EVHARISTIJA - NAJSVETEJŠI ZAKRAMENT
Uvod
Sveta evharistija je najsvetejši krščanski zakrament. Postavil ga je Jezus Kristus pri zadnji večerji. Dogodek je opisan v (sinoptičnih) evangelijih. Marko ga opisuje takole: Medtem ko so jedli, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge. (Mr 14,22-24).
Sama beseda evharistija izhaja iz grščine: ευχαριστία [eucharistia] in pomeni zahvala.
Evharistijo v katoliški Cerkvi obhajamo pri vsaki sveti maši. Med posvetitvijo se kruh in vino spremenita v Jezusovo telo in kri. Spremeni se substanca obeh snovi, kar imenujemo transsubstanciacija.
Pri tej nalogi bi radi pokazali na pomembnost svete evharistije v življenju vsakega vernika, na razvoj dojemanja njenega pomena od Svetega pisma, v katerem ima svoje temelje, in nekaterih cerkvenih očetov (Ignacij Antiohijski, Justin, Ciprijan, Hieronim) in starokrščanskih spisov (Didahe) naprej. Sveto evharistijo so zelo častili tudi nekateri svetniki in blaženi, med njimi naš mučenec Lojze Grozde, ki je evharistijo imenoval »Sonce mojega življenja«.
Sveta evharistija je najsvetejši krščanski zakrament. Postavil ga je Jezus Kristus pri zadnji večerji. Dogodek je opisan v (sinoptičnih) evangelijih. Marko ga opisuje takole: Medtem ko so jedli, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge. (Mr 14,22-24).
Sama beseda evharistija izhaja iz grščine: ευχαριστία [eucharistia] in pomeni zahvala.
Evharistijo v katoliški Cerkvi obhajamo pri vsaki sveti maši. Med posvetitvijo se kruh in vino spremenita v Jezusovo telo in kri. Spremeni se substanca obeh snovi, kar imenujemo transsubstanciacija.
Pri tej nalogi bi radi pokazali na pomembnost svete evharistije v življenju vsakega vernika, na razvoj dojemanja njenega pomena od Svetega pisma, v katerem ima svoje temelje, in nekaterih cerkvenih očetov (Ignacij Antiohijski, Justin, Ciprijan, Hieronim) in starokrščanskih spisov (Didahe) naprej. Sveto evharistijo so zelo častili tudi nekateri svetniki in blaženi, med njimi naš mučenec Lojze Grozde, ki je evharistijo imenoval »Sonce mojega življenja«.
SVETA EVHARISTIJA - BOŽJI DAR ZA NAS
V tem delu naloge želimo predstaviti
sveto evharistijo kot zakrament, ki ima svoje temelje v Svetem pismu. Od njene
postavitve pri Jezusovi zadnji večerji, ki je opisana pri sinoptikih, do
povezave, ki jo najdemo s starozavezno pasho.
1. Postavitev zakramenta svete evharistije
Ko je prišla ura, je sédel k mizi in apostoli z njim. In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas« (Lk 22,14-20).
Kot smo že zgoraj omenili, je sveta evharistija zakrament, postavljen od Jezusa Kristusa pri zadnji večerji, ki jo je obhajal s svojimi učenci, preden je bil izdan v smrt.
Na večer pred svojim trpljenjem, na veliki četrtek, ko je bil zbran skupaj z dvanajsterimi apostoli, je Jezus izvršil in uresničil prostovoljno daritev samega sebe: »To je moje telo, ki se daje za vas; ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas« (Lk 22,19-20). (prim. KKKC 120).
»Naš Odrešenik je pri zadnji večerji, tisto noč, ko je bil izdan, postavil evharistično daritev svojega telesa in svoje krvi, da bi s tem daritev na križu mogla trajati vse čase, dokler ne pride, in da bi tako Cerkvi, svoji ljubljeni nevesti, zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave« (Ouellet 2009, 13).
Na mestih, kjer se sinoptiki posvečajo postavitvi zakramenta svete evharistije, nam Evangelij po Janezu govori o Jezusu, ki dvanajsterim med zadnjo večerjo umiva noge.
»Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. /.../ Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. /.../ Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji kot njegov gospodar in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal« (Jn 13,1.3-5.12-16).
Postavitev evharistije je dar Ljubezni v Osebi, je Bog, ki se sam daje v zakramentu Kristusove pashe. »Jezus postavi ta zakrament z obredom, ki nadaljuje darovanje njegovega življenja v spravni daritvi za grehe in prikaže njen pomen z dejanjem služenja, z umivanjem nog« (Ouellet 2009, 13).
Evharistija je odeta v skrivnost in tako presega naše spoznavne sposobnosti in načine dojemanja. Je najvzvišenejša skrivnost vere, Cerkev pa iz nje neprenehoma črpa svojo moč, iz nje dobiva razlog za svoj obstoj in svoje življenje. »Pri zadnji večerji ji je Jezus dal v dar svojo zakramentalno navzočnost, ki je stvarna in bistvena, čeprav prikrita pod skromnima podobama kruha in vina« (Ouellet 2009, 14).
Po duhovnikovih posvetilnih besedah, ki jih izgovori, se substanca kruha in vina spremeni v Jezusovo telo in kri. Čeprav se zunanja podoba ne spremeni, kruh in vino trajno ostaneta Jezusovo telo in kri. Iz tega tudi smemo častiti Kristusa v Najsvetejšem, kjer je vselej prisoten pod podobo kruha.
Cerkev tako vedno s hvaležnostjo sprejema izpoved ljubezni, ki izvira iz njegovega evharističnega srca, dar njegovega telesa in krvi pa je nenehno obnavljajoči se dogodek.
V tem je globoki smisel »spomina«, ki ima (tudi v judovskem izročilu), pomen stvarnega dogodka. Obhajanje spomina na dogodek pa poveže navzoče s skrivnostjo Gospodove pashe (Ouellet 2009, 14-15).
»Skrivnost vere!« Ko duhovnik izgovori te besede, navzoči odgovorijo: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi.« Cerkev s temi besedami kaže na Kristusa v skrivnosti njegovega trpljenja, razodeva pa tudi svojo lastno skrivnost - »Cerkev živi iz evharistije.« Njen temelj je v dvorani zadnje večerje. Jezus se ji je izročil in obljublja svojo navzočnost skozi vse dni do konca sveta (Janez Pavel II. 2003, 12).
Podobno oznanjajo tudi besede apostola Pavla: »Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride« (1 Kor 11,26). V evharistijo je neizbrisno vpisan dogodek Gospodovega trpljenja in smrti. Je zakramentalno ponavzočenje tega dogodka, »daritev križa, ki traja skozi vse čase« (Janez Pavel II. 2003, 17).
2. Cerkev obhaja sveto evharistijo
Pri zadnji večerji je Jezus učencem dal naročilo: »To delajte v moj spomin« (Lk 22,19); s temi besedami in od tega trenutka dalje se Cerkev gradi na zakramentalnem občestvu z Božjim Sinom, ki se je žrtvoval za nas (Janez Pavel II. 2003, 28). Ko skupnost, Cerkev, obhaja evharistični obed, ne opravlja tega, kot da bi se zgodilo prvikrat, temveč sprejema eshatološki dogodek, ki je dogodek enkratne ljubezni, ki pa se v vsakem trenutku ponavlja za nas. »Ta obed Ljubezni prejema svojo neizčrpno snov iz darujoče se ljubezni Božjega Sina, ki je postal človek, ki je bil poveličan in se nenehno zavzema za nas (Ouellet 2009, 18).
V evharistiji verniki obhajamo spomin na Gospodovo veliko noč. »Spomin« v svojem bibličnem pomenu pa ne pomeni le našega »spominjanja« enega dogodka, ampak gre za navzočnost tega odrešenjskega dogodka, ki se vedno znova ponavlja pri vsaki sveti daritvi. »Cerkev ni prejela evharistije od Kristusa, svojega Gospoda, kakor katerikoli drug dragocen dar, marveč kot najvzvišenejši dar, saj je evharistija dar njega samega, njegove osebe v njegovi sveti človeškosti in tudi njegovega odrešenjskega dela« (Ouellet 2009, 11). Cerkev je prejela dar svete evharistije direktno od Gospoda, sama pa se je rodila iz velikonočne skrivnosti. Prav zaradi tega mora biti evharistija središče cerkvenega življenja, saj je najvzvišenejši zakrament velikonočne skrivnosti (Janez Pavel II. 2003, 10).
»Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42). »Lomljenje kruha« pomeni evharistijo. Apostolska dela nam tako poročajo, da je prva Cerkev izpolnjevala Gospodovo naročilo. Po dva tisoč letih še vedno sledimo temu povabilu in »uresničujemo prvotno podobo Cerkve« (Janez Pavel II. 2003, 11). Uresničujemo jo v rednem obhajanju svete evharistije.
Od tu pa mora biti naša pozornost usmerjena ne samo na dogajanje velikega četrtka, temveč na celotno velikonočno tridnevje; na vse, kar se je zgodilo na večer velikega četrtka in po njem. Postavitev evharistije je zakramentalno ponavzočila tudi dogodke, ki so se zgodili po zadnji večerji, začenši z Jezusovim smrtnim bojem v getsemanskem vrtu (Janez Pavel II. 2003, 11).
V Getsemaniju je Jezus najprej prelil svojo kri; »Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo« (Lk 22,44). To isto kri je v evharističnem zakramentu izročil Cerkvi kot pijačo odrešenja. Njeno prelivanje pa se je dopolnilo na Golgoti in tako postalo orodje našega odrešenja. »Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje.« (Heb 9,11-12).
3. Pasha in evharistija
Ta najvzvišenejši dar je Bog v zgodovini odrešenja dolgo pripravljal. Sveta evharistija povzema množico darov, ki jih je Bog dal človeštvu od stvarjenja naprej. Je krona božjega načrta, da sklene dokončno zavezo s svojim ljudstvom. In Bog sklene zavezo po evharističnem zakramentu, ki jo zapečati s Sinovo krvjo, kljub grehu, ki človeka spremlja že od vsega začetka. Ta zaveza dokončno sklene zgodovino zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom od Abrahama naprej.
