164).
1.2 Izvor pashe ter njeno spreminjanje skozi SZ
Za boljše razumevanje obravnave pojma pasha je potrebno najprej razložiti sam pojem »pasha«, ter razložiti izvor tega praznika. Kot že povedano, je pasha eden izmed največjih judovskih praznikov. Sledi odlomek iz eksodusa, kjer je prva omemba pashe v Svetem pismu ter naveden sam izvor pashe kot praznika, ki se ga praznuje še danes, skupaj z navodili, kako obhajati ta praznik, da bo Bogu po godu.
- Gospod je rekel Mojzesu in Aronu v egiptovski deželi: »Ta mesec naj vam bo začetek mesecev, naj vam bo prvi med meseci v letu! Govorita vsej Izraelovi skupnosti in recita: ›Deseti dan tega meseca naj si vsak priskrbi po eno jagnje za očetno hišo, po eno jagnje za hišo. Če pa je hiša premajhna za eno jagnje, naj ga vzame skupaj s svojim sosedom, ki je najbližji njegovi hiši, po številu duš; na jagnje štejte po tem, koliko more vsak pojesti! Jagnje pa naj vam bo neoporečno, eno leto star samec. Morete ga vzeti izmed ovc ali izmed koz. Hranite ga do štirinajstega dneva tega meseca! Potem naj ga vsa zbrana Izraelova skupnost proti večeru zakolje. Vzamejo naj nekaj krvi in z njo pomažejo podboja in naddurje hiš, v katerih ga bodo jedli. Tisto noč naj jedo meso, pečeno na ognju, in nekvašeni kruh; z grenkimi zelišči naj ga jedo. Ne jejte od njega nič surovega, tudi ne kuhanega na vodi, marveč na ognju pečeno, skupaj z glavo, nogami in drobovjem! Ne puščajte od njega do jutra ničesar! Kar pa bi ostalo od njega do jutra, sežgite v ognju! Takole ga jejte: imejte ledja prepasana, sandale na nogah in palico v roki; jejte ga naglo! To je pasha za Gospoda. (2 Mz 12,1-11)
Tu je dokaj natančno podan izvor pashe. Temu izvoru rečemo tudi "mitološki" izvor. Torej izvor, ki ga je pravzaprav nemogoče dokazati, ter je po načelu verjetnosti dejansko najmanj verjeten, ter naj bi bil dodan kasneje ter postavljen v same začetke (v tem primeru Izraela kot naroda), za poudarek pomembnosti. Načeloma najdemo v Svetem pismu tudi kronološko starejše zapise (po nekaterih poročilih) pashe. Tako naj bi bil po nekaterih poročilih Devteronomij izmed peteroknižja najstarejši, pri čemer lahko Levitik vsebuje tudi starejše tekste. (Kilchör 2013, 341) Tako bi lahko obravnavali tekst iz 3 Mz 9-22 za starejša in tako bolj prava oziroma izvorna navodila za opravljanje pashe:
- Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: »Govôri Izraelovim sinovom in jim reci: ›Ko boste prišli v deželo, ki vam jo dajem, in boste poželi njeno žetev, prinesite prvi snop svoje žetve k duhovniku! Ta naj snop daruje s primikanjem pred Gospodom, da boste sprejeti; na dan po soboti naj ga duhovnik daruje s primikanjem. Tisti dan, ko s primikanjem darujete snop, pripravite enoletno neoporečno jagnje v žgalno daritev za Gospoda in z njim vred jedilno daritev: dve desetinki bele moke, umešene z oljem, kot ognjeno daritev v prijeten vonj Gospodu; zraven pa še pitno daritev: četrtinko vrča vina. Kruha in praženega ali svežega zrnja ne jejte vse do dne, ko boste prinesli dar svojemu Bogu. To naj vam bo večni zakon iz roda v rod, kjer koli prebivate! In od dneva po soboti, od dneva, ko ste prinesli snop primikanja, si štejte sedem tednov; naj bodo popolni; štejte do dneva po sedmi soboti petdeset dni in darujte Gospodu novo jedilno daritev! Iz svojih prebivališč prinesite dva hleba, spečena iz dveh desetink moke s kvasom, v daritev primikanja kot prvine za Gospoda. Poleg kruha darujte sedem enoletnih neoporečnih jagnjet, junca in dva ovna v žgalno daritev za Gospoda in zraven še jedilno in pitne daritve kot ognjeno daritev v prijeten vonj Gospodu! Darujte tudi kozla kot daritev za greh in dve enoletni jagnjeti kot mirovno daritev! Duhovnik naj jih s kruhom prvin vred daruje s primikanjem kot daritev primikanja pred Gospodom; zraven pa tudi jagnjeti; to naj bo posvečeno Gospodu za duhovnika. Prav ta dan razglasite sveti shod; ne opravljajte nobenega težkega dela! To naj bo večni zakon, kjer koli prebivate, iz roda v rod! Kadar spravljate žetev svoje dežele, ne požanji čisto do roba polja in ne paberkuj po svoji žetvi; to pusti revežu in tujcu; jaz sem Gospod, vaš Bog.‹« (3 Mz 23,9-22)
Kar se že takoj vidi ob primerjavi teh dveh tekstov, je, da gre za drugačno obhajanje pashe.Gre za neko spremembo. Če bi gledali še kakšne druge tekste s podobno vsebino, se vidijo prav tako v določeni meri razne razlike. Sicer se poraja vprašanje o kontinuiteti kar se tiče pashe. Vprašanje je, v kolikor gre pri današnji pashe še za tisto "pasho" s samega začetka, ter če še vedno služi istemu namenu kot je nekoč. V kolikor gre za spomin izhoda iz Egipta bi to držalo. V končni fazi se lahko navodila spreminjajo, celo morajo se, v smislu prilagajanja potrebam družbe ter vernikov, dokler vsebina bolj ali manj ostane ista. Kasneje (sosledje vsebine po knjigah), v Svetem pismu pride do vklapljanja kraljev v potek pashe, slednji so imeli posebno mesto v praznovanju pashe. Tako je viden nek razvoj tega praznika skozi zgodovino Izraela, kot je nakazano v Svetem pismu. Pri tem so bili sami začetki v eksodusu le začetki tega, kar se je v končni fazi postopoma izoblikovalo. Pasha torej ni bila enaka skozi zgodovino Izraela, marveč se je izoblikovala postopoma, lahko gremo še korak nazaj in poskušamo priti do samih zametkov pashe, torej njenega dejanskega izvora iz tradicije ljudstva, iz česar se je kasneje izoblikovala pasha kot praznik, ki ga poznamo danes. Po raznih poročilih, naj bi pasha imela svoj izvor tako v pastirski tradiciji, kot tudi v nomadski tradiciji. Dober dokaz za slednjo je že v opisu pashe v 2 Mz 12,1-11, ki do neke mere kljub omembi hiš kaže na nomadsko življenje ljudi. (Kilchör 2013, 342) Poleg tega pa 3 Mz 23,9-22 (glej drugi svetopisemski citat) poda še tretji možen izvor pashe in sicer praznik žetve. Torej gre tu za, v določeni meri, združitev različnih tradicij, iz katerih je nastal kasneje en praznik.