Judovsko pasho v času zaveze lahko primerjamo z evharistijo, saj obe spremljata božje ljudstvo skozi njuno zgodovino. Pasha je bila vedno v središču bogoslužja, ki spominja na izhod iz Egipta: »Ta dan naj vam bo v spomin« (2 Mz 12,14). (Ouellet 2009, 11-12).
»In Mojzes je vzel kri in z njo poškropil ljudstvo in rekel: »Glejte, to je kri zaveze, ki jo je Gospod po vseh teh besedah sklenil z vami« (2 Mz 24,8).
Pasha, ki so jo obhajali rodovi vernih, je povezana s temeljnim dogodkom prve zaveze - z izhodom izraelskega ljudstva iz Egipta po božjem (Jahvejevem) posredovanju. Dogodek izhoda je bil zapečaten na Sinaju, ko je ljudstvo prejelo postavo od Boga in so obljubili zvestobo (Ouellet 2009, 12).
Prihod učlovečene Besede je najvišji dar, s katerim je Bog dal sam sebe. Učlovečenje in daritveno žrtvovanje njegovega življenja utemeljujeta in ustanavljata bogoslužje nove zaveze v njegovi krvi. Jezusova enkratna daritev - žrtvovanje brezmadežnega Jagnjeta - velja za vse čase in je tako nadgradnja daritvam Stare zaveze.
»Kajti če škropljenje s krvjo kozlov in volov in juničjim pepelom omadeževane posvečuje, da se jim očisti meso, koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu.« (Heb 9,13-14)
Pri zadnji večerji je Jezus vedel, da dopolnjuje spomin na judovsko velikonočno večerjo. S svojimi posvetilnimi besedami in dejanji je postavil nov velikonočni obred, v katerem je sam sebe postavil namesto jagnjeta in se daroval iz ljubezni. »Njegovo delo ljubezni je sklenilo novo zavezo v njegovi krvi, ki osvobaja človeštvo od greha in smrti« (Ouellet 2009, 14). Je popolna podaritev samega sebe, ki človeštvu pomaga preiti iz suženjstva greha v svobodo božjega otroštva: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,53-54).
1. Postavitev zakramenta svete evharistije
Ko je prišla ura, je sédel k mizi in apostoli z njim. In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas« (Lk 22,14-20).
Kot smo že zgoraj omenili, je sveta evharistija zakrament, postavljen od Jezusa Kristusa pri zadnji večerji, ki jo je obhajal s svojimi učenci, preden je bil izdan v smrt.
Na večer pred svojim trpljenjem, na veliki četrtek, ko je bil zbran skupaj z dvanajsterimi apostoli, je Jezus izvršil in uresničil prostovoljno daritev samega sebe: »To je moje telo, ki se daje za vas; ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas« (Lk 22,19-20). (prim. KKKC 120).
»Naš Odrešenik je pri zadnji večerji, tisto noč, ko je bil izdan, postavil evharistično daritev svojega telesa in svoje krvi, da bi s tem daritev na križu mogla trajati vse čase, dokler ne pride, in da bi tako Cerkvi, svoji ljubljeni nevesti, zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave« (Ouellet 2009, 13).
Na mestih, kjer se sinoptiki posvečajo postavitvi zakramenta svete evharistije, nam Evangelij po Janezu govori o Jezusu, ki dvanajsterim med zadnjo večerjo umiva noge.
»Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. /.../ Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. /.../ Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji kot njegov gospodar in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal« (Jn 13,1.3-5.12-16).
Postavitev evharistije je dar Ljubezni v Osebi, je Bog, ki se sam daje v zakramentu Kristusove pashe. »Jezus postavi ta zakrament z obredom, ki nadaljuje darovanje njegovega življenja v spravni daritvi za grehe in prikaže njen pomen z dejanjem služenja, z umivanjem nog« (Ouellet 2009, 13).
Evharistija je odeta v skrivnost in tako presega naše spoznavne sposobnosti in načine dojemanja. Je najvzvišenejša skrivnost vere, Cerkev pa iz nje neprenehoma črpa svojo moč, iz nje dobiva razlog za svoj obstoj in svoje življenje. »Pri zadnji večerji ji je Jezus dal v dar svojo zakramentalno navzočnost, ki je stvarna in bistvena, čeprav prikrita pod skromnima podobama kruha in vina« (Ouellet 2009, 14).
Po duhovnikovih posvetilnih besedah, ki jih izgovori, se substanca kruha in vina spremeni v Jezusovo telo in kri. Čeprav se zunanja podoba ne spremeni, kruh in vino trajno ostaneta Jezusovo telo in kri. Iz tega tudi smemo častiti Kristusa v Najsvetejšem, kjer je vselej prisoten pod podobo kruha.
Cerkev tako vedno s hvaležnostjo sprejema izpoved ljubezni, ki izvira iz njegovega evharističnega srca, dar njegovega telesa in krvi pa je nenehno obnavljajoči se dogodek.
V tem je globoki smisel »spomina«, ki ima (tudi v judovskem izročilu), pomen stvarnega dogodka. Obhajanje spomina na dogodek pa poveže navzoče s skrivnostjo Gospodove pashe (Ouellet 2009, 14-15).
»Skrivnost vere!« Ko duhovnik izgovori te besede, navzoči odgovorijo: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi.« Cerkev s temi besedami kaže na Kristusa v skrivnosti njegovega trpljenja, razodeva pa tudi svojo lastno skrivnost - »Cerkev živi iz evharistije.« Njen temelj je v dvorani zadnje večerje. Jezus se ji je izročil in obljublja svojo navzočnost skozi vse dni do konca sveta (Janez Pavel II. 2003, 12).
Podobno oznanjajo tudi besede apostola Pavla: »Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride« (1 Kor 11,26). V evharistijo je neizbrisno vpisan dogodek Gospodovega trpljenja in smrti. Je zakramentalno ponavzočenje tega dogodka, »daritev križa, ki traja skozi vse čase« (Janez Pavel II. 2003, 17).
2. Cerkev obhaja sveto evharistijo
Pri zadnji večerji je Jezus učencem dal naročilo: »To delajte v moj spomin« (Lk 22,19); s temi besedami in od tega trenutka dalje se Cerkev gradi na zakramentalnem občestvu z Božjim Sinom, ki se je žrtvoval za nas (Janez Pavel II. 2003, 28). Ko skupnost, Cerkev, obhaja evharistični obed, ne opravlja tega, kot da bi se zgodilo prvikrat, temveč sprejema eshatološki dogodek, ki je dogodek enkratne ljubezni, ki pa se v vsakem trenutku ponavlja za nas. »Ta obed Ljubezni prejema svojo neizčrpno snov iz darujoče se ljubezni Božjega Sina, ki je postal človek, ki je bil poveličan in se nenehno zavzema za nas (Ouellet 2009, 18).
V evharistiji verniki obhajamo spomin na Gospodovo veliko noč. »Spomin« v svojem bibličnem pomenu pa ne pomeni le našega »spominjanja« enega dogodka, ampak gre za navzočnost tega odrešenjskega dogodka, ki se vedno znova ponavlja pri vsaki sveti daritvi. »Cerkev ni prejela evharistije od Kristusa, svojega Gospoda, kakor katerikoli drug dragocen dar, marveč kot najvzvišenejši dar, saj je evharistija dar njega samega, njegove osebe v njegovi sveti človeškosti in tudi njegovega odrešenjskega dela« (Ouellet 2009, 11). Cerkev je prejela dar svete evharistije direktno od Gospoda, sama pa se je rodila iz velikonočne skrivnosti. Prav zaradi tega mora biti evharistija središče cerkvenega življenja, saj je najvzvišenejši zakrament velikonočne skrivnosti (Janez Pavel II. 2003, 10).
»Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42). »Lomljenje kruha« pomeni evharistijo. Apostolska dela nam tako poročajo, da je prva Cerkev izpolnjevala Gospodovo naročilo. Po dva tisoč letih še vedno sledimo temu povabilu in »uresničujemo prvotno podobo Cerkve« (Janez Pavel II. 2003, 11). Uresničujemo jo v rednem obhajanju svete evharistije.
Od tu pa mora biti naša pozornost usmerjena ne samo na dogajanje velikega četrtka, temveč na celotno velikonočno tridnevje; na vse, kar se je zgodilo na večer velikega četrtka in po njem. Postavitev evharistije je zakramentalno ponavzočila tudi dogodke, ki so se zgodili po zadnji večerji, začenši z Jezusovim smrtnim bojem v getsemanskem vrtu (Janez Pavel II. 2003, 11).
V Getsemaniju je Jezus najprej prelil svojo kri; »Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo« (Lk 22,44). To isto kri je v evharističnem zakramentu izročil Cerkvi kot pijačo odrešenja. Njeno prelivanje pa se je dopolnilo na Golgoti in tako postalo orodje našega odrešenja. »Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje.« (Heb 9,11-12).
3. Pasha in evharistija
Ta najvzvišenejši dar je Bog v zgodovini odrešenja dolgo pripravljal. Sveta evharistija povzema množico darov, ki jih je Bog dal človeštvu od stvarjenja naprej. Je krona božjega načrta, da sklene dokončno zavezo s svojim ljudstvom. In Bog sklene zavezo po evharističnem zakramentu, ki jo zapečati s Sinovo krvjo, kljub grehu, ki človeka spremlja že od vsega začetka. Ta zaveza dokončno sklene zgodovino zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom od Abrahama naprej.
Judovsko pasho v času zaveze lahko primerjamo z evharistijo, saj obe spremljata božje ljudstvo skozi njuno zgodovino. Pasha je bila vedno v središču bogoslužja, ki spominja na izhod iz Egipta: »Ta dan naj vam bo v spomin« (2 Mz 12,14). (Ouellet 2009, 11-12).