1.3 Pasha in praznik nekvašenega kruha
Zdi se, da je potrebna tudi primerjava in razlikovanje pashe in praznika nekvašenega kruha. V Stari zavezi, prav tako kot v Novi zavezi pogosto zasledimo ta dva pojma, ki sta vendarle ključna izraza za razumevanje judovstva. Poskušali bomo na kratko dokazati, zakaj je prišlo do te delitve.
- Štirinajsti dan prvega meseca proti večeru je pasha za Gospoda. Petnajsti dan tega meseca pa je praznik nekvašenega kruha za Gospoda. (3 Mz 23,5-6)
- V prvem mesecu, štirinajsti dan meseca, je pasha za Gospoda. Petnajsti dan tega meseca je praznik; sedem dni jejte nekvašeni kruh! (4 Mz 28,16-17)
Dva praznika sta bila kasneje združena v enega, kot vidimo v naslednjem citatu.
- Bližal pa se je praznik nekvašenega kruha, ki se imenuje pasha (Lk 22,1).
Vprašanje, ki se sedaj poraja, je, kako je sploh prišlo do te združitve, ter seveda, kdaj je do tega prišlo. Po poročilu Georgea (Für das Passahfest: George, Feste, 222-258), naj bi bil to na samem začetku en praznik, ki se je kasneje razdelil na dva. Razlog tega naj bi bil v tem, da se je po eksilu spremenilo računanje časa. Pred to spremembo se je začel dan na večer, kar so nato spremenili na nekoliko bolj razumen začetek dneva to se pravi na jutro. Pashalni večer je tako sprva spadal k prvemu dnevu sedem dnevnega praznovanja, po spremembi, pa se je tako začel prvi dan prvo jutro po tem, tako da je bil opravljen pashalni večer, večer pred tem, na dan prej. To je tako spremenilo ves izračun, da je po izračunu trajal pravzaprav 8 dni in nič več 7, čeprav se je v teoriji dalo še vedno razumeti to kot 7 dnevno praznovanje. Zato je tudi na vseh mestih v Stari zavezi označeno oboje kot ločeno, torej pasha oziroma pashalni večer ter praznik nekvašenega kruha (ki je trajal sedem dni po prazniku pashe). Kasneje pa je bil ponovno združen, kar se kaže tudi v Novi zavezi (glej Lk 22,1). (Kilchör 2013, 341-342)
V vsakem primeru pa gre torej za direktna navodila, kako in kaj morajo to postoriti, da bo Gospod zadovoljen. V preteklosti je bilo nemalo problemov s tem. Še posebej je prišlo do situacij, ko bolj revne družine niso imele dovolj denarja, da bi si priskrbele jagnje. Tako so jedli pravzaprav kitniyot (žitarice in stročnice), kar pa je ravno na ta praznik izmed vseh prepovedano jesti. Tako so se ti ljudje potožili Salanterju (znan rabi, ki je živel 1810–1883), ki pa je dosodil, da če bodo pač prikrajšani revni za to, bo bila cela skupnost prikrajšana tega jagnjeta. (Faierstein 2014, 1)
1.4 Povzetek
Torej, da povzamem. Pogledali smo si izvor pomena pasha, kaj pasha sploh je (zelo natančno razloženo v dveh daljših svetopisemskih citatih). Različna svetopisemska izvorna besedila so nam tu pokazala na različno pripravljanje ter praznovanje pashe, kar sovpada z razvojem pashe skozi svetopisemska besedila. Temu je sledil del, kjer smo opažali, da je nekakšna časovna razlika med pasho in praznikom nekvašenega kruha, ter da je različno razumevanje poteka dneva neposredno vplivalo na starozavezno obravnavo praznika, medtem ko se je v novozavezni tradiciji pojavila nekakšna vzpostavitev začetnega stanja (glej Lk 22,1). Nato smo se obrnili v nekoliko novejši čas, ki priča o tem, da so bile tudi razne težave v obhajanju praznika pashe pravzaprav skozi celotno zgodovino (saj je za pričakovati, da so bile v preteklosti razmere hujše zaradi nižjega standarda ljudi ter drugačne ureditve družbe). Pogledali pa smo si tudi možnost drugačnega etimološkega izvora besede pasha, ki bi bil morda v neki meri celo bolj primeren.