»In Mojzes je vzel kri in z njo poškropil ljudstvo in rekel: »Glejte, to je kri zaveze, ki jo je Gospod po vseh teh besedah sklenil z vami« (2 Mz 24,8).
Pasha, ki so jo obhajali rodovi vernih, je povezana s temeljnim dogodkom prve zaveze - z izhodom izraelskega ljudstva iz Egipta po božjem (Jahvejevem) posredovanju. Dogodek izhoda je bil zapečaten na Sinaju, ko je ljudstvo prejelo postavo od Boga in so obljubili zvestobo (Ouellet 2009, 12).
Prihod učlovečene Besede je najvišji dar, s katerim je Bog dal sam sebe. Učlovečenje in daritveno žrtvovanje njegovega življenja utemeljujeta in ustanavljata bogoslužje nove zaveze v njegovi krvi. Jezusova enkratna daritev - žrtvovanje brezmadežnega Jagnjeta - velja za vse čase in je tako nadgradnja daritvam Stare zaveze.
»Kajti če škropljenje s krvjo kozlov in volov in juničjim pepelom omadeževane posvečuje, da se jim očisti meso, koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu.« (Heb 9,13-14)
Pri zadnji večerji je Jezus vedel, da dopolnjuje spomin na judovsko velikonočno večerjo. S svojimi posvetilnimi besedami in dejanji je postavil nov velikonočni obred, v katerem je sam sebe postavil namesto jagnjeta in se daroval iz ljubezni. »Njegovo delo ljubezni je sklenilo novo zavezo v njegovi krvi, ki osvobaja človeštvo od greha in smrti« (Ouellet 2009, 14). Je popolna podaritev samega sebe, ki človeštvu pomaga preiti iz suženjstva greha v svobodo božjega otroštva: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,53-54).
CERKVENI OČETJE O EVHARISTIJI
1. Na kratko o nekaterih cerkvenih očetih, ki so pisali o evharistiji
V prvem delu naloge smo se osredotočili na sveto evharistijo kot zakrament, ki ima svoje korenine v Svetem pismu. V nadaljevanju pa bomo poskušali prikazati, kaj so o tej stvari povedali oziroma zapisali cerkveni očetje skozi stoletja.
V prvem delu naloge smo se osredotočili na sveto evharistijo kot zakrament, ki ima svoje korenine v Svetem pismu. V nadaljevanju pa bomo poskušali prikazati, kaj so o tej stvari povedali oziroma zapisali cerkveni očetje skozi stoletja.
- Eno prvih del (poleg Svetega pisma), ki govori o evharistiji, je Didahe ali Nauk dvanajsterih apostolov. Nastalo naj bi v 1. stoletju v daljšem časovnem razmiku in je gotovo delo večih avtorjev. Poleg drugih pravil o krščanskem življenju, vsebuje tudi določbe glede obhajanja svete evharistije v prvih krščanskih skupnostih.
- Ignacij Antiohijski, škof sirske Antiohije, ki je živel na prehodu iz 1. v 2. stoletje, piše o evharistiji v svojih pismih (Pismo Efežanom, Pismo Rimljanom, Pismo Filadelfijcem, Pismo Smirnčanom), ki jih je napisal v ujetništvu, med svojo potjo v Rim, kjer je umrl mučeniške smrti. Bil je mistik, v njegovih delih pa lahko večkrat jasno razberemo, kako zelo je hrepenel po mučeništvu.
- Justin, tudi mučenec, je živel v prvi polovici 2. stoletja. Med njegova večja dela štejemo Apologijo, v kateri v zadnjih poglavjih (LXV., LXVI., LXVII.), razpravlja o tem svetem zakramentu. Ne piše samo o evharistiji kot taki, ampak nekako predstavi celoten mašni obred, ki sledi krstu.
- Ciprijan o evharistiji piše v svojem 63. pismu. Napisal ga je svojemu sobratu, škofu Ceciliju, z namenom, da bi razložil, kako je treba evharistijo obhajati tako, kot je razvidno iz izročila in ne kar po svoje, kar se je očitno dogajalo v nekaterih krščanskih skupnostih. Sveti Ciprijan je bil kartažanski škof, spreobrnjen iz poganstva. Leta 258 je pretrpel mučeniško smrt. Besede njegovega življenjepisca diakona Poncija: »Toliko svetosti in miline je sijalo iz njegovega obličja, da je bil vsak, kdor ga je pogledal, ves prevzet.«
- Nekaj malega o evharistiji spregovori tudi Hieronim v 6. poglavju Pisma 71 - Lucinu Betičanu iz leta 398, kjer odgovarja na vprašanja Lucina glede posta in prejemanja svete evharistije.
2. DIDAHE
»Nauk dvanajsterih apostolov« je eden najdragocenejših in najstarejših starokrščanskih spisov. Spis oziroma njegove dele, so stari cerkveni očetje veliko navajali. Ugled, ki ga je imel, nam pove podatek, da so ga v Egiptu navajali večkrat, kakor Sveto pismo.
Čas njegovega nastanka se največkrat umešča v 1. stoletje po Kristusu. Po mnenju nekaterih je nastal še v času življenja nekaterih apostolov, okrog leta 50, vendar pa gotovo ne v celoti. Celotni »Nauk dvanajsterih apostolov« naj bi neimenovani pisec, h krščanstvu spreobrnjeni Jud iz Sirije, sestavil iz raznih besedil, ki pa so bila napisana že pred njim.
Spis je po obsegu majhen, a neprecenljive vrednosti za zgodovino, verski in moralni nauk, ter za bogoslužje (liturgijo) prvotnega in tudi kasnejšega krščanstva.
Del spisa o liturgiji oziroma o bogoslužnih uredbah spregovori tudi o obhajanju evharistije prvih kristjanov. (Didahe 1973, 5-11)
2.1 ZAHVALNICA
Ni jasno, za kakšen zahvalni obred gre, saj je vrstni red molitev presenetljiv (blagoslov vina pred blagoslovom kruha), manjkajo besede postavitve evharistije in navezava na pashalno skrivnost. Nekateri patrologi kljub tem problemom (ki si jih lahko razlagamo kot ohranjanje tajnega nauka ali kot izpustitev zaradi splošnega poznavanja pravega reda evharističnih molitev) dokazujejo, da gre v IX. poglavju za zapis molitev zakramentalnega obhajanja Gospodove večerje, ki se je nadaljevalo z agapé, skupnim obedom, drugi pa so prepričani, da gre zgolj za molitve pred agapé. Lahko pa gre za Gospodovo večerjo, vendar obhajano kot dejanski obed občestva, za razliko od nedeljskega obhajanja evharistije, o kateri govori XIV. poglavje. Še eno mnenje pa izraža, da gre izvirno za evharistične molitve, vendar so spremenjene od redaktorja v molitve pred agapé. Najverjetneje molitve IX. poglavja uvajajo v agapé, v X. pa sledi evharistija.
Po mnenju večine razlagalcev se molitve pred skupnim obedom navezujejo na judovske molitve. Nekako odsevajo obdobje, ko je krščanska duhovnost že preobrazila judovsko pobožnost. Drugi pa ugotavljajo, da so te molitve brez posredovanja judovstva zakoreninjene v novozavezni duhovnosti. Judje so pred obedom izrekli blagoslov nad čašo vina (prim. babilonski Talmud), podoben je tudi običaj ob judovskem kidušu - blagoslov nad vrčem vina, ki ga izrekajo ob začetku vsake sobote in praznika.
Sveta trta Davida je tu simboličen izraz, ki mu ne moremo določiti jasnega pomena. Lahko da je nastal s pokristjanjenjem judovskega blagoslova »Blagoslovljen Ti, JHVH, kralj sveta, ki si ustvaril sad vinske trte« (babilonski Talmud) in/ali pa je povezan s simbolom Jezusove krvi oziroma eshatološkega daru odrešenja. Trta je pogosto judovska prispodoba za izvoljeno ljudstvo; v Didahe se verjetno nanaša na novo Božje ljudstvo - Cerkev. (Spisi apostolskih očetov 1996, 41-42)
2.2 ZAHVALNE MOLITVE
Spomni se, Gospod, svoje Cerkve in reši jo vsega zla in napravi jo popolno v tvoji ljubezni. Posveti jo in zberi jo od štirih vetrov v tvoje kraljestvo, ki si ji ga pripravil. Tvoja je moč in slava na veke! Amen.
Naj pride milost in preide naj ta svet! Amen. Hozana Davidovi hiši! Kdor je svet, naj se približa; kdor ni, naj se spokori: Maranatha! Amen!
Prerokom pa dovolite, naj izrekajo zahvalo, kakor hočejo.« (Didahe X, 1-7)
V Stari zavezi je »jesti in se nasititi«, pomenilo radost, ki jo daje obljubljena dežela (prim. 5 Mz 6,11; 5 Mz 8,12; Neh 9,25).
Po Niederwiemmerju ta molitev predstavlja prehod od ljubezenskega skupnega obeda občestva k zakramentalni evharistiji.
Teologija Božjega Imena je eden najznačilnejših naukov judeokrščanstva. Ime je v judovstvu pojavitev, sebe-izrekanje nedoumljivega in neizrekljivega Boga. Novozavezne kristološke povedi o Kristusovem Imenu predpostavljajo judovsko teologijo Imena in razkrivajo vero prvotnega občestva v Kristusovo Božanstvo. Ime v tem primeru torej označuje Navzočnost Boga samega. S »prebivanjem v naših srcih« pa je verjetno mišljen krst. Kot Božja navzočnost, šotorjenje (prim. Neh 1,9; Jer 7,12). Ime je Božja epifanija, Ime je On sam. On sam je torej v središču osebe.
Duhovna hrana in pijača v tej molitvi pomenita evharistične darove; kruh in vino.
V judovski književnosti je večkrat izpričana prošnja Bogu, naj se »spomni« svojega Mesija in posreduje ter reši svoje ljudstvo (prim. »Poglej na našo bedo in nas reši zavoljo svojega Imena«; ena najpomembnejših judovskih molitev Šmoneh Esre). Predpostavka molitve v Didahe je, da je Bog s svojo Cerkvijo stopil v zavezo, ki je povezana z obljubami; če občestvo kliče Bogu »Spomni se, Gospod«, prosi za izpolnitev obljube. Ekleziologija v Didahe je v jedru evharistična; evharistični kruh ne simbolizira le občestva Cerkve, ampak je v besedilu očitno, da se Cerkev kot občestvo v evharističnem obhajanju uresničuje. Za pisca spisa je Cerkev eshatološko zbiranje oziroma združevanje ljudi kot občestva v Kraljestvo, ki je pojmovano kot eshatološka dejanskost in je po svojem bistvu občestvo oseb, ki se širi z združevanjem ljudi v misterijsko edinost Kraljestva.
»Kdor ni svet, naj se spokori!« Ta spokoritev je mišljena kot kesanje, spreobrnitev (mišljenja) [gr. metanoia]. Gre za svarilo, podobna srečamo tudi v kasnejših liturgijah. »Kdor ni svet« se nanaša na nekrščene, lahko pa tudi na krščene, ki nimajo čiste vesti (prim. 1 Kor 11,27-29). (Spisi apostolskih očetov 1996, 43-44)
2.3 GOSPODOV DAN
»Gospodov dan« je že zelo zgodaj v prvi Cerkvi označeval dan, posvečen od Gospodovega vstajenja. Sam izraz ima največkrat eshatološki pomen dne Gospodovega prihoda in njegove sodbe. Lahko pa pomeni tudi vsakoletno obhajanje Pashe.
»Lomite kruh in se zahvaljujte«: ni jasno ali gre za krščanski skupni obed, ki se dovrši v obhajanju evharistije, ali pa prvi izraz določneje označuje zgolj bratski obed (agapé), drugi pa zakramentalno evharistično bogoslužje.
»Daritev« so lahko evharistični darovi, evharistična molitev občestva ali pa občestvo samo, ki se daruje Gospodu.
V Mt 5,23-24 najdemo odlomek, na katerega se navezuje Didahe, glede sprave s svojim bližnjim (v najširšem pomenu, ne samo bližnji po veri). (Spisi apostolskih očetov 1996, 48)
»Nauk dvanajsterih apostolov« je eden najdragocenejših in najstarejših starokrščanskih spisov. Spis oziroma njegove dele, so stari cerkveni očetje veliko navajali. Ugled, ki ga je imel, nam pove podatek, da so ga v Egiptu navajali večkrat, kakor Sveto pismo.
Čas njegovega nastanka se največkrat umešča v 1. stoletje po Kristusu. Po mnenju nekaterih je nastal še v času življenja nekaterih apostolov, okrog leta 50, vendar pa gotovo ne v celoti. Celotni »Nauk dvanajsterih apostolov« naj bi neimenovani pisec, h krščanstvu spreobrnjeni Jud iz Sirije, sestavil iz raznih besedil, ki pa so bila napisana že pred njim.
Spis je po obsegu majhen, a neprecenljive vrednosti za zgodovino, verski in moralni nauk, ter za bogoslužje (liturgijo) prvotnega in tudi kasnejšega krščanstva.
Del spisa o liturgiji oziroma o bogoslužnih uredbah spregovori tudi o obhajanju evharistije prvih kristjanov. (Didahe 1973, 5-11)
2.1 ZAHVALNICA
- »Kar zadeva zahvalo (eucharistia), se zahvaljujte (eucharistésate) takole. Najprej pri čaši: Hvalimo te, naš Oče, za sveto vinsko trto Davida, tvojega služabnika, ki si nam jo dal spoznati po Jezusu, svojem služabniku. Tebi slava na veke! Amen. Nato za zlomljeni kruh: Hvalimo te, naš Oče, za življenje in spoznanje, ki si nam ga dal odkriti po Jezusu, svojem služabniku. Tebi slava na veke! Amen.
Ni jasno, za kakšen zahvalni obred gre, saj je vrstni red molitev presenetljiv (blagoslov vina pred blagoslovom kruha), manjkajo besede postavitve evharistije in navezava na pashalno skrivnost. Nekateri patrologi kljub tem problemom (ki si jih lahko razlagamo kot ohranjanje tajnega nauka ali kot izpustitev zaradi splošnega poznavanja pravega reda evharističnih molitev) dokazujejo, da gre v IX. poglavju za zapis molitev zakramentalnega obhajanja Gospodove večerje, ki se je nadaljevalo z agapé, skupnim obedom, drugi pa so prepričani, da gre zgolj za molitve pred agapé. Lahko pa gre za Gospodovo večerjo, vendar obhajano kot dejanski obed občestva, za razliko od nedeljskega obhajanja evharistije, o kateri govori XIV. poglavje. Še eno mnenje pa izraža, da gre izvirno za evharistične molitve, vendar so spremenjene od redaktorja v molitve pred agapé. Najverjetneje molitve IX. poglavja uvajajo v agapé, v X. pa sledi evharistija.
Po mnenju večine razlagalcev se molitve pred skupnim obedom navezujejo na judovske molitve. Nekako odsevajo obdobje, ko je krščanska duhovnost že preobrazila judovsko pobožnost. Drugi pa ugotavljajo, da so te molitve brez posredovanja judovstva zakoreninjene v novozavezni duhovnosti. Judje so pred obedom izrekli blagoslov nad čašo vina (prim. babilonski Talmud), podoben je tudi običaj ob judovskem kidušu - blagoslov nad vrčem vina, ki ga izrekajo ob začetku vsake sobote in praznika.
Sveta trta Davida je tu simboličen izraz, ki mu ne moremo določiti jasnega pomena. Lahko da je nastal s pokristjanjenjem judovskega blagoslova »Blagoslovljen Ti, JHVH, kralj sveta, ki si ustvaril sad vinske trte« (babilonski Talmud) in/ali pa je povezan s simbolom Jezusove krvi oziroma eshatološkega daru odrešenja. Trta je pogosto judovska prispodoba za izvoljeno ljudstvo; v Didahe se verjetno nanaša na novo Božje ljudstvo - Cerkev. (Spisi apostolskih očetov 1996, 41-42)
2.2 ZAHVALNE MOLITVE
- »Ko ste se nasitili, se zahvaljujte (eucharistésate) takole: Zahvalimo se ti, sveti Oče, za tvoje sveto ime, ki ga daš prebivati v naših srcih, in za spoznanje, vero in nesmrtnost, ki si nam jo dal razodeti po Jezusu, tvojem služabniku. Tebi slava na veke! Amen.
Spomni se, Gospod, svoje Cerkve in reši jo vsega zla in napravi jo popolno v tvoji ljubezni. Posveti jo in zberi jo od štirih vetrov v tvoje kraljestvo, ki si ji ga pripravil. Tvoja je moč in slava na veke! Amen.
Naj pride milost in preide naj ta svet! Amen. Hozana Davidovi hiši! Kdor je svet, naj se približa; kdor ni, naj se spokori: Maranatha! Amen!
Prerokom pa dovolite, naj izrekajo zahvalo, kakor hočejo.« (Didahe X, 1-7)
V Stari zavezi je »jesti in se nasititi«, pomenilo radost, ki jo daje obljubljena dežela (prim. 5 Mz 6,11; 5 Mz 8,12; Neh 9,25).
Po Niederwiemmerju ta molitev predstavlja prehod od ljubezenskega skupnega obeda občestva k zakramentalni evharistiji.
Teologija Božjega Imena je eden najznačilnejših naukov judeokrščanstva. Ime je v judovstvu pojavitev, sebe-izrekanje nedoumljivega in neizrekljivega Boga. Novozavezne kristološke povedi o Kristusovem Imenu predpostavljajo judovsko teologijo Imena in razkrivajo vero prvotnega občestva v Kristusovo Božanstvo. Ime v tem primeru torej označuje Navzočnost Boga samega. S »prebivanjem v naših srcih« pa je verjetno mišljen krst. Kot Božja navzočnost, šotorjenje (prim. Neh 1,9; Jer 7,12). Ime je Božja epifanija, Ime je On sam. On sam je torej v središču osebe.
Duhovna hrana in pijača v tej molitvi pomenita evharistične darove; kruh in vino.
V judovski književnosti je večkrat izpričana prošnja Bogu, naj se »spomni« svojega Mesija in posreduje ter reši svoje ljudstvo (prim. »Poglej na našo bedo in nas reši zavoljo svojega Imena«; ena najpomembnejših judovskih molitev Šmoneh Esre). Predpostavka molitve v Didahe je, da je Bog s svojo Cerkvijo stopil v zavezo, ki je povezana z obljubami; če občestvo kliče Bogu »Spomni se, Gospod«, prosi za izpolnitev obljube. Ekleziologija v Didahe je v jedru evharistična; evharistični kruh ne simbolizira le občestva Cerkve, ampak je v besedilu očitno, da se Cerkev kot občestvo v evharističnem obhajanju uresničuje. Za pisca spisa je Cerkev eshatološko zbiranje oziroma združevanje ljudi kot občestva v Kraljestvo, ki je pojmovano kot eshatološka dejanskost in je po svojem bistvu občestvo oseb, ki se širi z združevanjem ljudi v misterijsko edinost Kraljestva.