1.5 Dodatek
Sedaj pa bi bilo dobro pogledati bolj natančno še novozavezno pojmovanje pashe. Dani primer jasno prikaže to novo pojmovanje:
- Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste nekvašeni. Kristus, naše pashalno jagnje, je bil namreč žrtvovan. (1 Kor 5,7)
Tu se jasno vidi ta prehod iz starozaveznih tekstov, k novem pojmovanju pashe v luči novega pashalnega jagnjeta, ki nadomesti pojem jagnjeta, kot so ga imeli nekoč. Torej jasno postane da je novo jagnje Jezus sam, ki je bil žrtvovan. Tako Jezus nadomesti s svojim darovanjem vse daritvene žrtve. Tako bi lahko rekli, da vse daritve v smislu daritvenih živali, več niso potrebne, saj je Jezus to presegel in darovanju dal drugačen pomen, ter pa tudi na nek način niso več potrebne. Gledano na zgodovino, postane jasno, da krščanstvo sploh ni tako žrtvovalo živali, kot prej v judovstvu. To morda izvira tudi iz tega, da vse kar bi lahko darovali, bi bilo nič v primerjavi z Jezusom. Tako bi bilo lahko razumljeno na napačen način. Lahko bi pa tudi to razumeli na tak način, da se je Jezus daroval, zato, da nam ne bi bilo treba. Vendar kakorkoli že, to je le moje mišljenje, ki ni povezano z nobeno konkretno utemeljitvijo, tako da bi na tem mestu želel reči le, da nadaljevanje, kjer bom ali ovrgel ali pa pač potrdil eno izmed teh teorij sledi v drugem delu.
2. Razumevanje pashe pri cerkvenih očetih
Cerkveni očetje so avtorji krščanskih besedil, ki so nastajala v prvih stoletjih. V svojih razlagah se navezujejo, oziroma za osnove svojih besedil jemljejo svetopisemske zapise. Zavoljo boljšega vpogleda v celotno razumevanje pashe kot pojma, ki se nanaša tudi na kasnejša obdobja življenja, še posebno, krščanskih skupnosti, je razumevanje pashe v luči patrologije izrednega pomena. Zato bo tudi naslednji del naloge posvečen temu. Cerkvenih očetov je mnogo, mi se nameravamo v naši obravnavi navezovati le na nekatere. In sicer na tiste, pri katerih je pasha najbolj izpostavljena. Nedvomno se bomo pri tem prikrajšali mnogih drugih pogledov, toda to, kar bomo omenili, bi moralo zadoščati za nekolikšno razširitev osnov razumevanje pashe.
Najprej si poglejmo odlomek, ki pravzaprav v Svetem pismu pokaže na to, kako se opravlja pasho, torej razna navodila za opravljanje, kot so predstavljena v izbranem odlomku iz Eksodusa. Nedvomno bomo videli drugačen kot dobesedni pogled na to, videli bomo razne simbolne povezave starozaveznih navodil obhajanja pashe, s Cerkvijo. Omenil bi še, da se zagotovo ne bomo spustili na nivo obravnavanja tekstov po vrsticah, marveč si bomo bolj površinsko pogledali pomembnejše pojme, ki so razumljeni v drugačni luči. To bomo tako storili delno zaradi pomembnosti le teh v kasnejši teologiji tistega časa, bolj pa zaradi krajše in tako morda celo jasnejše obravnave pashe. Pogledali pa bomo to na podlagi dveh citatov iz Eksodusa. V Eksodusu, sodeč po svetopisemski tradiciji, je začetek obhajanja pashe. Verjetno ni najstarejši zapisani tekst z vsebino pashe a je vendar ključ za razumevanje tega pojma.
2.1 Pogled poudarkov tem cerkvenih očetov na odlomek z vsebino pashe iz Eksodusa (2 Mz 12,43-47)
2.1.1 Atanazij: Tujec
Pri razumevanju Atanazijevega pogleda na tujce gre torej za razširitev pojma tujec. Vsak, ki si v srcu obeta zlobno, je torej tujec. Tako je bil tudi Juda tujec, ne glede na to, da je bil po vsej verjetnosti Jud. Obhajanje pashe tujcev, torej ljudi z zakrknjenimi srci, ter zlobnih namer ne prinaša nič dobrega. Saj kakor je zapisal Atanazij: goljufom, ljudem slabih namer ni nič dobro. To kar lahko dobijo iz nečesa dobrega, pa je le utrditev njihove slabosti, ter tako odpira prostor hudiču. Na relaciji v moderne čase se ta vidik vidi v tem, da gre mnogo ljudi pred veliko nočjo k spovedi.
2.1.2 Ciprijan: Ena hiša
Ena hiša, v kateri je zagotovljena enotnost ter delovanje Gospoda je torej pri Ciprijanu razumljena kot Cerkev. Gre za enačenje Cerkve z eno hišo; kasneje z isto hišo. Prav tako je samo v Cerkvi evharistija v pravem pomenu. Zunaj nje je ni oziroma če je, ima drugačen pomen. Tako tudi vidimo, kako so nastale razne nove sekte iz tega, ker se pač ljudje niso strinjali z obrednim pomenom evharistije, ki ga utemeljuje Cerkev na podlagi Jezusa. Prav tako če pogledamo na čas apostolov, je bilo tisti čas tudi dokaj nejasnosti glede tega, nastajalo je veliko nestrinjanj. Do neke mere se je to kasneje stabiliziralo, a vendar so nastajale razne zmotne smeri, in tako tudi bo vedno. Ena hiša je ena izmed svetopisemskih podob za Cerkev. Prav tako kot so to čreda, božja zgradba, sveti tempelj, šotor in Jeruzalem, med drugimi. Naj ne nosijo mesa ven iz hiše jasno pove, da je to meso simbol Jezusa, ki je prisoten v Cerkvi. Lahko bi prišlo do raznega mešanja religij, oz. kaj podobnega, tako da to še enkrat potrdi, da je Jezus prisoten v Cerkvi.
2.1.3 Hieronim: Ena hiša in barka
Hieronim gre še naprej z razvijanjem te teme. Pravi, da je pasha konzumirana v eni hiši, ravno tako, kot je bila samo ena Noetova barka. Samo v Cerkvi je možna odrešitev, pravi Hieronim. To temo so seveda razvijali naprej. Bolj moderna oblika le tega je naslednji stavek. Zunaj Cerkve ni zveličanja. Morda lahko tu v tem pogledu enačimo odrešenje z zveličanjem, saj v kolikor se tiče enega osebka, ki je odrešen, v končni fazi to pomeni tudi, da dobi možnost zveličanja. Torej brez odrešenja ni zveličanja, kar pa se lahko zgodi le v Cerkvi. Ta tema je bila seveda obravnavana tudi na koncilih.
2.1.4 Janez Krizostom: Prerokba in izpolnitev
Janez Krizostoma prav tako najde povezavo med določenim navodilom o opravljanju pashe, ter novozaveznim pojmovanjem. Torej slednji vidi v prepovedi lomljenja kosti jagnjeta izpolnitev prerokbe izpolnjene v Kristusu. Ta ni bila le naključje, kot pravi, marveč gre za izpolnitev starodavne prerokbe, ki ima svoj izvor že pri Mojzesu. Tako je čutil, po mnenju Janeza Krizostoma evangelist potrebo po dodatnem navezovanju na prerokbo, ki je bila že od nekdaj prisotna, saj je menil, da le njegovo pričevanje ne zadostuje na tem mestu. Oziroma, da se bi bilo bolje nanašati tudi na Mojzesa na tem mestu.
Prav tako Avguštin: Noge tatov so bile zlomljene, Jezusove pa ne, kajti umrl je že. Tako vidi v tem izpolnitev starodavne prerokbe. Oziroma drugače rečeno, je ta citat iz eksodusa kot neka preroška napoved Jezusove smrti. (Avguštin, Homilija 218.13).
2.2 Poudarek cerkvenih očetov na razumevanje odlomka 2 Mz 12,1-20
Še zdaleč, pa ne smemo pozabiti na pomembnost naslednjega citata iz svetega pisma: 2 Mz 12,1-20. Pasha je bila izrednega pomena za prve kristjane. Po tradiciji so brali ta odlomek med pashalno mašo, primitivnim začetkom velike noči, na noč pred velikonočno nedeljo. Sledijo odlomki iz del cekvenih očetov, ki se nanašajo na ta odlomek.
2.2.1 Ambrozij: Začetek stvarstva
Ambrozij je razumel pashalni čas kot čas pomladi, čas stvarjenja in Gospodovega sočutja. Tu pa opazimo neko povezavo med časom pashe ter časom stvarjenja (sveta). Ambrozij to tako poveže; če je Gospod določil, da se bo njegova pasha obhajala na prvi mesec v letu, ter je bila v tistem času pomlad, bi lahko to bilo povezano s samim stvarjenjem sveta. Kajti zakaj bi drugače Bog izbral ta mesec za prvega v letu ? Pravzaprav je gotovo slutiti, da je neka povezava med stvarjenjem in prvim mesec v letu. Pomlad je tudi perfekten čas, kar se tiče temperatur in podobnega za vse stvari, tako rastline kot živali (ki so odvisne od njih). Pomlad je čas ki sledi zimi in ko rože zacvetijo. (Ambrozij, Hexameron 1.4.13)
Prav tako je čas veselja in vstajenja. Jagnje je bilo izbrano pet dni preden so ga zaklali, prav tako je Jezus pet dni pred pasho učil v templju. (Psevdo Makarij, Homilija 47.3.) Torej nedvomno gre pri cerkvenih očetih za neko neposredno povezavo med zaklanim jagnjetom ter Jezusom.V luči tega se bodo tudi nadaljevala njihova razmišljanja
Jezus je umrl na križu v večernem času, ko so zaklali jagnje. (Ciprijan, Pismo 63.16.) Tu je videti še eno izmed zagotovo neštetih povezav jagnjeta z Jezusom. Tako bi lahko rekli, da je videti neko logično in celo jasno (Avguštin, Homilija 202.3.) povezavo med judovskimi navadami ter krščansko skrivnostjo.
To je srečati tudi pri Origenu, ki pravi v tem smislu, da jemo kristjani jagnje pravzaprav vsak dan. Ko smo pa že pri dnevu. To pravzaprav praznovanje, se dogaja zvečer. V končni fazi se je zanimivo vprašati, zakaj ravno zvečer, mar ima to kakšen teološki pomen, je tu slutiti kakšno povezavo ? Po Origenu (Origen, Homilies on Genesis 10.3.), je to možno povezati ravno z Jezusom, ki je za nas pretrpel ravno zvečer.