»Kdor ni svet, naj se spokori!« Ta spokoritev je mišljena kot kesanje, spreobrnitev (mišljenja) [gr. metanoia]. Gre za svarilo, podobna srečamo tudi v kasnejših liturgijah. »Kdor ni svet« se nanaša na nekrščene, lahko pa tudi na krščene, ki nimajo čiste vesti (prim. 1 Kor 11,27-29). (Spisi apostolskih očetov 1996, 43-44)
2.3 GOSPODOV DAN
- »Na Gospodov dan se zbirajte za lomljenje kruha in za zahvalo. Pri tem najprej priznajte svoje grehe, da bo vaša daritev čista. In kdor koli je v prepiru s svojim tovarišem, naj se ne pridruži vašemu zboru, dokler se ni spravil, da bi vaša daritev ne bila onečaščena. Zakaj ta daritev je tista, o kateri je Gospod govoril: »Na vsakem kraju in ob vsakem času naj se mi daruje čista daritev, kajti velik kralj sem, pravi Gospod, in čudovito je moje ime med narodi.«« (Didahe XIV, 1-3)
»Gospodov dan« je že zelo zgodaj v prvi Cerkvi označeval dan, posvečen od Gospodovega vstajenja. Sam izraz ima največkrat eshatološki pomen dne Gospodovega prihoda in njegove sodbe. Lahko pa pomeni tudi vsakoletno obhajanje Pashe.
»Lomite kruh in se zahvaljujte«: ni jasno ali gre za krščanski skupni obed, ki se dovrši v obhajanju evharistije, ali pa prvi izraz določneje označuje zgolj bratski obed (agapé), drugi pa zakramentalno evharistično bogoslužje.
»Daritev« so lahko evharistični darovi, evharistična molitev občestva ali pa občestvo samo, ki se daruje Gospodu.
V Mt 5,23-24 najdemo odlomek, na katerega se navezuje Didahe, glede sprave s svojim bližnjim (v najširšem pomenu, ne samo bližnji po veri). (Spisi apostolskih očetov 1996, 48)
3. IGNACIJ ANTIOHIJSKI
Ignacij je bil antiohijski škof na prehodu v 2. stoletje, po zanesljivem izročilu tretji škof na tem sedežu, če štejemo apostola Petra za prvega. Po Evzebijevi kroniki je bilo Ignacijevo škofovanje med prvim letom vladanja cesarja Vespazijana (69-79) in desetim leto cesarja Trajana (98-117). Umrl je mučeniške smrti za časa cesarja Trajana.
Ignacija, ki je imel ime tudi Teoforos, to je Bogonosec, prištevamo med apostolske očete. Bil je eden najodličnejših mož, ki so na apostolskem temelju mlado Cerkev dalje zidali in utrjevali. S svojim zgledom in s svojimi pismi je vnemal srca ljudi za krščansko vero.
Vodstvo Cerkve v Antiohiji ni bilo lahko, ker so v njej živeli kristjani iz judovstva, ki so se oklepali starozaveznih navad, ter kristjani, ki so prišli iz poganstva in se zavedali, da jih te navade ne vežejo (Apd 15). Nove skrbi mu je prineslo preganjanje kristjanov pod cesarjem Domicijanom in kasneje pod cesarjem Trajanom. Takrat so Ignacija prijeli. Spremstvo desetih vojakov, ki jim sam pravi »leopardi«, ga je odvedlo v Rim, kjer so ga v amfiteatru raztrgale zveri. Iz ujetništva je pisal rimskim kristjanom in izrazil svoje hrepenenje po mučeništvu in sam sebe imenoval »hrana zveri in zrno božje«.
3.1 Pismo Efežanom
Podobno povabilo k pogostemu shajanju najdemo tudi v Didahe (16,2): »Zbirajte se pogosto in iščite, kar koristi vašim dušam; kajti ves čas, ki ste ga preživeli v veri, vam ne bo nič koristil, če ne boste v poslednjem trenutku popolni.«
Izrazi zahvaljevanje / slavljenje in evharistični obed se ne izključujejo.
Eucharistia pomeni tudi prvine evharistične daritve. Ignacij evharistijo razume vsaj pod dvema vidikoma; kot nosilko svete moči, ki podeljuje nesmrtnost, in kot znamenje neprecenljivega pomena za konkretna dela ljubezni in pokorščine občestvu.
3.2 Pismo Rimljanom
V tem primeru ni jasno, ali gre za evharistični simbolizem ali ne. Nekateri patrologi ugotavljajo, da Ignacij z metaforo priprave in peke kruha le prispodablja preobrazbo, ki ga čaka v smrti, medtem ko drugi opozarjajo na druga mesta v Ignacijevih pismih, kjer je jasno, da je govora o evharističnem zakramentu.
Navezava na svetopisemsko mesto Jn 6,51-56.
»Nepropadljiva ljubezen« pa se nanaša na kruh in kri in lahko nakazuje bratski obed. Mišljeno je v zakramentalnem smislu, povežemo pa lahko tudi z mistiko, saj se kri dojema kot Kristusova neskončna ljubezen.
3.3 Pismo Filadelfijcem
1 Kor 10,16-17: eno Kristusovo telo in ena Kristusova kri nas poveže v eno telo, tiste, ki smo tega kruha in krvi deležni.
3.4 Pismo Smirnčanom
Že v svojem Pismu Efežanom, Ignacij skupnosti spodbuja k pogostemu shajanju in obhajanju evharistije ter slavljenju. Evharistični obred so v zgodnji Cerkvi obhajali zvečer, zjutraj pa so opravili le molitveno bogoslužje.
Tukaj naj bi imel gl. »ljubiti« pomen »obhajati agapé«; obhajati obed krščanske ljubezni, ki je predstavljal uvod v evharistični obred ali pa je bil z njim združen, (o tem obedu piše tudi v 8. poglavju tega pisma - da ga ni dovoljeno obhajati brez prisotnosti škofa oziroma njegovega namestnika).
Iz odlomka je razvidno, da gre še vedno za polemike med kristjani in nasprotniki krščanstva. »Umiranje sredi razpravljanja« je vezano na neizkušnjo evharistične agapé.
Tukaj prvič zasledimo naziv »katoliška« Cerkev. Gotovo ni mišljeno v pomenu »vesoljne« Cerkve, kot dojemamo danes. Ignacij Cerkev razume kot »celostno, splošno, občo, univerzalno« (nedeljena, celostno navzoča na določenem mestu), ki je celovita in povezana v škofu kot Kristusovem namestniku na zemlji.
Agapé tu označuje skupni obed, ki je imel tudi bogoslužni značaj; z njim se je v prvi Cerkvi izpričevala krščanska bratsko-sestrinska ljubezen.
Jasno je tudi, da je vodenje evharističnega bogoslužja pridržano škofu oziroma tistemu, katerega on postavi za opravljanje te službe. Enako je tudi s krščevanjem.
Ignacij je bil antiohijski škof na prehodu v 2. stoletje, po zanesljivem izročilu tretji škof na tem sedežu, če štejemo apostola Petra za prvega. Po Evzebijevi kroniki je bilo Ignacijevo škofovanje med prvim letom vladanja cesarja Vespazijana (69-79) in desetim leto cesarja Trajana (98-117). Umrl je mučeniške smrti za časa cesarja Trajana.
Ignacija, ki je imel ime tudi Teoforos, to je Bogonosec, prištevamo med apostolske očete. Bil je eden najodličnejših mož, ki so na apostolskem temelju mlado Cerkev dalje zidali in utrjevali. S svojim zgledom in s svojimi pismi je vnemal srca ljudi za krščansko vero.
Vodstvo Cerkve v Antiohiji ni bilo lahko, ker so v njej živeli kristjani iz judovstva, ki so se oklepali starozaveznih navad, ter kristjani, ki so prišli iz poganstva in se zavedali, da jih te navade ne vežejo (Apd 15). Nove skrbi mu je prineslo preganjanje kristjanov pod cesarjem Domicijanom in kasneje pod cesarjem Trajanom. Takrat so Ignacija prijeli. Spremstvo desetih vojakov, ki jim sam pravi »leopardi«, ga je odvedlo v Rim, kjer so ga v amfiteatru raztrgale zveri. Iz ujetništva je pisal rimskim kristjanom in izrazil svoje hrepenenje po mučeništvu in sam sebe imenoval »hrana zveri in zrno božje«.
3.1 Pismo Efežanom
- »Prizadevajte si torej, da se čim pogosteje shajate zavoljo zahvaljevanja / evharistije [eucharistia] in slavljenja [doxa]. Če se namreč pogosto zbirate, se uničujejo satanove moči in se njegova pogubnost razkraja v slogi vaše vere. Nič ni boljšega kakor tisti mir, v katerem je odpravljen vsak boj nebeških in zemeljskih moči.« (Efež 13)
Podobno povabilo k pogostemu shajanju najdemo tudi v Didahe (16,2): »Zbirajte se pogosto in iščite, kar koristi vašim dušam; kajti ves čas, ki ste ga preživeli v veri, vam ne bo nič koristil, če ne boste v poslednjem trenutku popolni.«
Izrazi zahvaljevanje / slavljenje in evharistični obed se ne izključujejo.
Eucharistia pomeni tudi prvine evharistične daritve. Ignacij evharistijo razume vsaj pod dvema vidikoma; kot nosilko svete moči, ki podeljuje nesmrtnost, in kot znamenje neprecenljivega pomena za konkretna dela ljubezni in pokorščine občestvu.
3.2 Pismo Rimljanom
- »Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko dosežem Boga! Božje zrno sem in zobje zveri naj me zmeljejo, da bom spoznan za čist Kristusov kruh.« (Rimlj 4,1)
V tem primeru ni jasno, ali gre za evharistični simbolizem ali ne. Nekateri patrologi ugotavljajo, da Ignacij z metaforo priprave in peke kruha le prispodablja preobrazbo, ki ga čaka v smrti, medtem ko drugi opozarjajo na druga mesta v Ignacijevih pismih, kjer je jasno, da je govora o evharističnem zakramentu.