Krizostom se nadaljnje sprašuje, če ima jagnjetova kri tako moč (kot videno v izbranem odlomku), kakšno moč mora imeti šele Jezusova. Torej Jezusova kri kot kri jagnjeta, ki je bil darovan za nas. (Krizostom, Homilije na evangelij po Janezu 46). Morda lahko to razumemo v luči tega, da je v SZ kri jagnjeta rešila le peščico ljudi, judov, izvoljenega ljudstva, medtem ko kri Jezusa to razširi na celoten svet.
Vidimo tudi navodilo, da naj jagnje jedo naglo. Ciril Aleksandrijski to razume tako, da moramo biti kristjani pripravljeni,da kadarkoli že Bog to od nas želi, iti na pot imstoriti, kar nam Bog naroči. Zato tudi ta potovalna obleka. Tako da si vedno pripravljen. (Ciril Aleksandrijski, Homilije na evangelij po Luku 92.)
2.3 Avguštinovo razumevanje pashe
Morda bi bilo na tem mestu tudi zanimivo videti, kako je sv. Avguštin razumel pasho. (Avguštin, Govori o Jn 55.1.). Beseda pasha ni, tako kot nekateri menijo grška beseda, marveč ima svoj pomen in izvor v hebrejščini. Tu menim, da je potrebno dodati, da je to sicer za nas danes dovolj jasno, toda takrat očitno temu ni bilo tako in je Avguštin čutil potrebo po razjasnitvi le tega. Sicer pa pravi, da je izredno ugodno ravno to, da obstaja beseda v grščini, ki je blizu pashi in sicer paschein, kar pa se prevede v trpeti. Ravno zaradi tega so mnogi mislili, da je zaradi tega njen izvor v grščini. V hebrejščini pa pomeni iti preko. To je vezano na prehod čez Rdeče morje, ter čas v Egiptu, kjer so Izraelci označili podboje vrat hiš v katerih so prebivali s krvjo jagnjeta, ki jih je rešila pred smrtjo, to doseže svoj vrh v križu. Poprej kri, sedaj križ, ki ni le novi znak, marveč dokončna dopolnitev ter izpolnitev prerokbe. Križ nas reši pred hudobijami sveta, nas reši kot so bili Judje rešeni pred Egipčani. Tako gremo mi v končni fazi, po Avguštinu preko hudiča k Kristusu in preko tega sveta, tu mišljeno materialnega sveta v Božje kraljestvo oz. z minljivega sveta v večni svet, z vidnega v nevidni. In tako gremo preko k Bogu, ki nam v svoji neskončni dobroti prepreči, da bi minili z minljivim svetom.
Cerkveni očetje so avtorji krščanskih besedil, ki so nastajala v prvih stoletjih. V svojih razlagah se navezujejo, oziroma za osnove svojih besedil jemljejo svetopisemske zapise. Zavoljo boljšega vpogleda v celotno razumevanje pashe kot pojma, ki se nanaša tudi na kasnejša obdobja življenja, še posebno, krščanskih skupnosti, je razumevanje pashe v luči patrologije izrednega pomena. Zato bo tudi naslednji del naloge posvečen temu. Cerkvenih očetov je mnogo, mi se nameravamo v naši obravnavi navezovati le na nekatere. In sicer na tiste, pri katerih je pasha najbolj izpostavljena. Nedvomno se bomo pri tem prikrajšali mnogih drugih pogledov, toda to, kar bomo omenili, bi moralo zadoščati za nekolikšno razširitev osnov razumevanje pashe.
Najprej si poglejmo odlomek, ki pravzaprav v Svetem pismu pokaže na to, kako se opravlja pasho, torej razna navodila za opravljanje, kot so predstavljena v izbranem odlomku iz Eksodusa. Nedvomno bomo videli drugačen kot dobesedni pogled na to, videli bomo razne simbolne povezave starozaveznih navodil obhajanja pashe, s Cerkvijo. Omenil bi še, da se zagotovo ne bomo spustili na nivo obravnavanja tekstov po vrsticah, marveč si bomo bolj površinsko pogledali pomembnejše pojme, ki so razumljeni v drugačni luči. To bomo tako storili delno zaradi pomembnosti le teh v kasnejši teologiji tistega časa, bolj pa zaradi krajše in tako morda celo jasnejše obravnave pashe. Pogledali pa bomo to na podlagi dveh citatov iz Eksodusa. V Eksodusu, sodeč po svetopisemski tradiciji, je začetek obhajanja pashe. Verjetno ni najstarejši zapisani tekst z vsebino pashe a je vendar ključ za razumevanje tega pojma.