- »Božji kruh hočem, ki je telo Jezusa Kristusa, iz Davidovega rodu; in za pijačo hočem njegovo kri, ki je nepropadljiva ljubezen.« (Rimlj 7,3)
Navezava na svetopisemsko mesto Jn 6,51-56.
»Nepropadljiva ljubezen« pa se nanaša na kruh in kri in lahko nakazuje bratski obed. Mišljeno je v zakramentalnem smislu, povežemo pa lahko tudi z mistiko, saj se kri dojema kot Kristusova neskončna ljubezen.
3.3 Pismo Filadelfijcem
- »Prizadevajte si torej, da obhajate eno evharistijo, kajti eno je meso našega Gospoda Jezusa Kristusa, en kelih zavoljo edinosti z Njegovo krvjo, en oltar kakor en škof s starešinstvom in diakoni, mojimi soslužabniki; vse to pa zato, da delate po Božji volji vse, kar delate.« (Fil 4)
1 Kor 10,16-17: eno Kristusovo telo in ena Kristusova kri nas poveže v eno telo, tiste, ki smo tega kruha in krvi deležni.
3.4 Pismo Smirnčanom
- »Evharistije in molitve se vzdržujejo, ker ne priznavajo, da je evharistija meso našega Odrešenika Jezusa Kristusa, ki je trpelo za naše grehe in ga je Oče po dobroti obudil. Tisti, ki ugovarjajo Božjemu daru, umirajo sredi razpravljanja. Koristno pa bi bilo zanje, da bi ljubili, tako da bi bili tudi deležni vstajenja. Spodobi se torej, da se mi takih ogibljemo in ne govorimo o njih ne zasebno ne v javnosti, ampak se držimo prerokov, zlasti pa blagovesti, v kateri nam je jasno razodeto Trpljenje in dopolnjeno Vstajenje. Razcepov pa se ogibajte kot počela zla!« (Smir 7)
Že v svojem Pismu Efežanom, Ignacij skupnosti spodbuja k pogostemu shajanju in obhajanju evharistije ter slavljenju. Evharistični obred so v zgodnji Cerkvi obhajali zvečer, zjutraj pa so opravili le molitveno bogoslužje.
Tukaj naj bi imel gl. »ljubiti« pomen »obhajati agapé«; obhajati obed krščanske ljubezni, ki je predstavljal uvod v evharistični obred ali pa je bil z njim združen, (o tem obedu piše tudi v 8. poglavju tega pisma - da ga ni dovoljeno obhajati brez prisotnosti škofa oziroma njegovega namestnika).
Iz odlomka je razvidno, da gre še vedno za polemike med kristjani in nasprotniki krščanstva. »Umiranje sredi razpravljanja« je vezano na neizkušnjo evharistične agapé.
- »Vsi hodite za škofom kakor za Jezusom Kristusom in za starešinami kakor za apostoli; in diakone spoštujte kot Božjo zapoved! Nihče naj brez škofa ne dela ničesar, kar je v zvezi s Cerkvijo! Tisto evharistijo imejte za pravo, ki se izvrši pod škofom ali komur on dovoli. Kjer nastopi škof, tam naj bo občestvo, kakor je celostna [katholiké] Cerkev tam, kjer je Jezus Kristus. Brez škofa ni dovoljeno niti krščevati niti prirejati agapé; kar pa on odobri, to ugaja tudi Bogu, da bo tako zanesljivo in trdno vse, kar počenjate.« (Smir 8)
Tukaj prvič zasledimo naziv »katoliška« Cerkev. Gotovo ni mišljeno v pomenu »vesoljne« Cerkve, kot dojemamo danes. Ignacij Cerkev razume kot »celostno, splošno, občo, univerzalno« (nedeljena, celostno navzoča na določenem mestu), ki je celovita in povezana v škofu kot Kristusovem namestniku na zemlji.
Agapé tu označuje skupni obed, ki je imel tudi bogoslužni značaj; z njim se je v prvi Cerkvi izpričevala krščanska bratsko-sestrinska ljubezen.
Jasno je tudi, da je vodenje evharističnega bogoslužja pridržano škofu oziroma tistemu, katerega on postavi za opravljanje te službe. Enako je tudi s krščevanjem.
4. JUSTIN
Justin je bil rojen v Palestini poganskim staršem in tako tudi vzgojen v poganskem duhu. Po naravi je bil plemenitega srca, in imel čut za pravičnost. Pri poganskih modroslovnih šolah je iskal resnice in odgovore na življenjska vprašanja.
Neki starec mu je razodel glavne krščanske resnice in mu priporočil branje Svetega pisma: »Tam boš našel vso resnico. Če pa hočeš, da se ti odpro vrata do resnice, moraš predvsem moliti za dar luči od zgoraj.« Justin je postal kristjan. Ni se dal posvetiti v mašnika, ampak je kot svetni učenjak - filozof - oznanjal od mesta do mesta Kristusov nauk kot najvišjo modrost. V Rimu je zasnoval šolo za krščansko modrost. Videl je tudi strahotno krivico, ki se godi kristjanom: kako jih ženejo na morišče samo zato, ker se imenujejo kristjani. Proti tem krivicam je napisal dve razpravi - Apologiji, v katerih se obrača naravnost na cesarja Antonina Pija in do vsega rimskega ljudstva.
V teh razpravah zavrača očitke na račun kristjanov in lepo razlaga, kaj se dogaja pri sveti maši oziroma evharistiji. To je prva ohranjena razlaga maše iz zgodnje krščanske dobe. Justinovo bivanje v Rimu se je končalo z mučeniško smrtjo med letoma 163 in 167.
4.1 Apologija I
Pred tem odlomkom Justin opisuje, kako krstnemu obredu (kopeli - krstu s potapljanjem), sledi evharistična daritev.
Justin piše o posvečevalni molitvi k Logosu. V najstarejših liturgijah se kot Posvečevalec darov kliče Logos, ne Sveti Duh, kar je kmalu postalo običajno.
Za »spomine evangelistov« pa ne moremo biti prepričani, da gre res za kanonične evangelije. Justinovi navedki so namreč večkrat identični z besedilom sinoptičnih evangelijev, večkrat pa od njega odstopajo. Justin tudi združuje različna izročila, ki so se ohranila v naših kanoničnih evangelijih.
Justin je zelo pozoren na to, kdo sme prejeti posvečene darove - sveto evharistijo (kdor je bil krščen in sprejema Kristusov nauk ter po njem živi). Opozarja na "hudobne demone", ki posnemajo te obrede in jih "obhajajo" v Mitrovih misterijih. (Logos: v obrambo resnice 1998, 233-234)
Obhajanje evharistije se izvršuje vse od dogodka zadnje večerje naprej.
Tekst je na nek način zelo podoben odlomku iz 65. poglavja (zgoraj). Poleg škofov so imeli vidno vlogo tudi diakoni, ki so skrbeli za skupnost; po njih je sveta evharistija prišla tudi do tistih, ki pri obredu niso bili navzoči.
Celotna skupnost se zbere na dan Sonca (nedelja), ker je to dan vstajenja Odrešenika Jezusa Kristusa.
Justin je bil rojen v Palestini poganskim staršem in tako tudi vzgojen v poganskem duhu. Po naravi je bil plemenitega srca, in imel čut za pravičnost. Pri poganskih modroslovnih šolah je iskal resnice in odgovore na življenjska vprašanja.
Neki starec mu je razodel glavne krščanske resnice in mu priporočil branje Svetega pisma: »Tam boš našel vso resnico. Če pa hočeš, da se ti odpro vrata do resnice, moraš predvsem moliti za dar luči od zgoraj.« Justin je postal kristjan. Ni se dal posvetiti v mašnika, ampak je kot svetni učenjak - filozof - oznanjal od mesta do mesta Kristusov nauk kot najvišjo modrost. V Rimu je zasnoval šolo za krščansko modrost. Videl je tudi strahotno krivico, ki se godi kristjanom: kako jih ženejo na morišče samo zato, ker se imenujejo kristjani. Proti tem krivicam je napisal dve razpravi - Apologiji, v katerih se obrača naravnost na cesarja Antonina Pija in do vsega rimskega ljudstva.
V teh razpravah zavrača očitke na račun kristjanov in lepo razlaga, kaj se dogaja pri sveti maši oziroma evharistiji. To je prva ohranjena razlaga maše iz zgodnje krščanske dobe. Justinovo bivanje v Rimu se je končalo z mučeniško smrtjo med letoma 163 in 167.
4.1 Apologija I
- »Nato se prinese predstojniku kruh bratov in kelih z vodo in vinom. On to sprejme in naslovi hvalo in slavo na Očeta vesoljstva po imenu Sina in Svetega Duha in se dolgo zahvaljuje, da nas je spoznal za vredne teh darov. Ko konča molitve in zahvalo [eucharistia], mu vse navzoče ljudstvo pritrdi, rekoč: »Amen.« Ko se predstojnik zahvali [eucharistésantos] in mu vse ljudstvo pritrdi, dajo tisti, ki se pri nas imenujejo diakoni, vsakemu od prisotnih zaužiti kruh zahvale, vino in vodo ter to odnesejo tudi tistim, ki niso navzoči.« (Apologija I, 65, 3.5)
Pred tem odlomkom Justin opisuje, kako krstnemu obredu (kopeli - krstu s potapljanjem), sledi evharistična daritev.