2.1 Pogled poudarkov tem cerkvenih očetov na odlomek z vsebino pashe iz Eksodusa (2 Mz 12,43-47)
- Gospod je rekel Mojzesu in Aronu: »To je zakon za pashalno jagnje. Noben tujec naj ne je od njega! Vsak suženj pa, kupljen za denar, sme jesti od njega, če ga obrežeš. Začasni prebivalec in najemnik naj ne jesta od njega! Jedo naj ga v isti hiši; ne nosite mesa iz hiše in ne zlomite na njem nobene kosti! Vsa Izraelova skupnost naj ga obhaja. Če prebiva pri tebi tujec in hoče obhajati pasho za Gospoda, naj obrežejo vse njegove moške. Potem sme pristopiti, da ga obhaja, in naj bo kakor domačin. Nihče pa, ki ni obrezan, ne sme jesti od njega! Ena postava naj bo za domačina in za tujca, ki prebiva sredi med vami.« Vsi Izraelovi sinovi so to storili; kakor je bil Gospod zapovedal Mojzesu in Aronu, tako so storili… (2 Mz 12,43-47)
2.1.1 Atanazij: Tujec
- Ampak goljufi, in tisti, ki niso čistega srca, in niso nikakor neomadeževani (namreč kot pravi pregovor: goljufivemu človeku ni nič dobro) bodo zagotovo, ker so tujci in drugačnega kova kot svetniki, obravnavani kot nevredni obhajanja obreda pashe, kajti tujec od pashalnega jagnjeta ne bo jedel. Tako je Juda, ko je menil, da je ohranjal pasho, bil, ker je koval prevaro proti odrešeniku, odtujen od mesta in apostolskega zbora. Kajti zakon je zahteval, da se pasho je z ustreznim spoštovanjem; toda on, medtem ko jo je jedel je bil prevzet od hudiča, ki je prišel v njegovo dušo. (Atanazij, Praznična pisma 6, 11)
Pri razumevanju Atanazijevega pogleda na tujce gre torej za razširitev pojma tujec. Vsak, ki si v srcu obeta zlobno, je torej tujec. Tako je bil tudi Juda tujec, ne glede na to, da je bil po vsej verjetnosti Jud. Obhajanje pashe tujcev, torej ljudi z zakrknjenimi srci, ter zlobnih namer ne prinaša nič dobrega. Saj kakor je zapisal Atanazij: goljufom, ljudem slabih namer ni nič dobro. To kar lahko dobijo iz nečesa dobrega, pa je le utrditev njihove slabosti, ter tako odpira prostor hudiču. Na relaciji v moderne čase se ta vidik vidi v tem, da gre mnogo ljudi pred veliko nočjo k spovedi.
2.1.2 Ciprijan: Ena hiša
- Bog pravi: Jedo naj ga v eni hiši (prevajano pogosti tudi v isti hiši), ne nosite mesa iz hiše. Meso Kristusa in svetost Gospoda ne more biti poslano drugam, prav tako pa ne obstaja noben drug dom za vernike, kot Cerkev. Ta dom, ta hiša združitve, kot Sveti Duh v psalmih naznani, rekoč: Bog omogoča živeti enako mislečim ljudem skupaj, kot v eni hiši. Vera v Svetem pismu pove, da Cerkev ni zunaj, in je ne moremo najeti, ali razdeliti medse ampak da vsebuje enotnost nedeljive nevidne hiše. Zapisano je, kar se tiče pashe in pashalnega jagnjeta, da je jagnje Jezus. (Ciprijan, Pisma 69,4)
Ena hiša, v kateri je zagotovljena enotnost ter delovanje Gospoda je torej pri Ciprijanu razumljena kot Cerkev. Gre za enačenje Cerkve z eno hišo; kasneje z isto hišo. Prav tako je samo v Cerkvi evharistija v pravem pomenu. Zunaj nje je ni oziroma če je, ima drugačen pomen. Tako tudi vidimo, kako so nastale razne nove sekte iz tega, ker se pač ljudje niso strinjali z obrednim pomenom evharistije, ki ga utemeljuje Cerkev na podlagi Jezusa. Prav tako če pogledamo na čas apostolov, je bilo tisti čas tudi dokaj nejasnosti glede tega, nastajalo je veliko nestrinjanj. Do neke mere se je to kasneje stabiliziralo, a vendar so nastajale razne zmotne smeri, in tako tudi bo vedno. Ena hiša je ena izmed svetopisemskih podob za Cerkev. Prav tako kot so to čreda, božja zgradba, sveti tempelj, šotor in Jeruzalem, med drugimi. Naj ne nosijo mesa ven iz hiše jasno pove, da je to meso simbol Jezusa, ki je prisoten v Cerkvi. Lahko bi prišlo do raznega mešanja religij, oz. kaj podobnega, tako da to še enkrat potrdi, da je Jezus prisoten v Cerkvi.
2.1.3 Hieronim: Ena hiša in barka
- Velik trud, pa tudi veliko plačilo, da si, kar so mučenci, si, kar so apostoli, si, kar je Kristus. Vse to je takrat v prid, če se izvrši v Cerkvi, če veliko noč obhajamo v eni hiši, če stopimo v Noetovo barko, če nas ima ob padcu Jerihe pri sebi opravičena nečistnica Rahaba. (Hieronim, Pismo 22, poglavje 38,6)
Hieronim gre še naprej z razvijanjem te teme. Pravi, da je pasha konzumirana v eni hiši, ravno tako, kot je bila samo ena Noetova barka. Samo v Cerkvi je možna odrešitev, pravi Hieronim. To temo so seveda razvijali naprej. Bolj moderna oblika le tega je naslednji stavek. Zunaj Cerkve ni zveličanja. Morda lahko tu v tem pogledu enačimo odrešenje z zveličanjem, saj v kolikor se tiče enega osebka, ki je odrešen, v končni fazi to pomeni tudi, da dobi možnost zveličanja. Torej brez odrešenja ni zveličanja, kar pa se lahko zgodi le v Cerkvi. Ta tema je bila seveda obravnavana tudi na koncilih.