- »Ta hrana se imenuje pri nas »evharistija«. Nihče je ne sme prejeti razen tistega, ki veruje, da je resnično, kar učimo, in se je skopal v kopeli za odpuščanje grehov in prerojenje ter tako živi, kakor je Kristus učil. Kajti tega ne sprejemamo kot navaden kruh in navadno pijačo, temveč smo poučeni: kakor je naš Odrešenik Jezus Kristus, ko se je učlovečil, po Božjem Logosu prejel meso in kri za naše odrešenje, tako je tista hrana, ki je po molitvi k Logosu od njega z zahvalo posvečena [eucharistetheisa] in s katero se po spremenjenju hranita naše meso in naša kri, meso in kri tega utelešenega Jezusa. Kajti apostoli so nam sporočili v spominih, ki so jih napisali in ki se imenujejo evangeliji, da jim je Jezus tako naročil, da je vzel kruh, se zahvalil in rekel: »To delajte v moj spomin, to je moje telo«; in da je prav tako vzel kelih, se zahvalil in rekel: »To je moja kri« in dal samo njim.« (Apologija I, 66, 1-3)
Justin piše o posvečevalni molitvi k Logosu. V najstarejših liturgijah se kot Posvečevalec darov kliče Logos, ne Sveti Duh, kar je kmalu postalo običajno.
Za »spomine evangelistov« pa ne moremo biti prepričani, da gre res za kanonične evangelije. Justinovi navedki so namreč večkrat identični z besedilom sinoptičnih evangelijev, večkrat pa od njega odstopajo. Justin tudi združuje različna izročila, ki so se ohranila v naših kanoničnih evangelijih.
Justin je zelo pozoren na to, kdo sme prejeti posvečene darove - sveto evharistijo (kdor je bil krščen in sprejema Kristusov nauk ter po njem živi). Opozarja na "hudobne demone", ki posnemajo te obrede in jih "obhajajo" v Mitrovih misterijih. (Logos: v obrambo resnice 1998, 233-234)
- »Odtlej, ko se je to zgodilo, se tega vedno skupaj spominjamo. Tisti, ki kaj imamo, podpiramo vse reveže, in vedno smo združeni. Na dan, imenovan dan Sonca, se na istem kraju zberejo vsi, ki prebivajo po mestih ali na kmetih; berejo se spomini apostolov ali spisi prerokov, kolikor dopušča čas. Ko bralec neha, predstojnik z nagovorom opominja in spodbuja vse, ki smo navzoči, naj posnemamo te čudovite reči. Nato vsi hkrati vstanemo in molimo. Ko nehamo moliti, prinese, kakor sem prej povedal, kruh, vino in vodo. Predstojnik moli in se zahvaljuje, kolikor more in ljudstvo mu pritrdi: »Amen.« Nato se z zahvalo posvečene stvari [eucharistethenta] razdelijo in vsak prejme delež; tistim pa, ki niso prisotni, se pošlje po diakonih.« (Apologija I, 67, 1.3-5)
Obhajanje evharistije se izvršuje vse od dogodka zadnje večerje naprej.
Tekst je na nek način zelo podoben odlomku iz 65. poglavja (zgoraj). Poleg škofov so imeli vidno vlogo tudi diakoni, ki so skrbeli za skupnost; po njih je sveta evharistija prišla tudi do tistih, ki pri obredu niso bili navzoči.
Celotna skupnost se zbere na dan Sonca (nedelja), ker je to dan vstajenja Odrešenika Jezusa Kristusa.
5. CIPRIJAN
Ciprijan se je rodil okoli leta 200 v Kartagini. Kot sin bogate poganske družine si je pridobil temeljito izobrazbo. Pod vplivom Cecilija, ki je bil duhovnik in njegov prijatelj, je sprejel krščansko vero. Tudi sam je postal duhovnik in kmalu bil izvoljen za škofa v Kartagini. Pod cesarjem Decijem je leta 251 izbruhnilo kruto preganjanje kristjanov. Mnogi so odpadli, drugi so kupili potrdilo, da so darovali bogovom, čeprav tega niso storili. V tistem času je bilo v navadi samo pri nedeljski maši prejemati obhajilo. Da bi jih bolj okrepil, je Ciprijan kristjanom začel priporočati prejemati obhajilo vsak dan. V enem od 65 pisem, pravi: “Od kod naj dobimo moč, da prelijemo svojo kri za Kristusa, če se branimo piti Kristusovo kri? Vojaki Kristusovi pijejo vsak dan kri iz Kristusovega keliha, da morejo tudi sami preliti kri za Kristusa.” Svoj nauk je potrdil z zgledom. Leta 258 je bil usmrčen z mečem. Moč za junaško pričevanje je črpal iz evharistije.
5.1 Pismo 63
Sveti Ciprijan je pismo namenil svojemu sobratu, škofu Ceciliju, z namenom razložiti, da evharistije ni dovoljeno obhajati po svoje, ampak tako, kot je posredovano v izročilu. V tem primeru, so nekateri obhajali evharistično daritev samo z vodo, brez vina. (Kebe 2006, 107)
»Nekateri iz nevednosti ali iz preproščine, pri posvečevanju keliha in obhajanju vernikov ne delajo tako, kakor je Jezus Kristus, naš Gospod in Bog, ustanovitelj in učitelj te daritve, delal in učil« (Pismo 63, 1,1). Imamo zapoved, naj pri darovanju kelih ravnamo po Gospodovem naročilu, namreč da kelih, ki ga darujemo v njegov spomin, darujemo mešan z vinom. Kristus je dejal: »Jaz sem prava vinska trta« (Jn 15,1), gotovo kristusova kri ni voda, ampak vino« (Pismo 63, 2,1). »Nihče ne more misliti, da je v kelihu Kristusova kri, s katero smo bili odrešeni in oživljeni, če v kelihu ni vina, ki je podoba Kristusove krvi, naznanjena po predpodobah in napovedih Svetega pisma« (Pismo 63, 2,2).
Ciprijan nadaljuje s predpodobami Jezusove daritve v Stari zavezi, ki se navezujejo na vino. (Kebe 2006,107)
Noetova zgodba je predpodoba Gospodovega trpljenja. Noe je pil vino in se opil (prim. 1 Mz 9,20-23). Noe kot podoba prihodnje resnice, ki ni pil vode, temveč vino. (Pismo 63, 3)
Predpodobo Gospodove daritve vidimo tudi v duhovniku Melkizedeku; »Salemski kralj Melkízedek pa je prinesel kruha in vina. Bil je duhovnik Najvišjega Boga in ga je blagoslovil, rekoč: »Blagoslovi naj te, Abram, Bog Najvišji, ki je ustvaril nebo in zemljo!« (1 Mz 14,18-19). V psalmu beremo: »Iz naročja jutranje zarje pride zate rosa tvojega otroštva. Gospod je prisegel in se ne bo kesal: »Ti si duhovnik na veke po Melkizedekovem redu« (Ps 110,3-4). Tako kot je Melkizedek daroval kruh in vino, blagoslovil Abrahama in bil duhovnik Najvišjega Boga, je tudi Jezus daroval daritev Očetu. Daroval je kruh in vino - svoje telo in svojo kri. (Pismo 63, 4,1)
Še ena predpodoba je Salomon. Kar beremo v Prg 9,1-5, je preroško napovedovanje, da bo v Gospodovem kelihu vino zmešano z vodo - »Pridite, jejte moj kruh, pijte vino, ki sem ga namešala« (Prg 9,5); v Gospodovem trpljenju se je to tudi zgodilo. (Pismo 63, 5,2)
Kristusova predpodoba je orisana tudi v Judovem blagoslovu v 1 Mz 49,8-9. »V vinu bo pral svojo obleko, v grozdni krvi svoje oblačilo« (1 Mz 49,11b). »Kri grozdja« gotovo namiguje na vino v kelihu Gospodove krvi. (Pismo 63, 6,1-2)
»Zakaj je rdeča tvoja obleka in so tvoja oblačila kakor mastilčeva v stiskalnici?« (Iz 63,2). Izaijeva prerokba o tlačilnici. Voda ne more pordečiti obleke. »Da bi v vinu spoznali Gospodovo kri in vedeli, da so preroki naprej oznanili in napovedali, kar je v Gospodovem kelihu kasneje postalo očitno« (Pismo 63, 7,1). Kakor se grozdje prej stisne, preden je mogoče piti vino, tako tudi ne bi mogli piti Kristusove krvi, če se ne bi Kristus prej dal stlačiti in stisniti in ne bi prvi pil keliha, ki ga je dal vernikom. (Pismo 63, 7,2)
Glede vode sv. Ciprijan pravi, da se v Svetem pismu največkrat pojavi v zvezi s krstom, kakor je tudi pri Izaiju (Iz 43,18-21). (Kebe 2006, 108)
»Ni treba še več dokazov, predragi brat, da beseda voda zmeraj pomeni krst in da moramo tako umeti, da je Gospod prišel in razodel pravi krst in kelih in ukazal v krstu vernikom dajati vodo vere, vodo večnega življenja, a s svojo učiteljsko besedo in s svojim zgledom poučil, da v kelihu mešajmo vino in vodo« (Pismo 63, 9,1).
»To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov. A povem vam: Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 26,28-29). »V teh besedah vidimo, da je bil kelih, ki ga je Gospod daroval, namešan, in da je bilo vino, kar je imenoval svojo kri. Iz tega je jasno, da se ne daruje Kristusova kri, če ni v kelihu vina, in da se Gospodova daritev ne opravi in ne posveti, kakor je zapovedano, če naše dejanje in naša daritev ni v skladu s trpljenjem« (Pismo 63, 9,2-3).
Voda predstavlja ljudstvo, vino Kristusovo kri. Ko se v kelihu voda prilije vinu, se ljudstvo pridruži Kristusu in se z njim poveže ter spoji. Njuna ločitev ni več mogoča, nič ne more ločiti ljudstva, ki veruje, od Kristusa in njegove ljubezni (Pismo 63, 13,1-2). S temi besedami Ciprijan obrazloži pomen primešanja vode vinu pred daritvijo (Kebe 2006, 108).
»Kajti če bi kdo daroval samo vino, bi postala pričujoča Kristusova kri brez nas. Če pa je voda sama, bi bilo ljudstvo brez Kristusa. Ko pa se oboje zmeša in drugo z drugim zlije in zveže in združi, se izvrši duhovna in nebeška skrivnost« (Pismo 63, 13,3).