2.1.4 Janez Krizostom: Prerokba in izpolnitev
- Tista znana prerokba se je izpolnila: ne zlomite na njem nobene kosti. Kajti četudi je bilo govorjeno v smislu jagnjeta med Judi, je bil tip umaknjen zavoljo resnice in je bil izpolnjen v tem dogodku. Še več, zato je evangelist citiral preroka. Ker je menil, da zaradi svojega vedno novega nanašanja na svoja lastna doživetja, je v spomin priklical Mojzesa, da bi pričal o tem, da se ni to zgodilo le naključno, marveč da je bilo napovedano v starejših besedilih v Stari zavezi.To je pomen znane prerokbe: niti kost na njem ne bo zlomljena. (Janez Krizostom, Homilije na Janezov evangelij 85)
Janez Krizostoma prav tako najde povezavo med določenim navodilom o opravljanju pashe, ter novozaveznim pojmovanjem. Torej slednji vidi v prepovedi lomljenja kosti jagnjeta izpolnitev prerokbe izpolnjene v Kristusu. Ta ni bila le naključje, kot pravi, marveč gre za izpolnitev starodavne prerokbe, ki ima svoj izvor že pri Mojzesu. Tako je čutil, po mnenju Janeza Krizostoma evangelist potrebo po dodatnem navezovanju na prerokbo, ki je bila že od nekdaj prisotna, saj je menil, da le njegovo pričevanje ne zadostuje na tem mestu. Oziroma, da se bi bilo bolje nanašati tudi na Mojzesa na tem mestu.
Prav tako Avguštin: Noge tatov so bile zlomljene, Jezusove pa ne, kajti umrl je že. Tako vidi v tem izpolnitev starodavne prerokbe. Oziroma drugače rečeno, je ta citat iz eksodusa kot neka preroška napoved Jezusove smrti. (Avguštin, Homilija 218.13).
2.2 Poudarek cerkvenih očetov na razumevanje odlomka 2 Mz 12,1-20
Še zdaleč, pa ne smemo pozabiti na pomembnost naslednjega citata iz svetega pisma: 2 Mz 12,1-20. Pasha je bila izrednega pomena za prve kristjane. Po tradiciji so brali ta odlomek med pashalno mašo, primitivnim začetkom velike noči, na noč pred velikonočno nedeljo. Sledijo odlomki iz del cekvenih očetov, ki se nanašajo na ta odlomek.
2.2.1 Ambrozij: Začetek stvarstva
Ambrozij je razumel pashalni čas kot čas pomladi, čas stvarjenja in Gospodovega sočutja. Tu pa opazimo neko povezavo med časom pashe ter časom stvarjenja (sveta). Ambrozij to tako poveže; če je Gospod določil, da se bo njegova pasha obhajala na prvi mesec v letu, ter je bila v tistem času pomlad, bi lahko to bilo povezano s samim stvarjenjem sveta. Kajti zakaj bi drugače Bog izbral ta mesec za prvega v letu ? Pravzaprav je gotovo slutiti, da je neka povezava med stvarjenjem in prvim mesec v letu. Pomlad je tudi perfekten čas, kar se tiče temperatur in podobnega za vse stvari, tako rastline kot živali (ki so odvisne od njih). Pomlad je čas ki sledi zimi in ko rože zacvetijo. (Ambrozij, Hexameron 1.4.13)
Prav tako je čas veselja in vstajenja. Jagnje je bilo izbrano pet dni preden so ga zaklali, prav tako je Jezus pet dni pred pasho učil v templju. (Psevdo Makarij, Homilija 47.3.) Torej nedvomno gre pri cerkvenih očetih za neko neposredno povezavo med zaklanim jagnjetom ter Jezusom.V luči tega se bodo tudi nadaljevala njihova razmišljanja
Jezus je umrl na križu v večernem času, ko so zaklali jagnje. (Ciprijan, Pismo 63.16.) Tu je videti še eno izmed zagotovo neštetih povezav jagnjeta z Jezusom. Tako bi lahko rekli, da je videti neko logično in celo jasno (Avguštin, Homilija 202.3.) povezavo med judovskimi navadami ter krščansko skrivnostjo.
To je srečati tudi pri Origenu, ki pravi v tem smislu, da jemo kristjani jagnje pravzaprav vsak dan. Ko smo pa že pri dnevu. To pravzaprav praznovanje, se dogaja zvečer. V končni fazi se je zanimivo vprašati, zakaj ravno zvečer, mar ima to kakšen teološki pomen, je tu slutiti kakšno povezavo ? Po Origenu (Origen, Homilies on Genesis 10.3.), je to možno povezati ravno z Jezusom, ki je za nas pretrpel ravno zvečer.
Krizostom se nadaljnje sprašuje, če ima jagnjetova kri tako moč (kot videno v izbranem odlomku), kakšno moč mora imeti šele Jezusova. Torej Jezusova kri kot kri jagnjeta, ki je bil darovan za nas. (Krizostom, Homilije na evangelij po Janezu 46). Morda lahko to razumemo v luči tega, da je v SZ kri jagnjeta rešila le peščico ljudi, judov, izvoljenega ljudstva, medtem ko kri Jezusa to razširi na celoten svet.
Vidimo tudi navodilo, da naj jagnje jedo naglo. Ciril Aleksandrijski to razume tako, da moramo biti kristjani pripravljeni,da kadarkoli že Bog to od nas želi, iti na pot imstoriti, kar nam Bog naroči. Zato tudi ta potovalna obleka. Tako da si vedno pripravljen. (Ciril Aleksandrijski, Homilije na evangelij po Luku 92.)
2.3 Avguštinovo razumevanje pashe
Morda bi bilo na tem mestu tudi zanimivo videti, kako je sv. Avguštin razumel pasho. (Avguštin, Govori o Jn 55.1.). Beseda pasha ni, tako kot nekateri menijo grška beseda, marveč ima svoj pomen in izvor v hebrejščini. Tu menim, da je potrebno dodati, da je to sicer za nas danes dovolj jasno, toda takrat očitno temu ni bilo tako in je Avguštin čutil potrebo po razjasnitvi le tega. Sicer pa pravi, da je izredno ugodno ravno to, da obstaja beseda v grščini, ki je blizu pashi in sicer paschein, kar pa se prevede v trpeti. Ravno zaradi tega so mnogi mislili, da je zaradi tega njen izvor v grščini. V hebrejščini pa pomeni iti preko. To je vezano na prehod čez Rdeče morje, ter čas v Egiptu, kjer so Izraelci označili podboje vrat hiš v katerih so prebivali s krvjo jagnjeta, ki jih je rešila pred smrtjo, to doseže svoj vrh v križu. Poprej kri, sedaj križ, ki ni le novi znak, marveč dokončna dopolnitev ter izpolnitev prerokbe. Križ nas reši pred hudobijami sveta, nas reši kot so bili Judje rešeni pred Egipčani. Tako gremo mi v končni fazi, po Avguštinu preko hudiča k Kristusu in preko tega sveta, tu mišljeno materialnega sveta v Božje kraljestvo oz. z minljivega sveta v večni svet, z vidnega v nevidni. In tako gremo preko k Bogu, ki nam v svoji neskončni dobroti prepreči, da bi minili z minljivim svetom.
3. Zaključek
Dva vidika, torej svetopisemski in kasneje patristični, predstavita pasho v luči dogodkov, nanizanih okoli tega dogodka, tako da nastane celovitejša slika. Tako bi lahko rekli, da so pravzaprav dogodki okoli pashe, ki pasho zaznamujejo, pa če tu govorimo o izhodu iz Egipta ali o Jezusovem življenju, smrti ter vstajenju. Seveda pa moramo tu tudi dodati, da kljub teži dogodkov okoli tega s tem še zdaleč ni odvzeta pomembnost tega dogodka, marveč je bolj podkrepljena. Je ključ razumevanju celotne slike. Pasha je ključnega pomena za Izrael, v katerem izvor ima krščanstvo. Pomembnost samega dogodka, se je prenesla na krščanstvo. Tako si ne bi mogli predstavljati pojmovanja krščanstva brez dogodka skrivnosti križa, prav tako judovstva brez pashe ne.
Kljub sami pomembnosti pashe v judovstvu, je vendar čutiti neko inkonsistenco v praznovanju, oziroma obhajanju samem. Kot nakazano, je v Svetem pismu veliko različnih načinov obhajanja pashe, a kljub temu je vse povezano okoli enega samega dogodka. To se ni spreminjalo skozi različna obdobja zgodovine Izraela, vsaj kar je razvidno iz svetopisemskih virov. Izvor pashe je povezava različnih tradicij v eno celoto, toda to še zdaleč ne odvzame resničnosti dogodka, s katerim je povezana pasha.
Podobno je tudi danes. Velika noč, ki so jo praznovale prve generacije kristjanov, se je verjetno razlikovala od take, kot jo poznamo danes. Tako se je verska praksa praznovanja Velike noči spreminjala skozi čas, toda dogodek, na katerega je navezana Velika noč, se ni spreminjal, prav tako je tudi pomen dogodka ostajal in tudi bo tako čez kakšno stoletje.
Dva vidika, torej svetopisemski in kasneje patristični, predstavita pasho v luči dogodkov, nanizanih okoli tega dogodka, tako da nastane celovitejša slika. Tako bi lahko rekli, da so pravzaprav dogodki okoli pashe, ki pasho zaznamujejo, pa če tu govorimo o izhodu iz Egipta ali o Jezusovem življenju, smrti ter vstajenju. Seveda pa moramo tu tudi dodati, da kljub teži dogodkov okoli tega s tem še zdaleč ni odvzeta pomembnost tega dogodka, marveč je bolj podkrepljena. Je ključ razumevanju celotne slike. Pasha je ključnega pomena za Izrael, v katerem izvor ima krščanstvo. Pomembnost samega dogodka, se je prenesla na krščanstvo. Tako si ne bi mogli predstavljati pojmovanja krščanstva brez dogodka skrivnosti križa, prav tako judovstva brez pashe ne.
Kljub sami pomembnosti pashe v judovstvu, je vendar čutiti neko inkonsistenco v praznovanju, oziroma obhajanju samem. Kot nakazano, je v Svetem pismu veliko različnih načinov obhajanja pashe, a kljub temu je vse povezano okoli enega samega dogodka. To se ni spreminjalo skozi različna obdobja zgodovine Izraela, vsaj kar je razvidno iz svetopisemskih virov. Izvor pashe je povezava različnih tradicij v eno celoto, toda to še zdaleč ne odvzame resničnosti dogodka, s katerim je povezana pasha.
Podobno je tudi danes. Velika noč, ki so jo praznovale prve generacije kristjanov, se je verjetno razlikovala od take, kot jo poznamo danes. Tako se je verska praksa praznovanja Velike noči spreminjala skozi čas, toda dogodek, na katerega je navezana Velika noč, se ni spreminjal, prav tako je tudi pomen dogodka ostajal in tudi bo tako čez kakšno stoletje.
Literatura:
- Benjamin Kilchör, «Passah und Mazzot - Ein Überblick über die Forschung seit dem 19. Jahrhundert», Vol. 94 (2013) 340-367
- Faierstein, Morris M. 2010. Passover. YIVO Encyclopedia of Jews in Eastern Europe. http://www.yivoencyclopedia.org/article.aspx/Passover (pridobljeno 10. marca, 2014).
- Niesiloowski-Spanò, Łukasz. 2013. Child sacrifice in sevent-century Judah and the origins of Passover.
- Liendhard, T. Joseph in Thomas C. Oden, ur. 2001. Ancient christian commentary on scripture, Old testament: 3. Westmont: Inter Varsity Press.
Klemen Oven, DVO.