»Nemara pa se kdo pri jutranji daritvi boji, da bo zaradi duha po vinu dišal po Kristusovi krvi. Tako se torej v času preganjanja začno bratje obračati od Kristusovega trpljenja, ko se pri daritvi začno sramovati njegove resnične krvi« (Pismo 63, 15,1).
Ali so se obračali stran od trpljena za Kristusa ali pa od obhajila, ki se prejema v spomin na kristusovo trpljenje in smrt?
Ciprijan se je rodil okoli leta 200 v Kartagini. Kot sin bogate poganske družine si je pridobil temeljito izobrazbo. Pod vplivom Cecilija, ki je bil duhovnik in njegov prijatelj, je sprejel krščansko vero. Tudi sam je postal duhovnik in kmalu bil izvoljen za škofa v Kartagini. Pod cesarjem Decijem je leta 251 izbruhnilo kruto preganjanje kristjanov. Mnogi so odpadli, drugi so kupili potrdilo, da so darovali bogovom, čeprav tega niso storili. V tistem času je bilo v navadi samo pri nedeljski maši prejemati obhajilo. Da bi jih bolj okrepil, je Ciprijan kristjanom začel priporočati prejemati obhajilo vsak dan. V enem od 65 pisem, pravi: “Od kod naj dobimo moč, da prelijemo svojo kri za Kristusa, če se branimo piti Kristusovo kri? Vojaki Kristusovi pijejo vsak dan kri iz Kristusovega keliha, da morejo tudi sami preliti kri za Kristusa.” Svoj nauk je potrdil z zgledom. Leta 258 je bil usmrčen z mečem. Moč za junaško pričevanje je črpal iz evharistije.
5.1 Pismo 63
Sveti Ciprijan je pismo namenil svojemu sobratu, škofu Ceciliju, z namenom razložiti, da evharistije ni dovoljeno obhajati po svoje, ampak tako, kot je posredovano v izročilu. V tem primeru, so nekateri obhajali evharistično daritev samo z vodo, brez vina. (Kebe 2006, 107)
»Nekateri iz nevednosti ali iz preproščine, pri posvečevanju keliha in obhajanju vernikov ne delajo tako, kakor je Jezus Kristus, naš Gospod in Bog, ustanovitelj in učitelj te daritve, delal in učil« (Pismo 63, 1,1). Imamo zapoved, naj pri darovanju kelih ravnamo po Gospodovem naročilu, namreč da kelih, ki ga darujemo v njegov spomin, darujemo mešan z vinom. Kristus je dejal: »Jaz sem prava vinska trta« (Jn 15,1), gotovo kristusova kri ni voda, ampak vino« (Pismo 63, 2,1). »Nihče ne more misliti, da je v kelihu Kristusova kri, s katero smo bili odrešeni in oživljeni, če v kelihu ni vina, ki je podoba Kristusove krvi, naznanjena po predpodobah in napovedih Svetega pisma« (Pismo 63, 2,2).
Ciprijan nadaljuje s predpodobami Jezusove daritve v Stari zavezi, ki se navezujejo na vino. (Kebe 2006,107)
Noetova zgodba je predpodoba Gospodovega trpljenja. Noe je pil vino in se opil (prim. 1 Mz 9,20-23). Noe kot podoba prihodnje resnice, ki ni pil vode, temveč vino. (Pismo 63, 3)
Predpodobo Gospodove daritve vidimo tudi v duhovniku Melkizedeku; »Salemski kralj Melkízedek pa je prinesel kruha in vina. Bil je duhovnik Najvišjega Boga in ga je blagoslovil, rekoč: »Blagoslovi naj te, Abram, Bog Najvišji, ki je ustvaril nebo in zemljo!« (1 Mz 14,18-19). V psalmu beremo: »Iz naročja jutranje zarje pride zate rosa tvojega otroštva. Gospod je prisegel in se ne bo kesal: »Ti si duhovnik na veke po Melkizedekovem redu« (Ps 110,3-4). Tako kot je Melkizedek daroval kruh in vino, blagoslovil Abrahama in bil duhovnik Najvišjega Boga, je tudi Jezus daroval daritev Očetu. Daroval je kruh in vino - svoje telo in svojo kri. (Pismo 63, 4,1)
Še ena predpodoba je Salomon. Kar beremo v Prg 9,1-5, je preroško napovedovanje, da bo v Gospodovem kelihu vino zmešano z vodo - »Pridite, jejte moj kruh, pijte vino, ki sem ga namešala« (Prg 9,5); v Gospodovem trpljenju se je to tudi zgodilo. (Pismo 63, 5,2)
Kristusova predpodoba je orisana tudi v Judovem blagoslovu v 1 Mz 49,8-9. »V vinu bo pral svojo obleko, v grozdni krvi svoje oblačilo« (1 Mz 49,11b). »Kri grozdja« gotovo namiguje na vino v kelihu Gospodove krvi. (Pismo 63, 6,1-2)
»Zakaj je rdeča tvoja obleka in so tvoja oblačila kakor mastilčeva v stiskalnici?« (Iz 63,2). Izaijeva prerokba o tlačilnici. Voda ne more pordečiti obleke. »Da bi v vinu spoznali Gospodovo kri in vedeli, da so preroki naprej oznanili in napovedali, kar je v Gospodovem kelihu kasneje postalo očitno« (Pismo 63, 7,1). Kakor se grozdje prej stisne, preden je mogoče piti vino, tako tudi ne bi mogli piti Kristusove krvi, če se ne bi Kristus prej dal stlačiti in stisniti in ne bi prvi pil keliha, ki ga je dal vernikom. (Pismo 63, 7,2)
Glede vode sv. Ciprijan pravi, da se v Svetem pismu največkrat pojavi v zvezi s krstom, kakor je tudi pri Izaiju (Iz 43,18-21). (Kebe 2006, 108)
»Ni treba še več dokazov, predragi brat, da beseda voda zmeraj pomeni krst in da moramo tako umeti, da je Gospod prišel in razodel pravi krst in kelih in ukazal v krstu vernikom dajati vodo vere, vodo večnega življenja, a s svojo učiteljsko besedo in s svojim zgledom poučil, da v kelihu mešajmo vino in vodo« (Pismo 63, 9,1).
»To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov. A povem vam: Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 26,28-29). »V teh besedah vidimo, da je bil kelih, ki ga je Gospod daroval, namešan, in da je bilo vino, kar je imenoval svojo kri. Iz tega je jasno, da se ne daruje Kristusova kri, če ni v kelihu vina, in da se Gospodova daritev ne opravi in ne posveti, kakor je zapovedano, če naše dejanje in naša daritev ni v skladu s trpljenjem« (Pismo 63, 9,2-3).
Voda predstavlja ljudstvo, vino Kristusovo kri. Ko se v kelihu voda prilije vinu, se ljudstvo pridruži Kristusu in se z njim poveže ter spoji. Njuna ločitev ni več mogoča, nič ne more ločiti ljudstva, ki veruje, od Kristusa in njegove ljubezni (Pismo 63, 13,1-2). S temi besedami Ciprijan obrazloži pomen primešanja vode vinu pred daritvijo (Kebe 2006, 108).
»Kajti če bi kdo daroval samo vino, bi postala pričujoča Kristusova kri brez nas. Če pa je voda sama, bi bilo ljudstvo brez Kristusa. Ko pa se oboje zmeša in drugo z drugim zlije in zveže in združi, se izvrši duhovna in nebeška skrivnost« (Pismo 63, 13,3).
»Nemara pa se kdo pri jutranji daritvi boji, da bo zaradi duha po vinu dišal po Kristusovi krvi. Tako se torej v času preganjanja začno bratje obračati od Kristusovega trpljenja, ko se pri daritvi začno sramovati njegove resnične krvi« (Pismo 63, 15,1).
Ali so se obračali stran od trpljena za Kristusa ali pa od obhajila, ki se prejema v spomin na kristusovo trpljenje in smrt?
6. HIERONIM
Hieronim je bil rojen v 4. stoletju v mestu Stridon. Bogati starši so poskrbeli za njegovo odlično izobrazbo; šolal se je v Milanu in v Rimu. Postal je katehumen, papež Liberij ga je krstil, kmalu zatem pa se je pridružil skupini menihov. Tri leta je preživel v puščavi, ob pokori bral ter študiral. Tu so ga mučile domišljijske prikazni, doživljal pa je tudi številne druge nadloge in preizkušnje. To in pa razni prepiri ter razkoli, ki so motili mir v puščavi, so bili razlogi, da se je Hieronim vrnil v Antiohijo. Dal se je posvetiti v duhovnika, bil nekaj časa v Carigradu pri Gregorju Nazianškem, nato pa v Rimu postal svetovalec papeža Damaza, ki mu je zaupal prevod Svetega pisma iz izvirnikov v latinščino. Ves čas je slovel kot velik asket in učenjak. Po papeževi smrti se je preselil v Palestino, kjer je kot romar spoznaval svete kraje. V Betlehemu je v samostanu v najstrožji askezi preživel skoraj trideset let, v nenehnem pisanju, prevajanju in raziskovanju.
6.1 Pismo 71 - Lucinu Betičanu
Lucin je bil bogat in izobražen kristjan iz jugozahodne Španije. On in njegova žena Teodora sta sklenila odpovedati se življenju moža in žene, ter zaživeti življenje v uboštvu, kot brat in sestra. Lucin je Hieronimu poslal pismo, v katerem je pojasnil svoj sklep in ga vpraševal glede posta in prejemanja svete evharistije.
Lucina zanima tudi, če je evharistijo potrebno prejemati vsak dan, kakor je to počela rimska Cerkev in Španija. Hieronim ga v svojem pismu opomni, da se je treba držati cerkvenih izročil (tudi glede posta), posebno tistih, ki ne nasprotujejo veri. Poudari, da je treba evharistijo vedno prejemati vredno, da nas ne zadane obsodba (prim. 1 Kor 11,27-29).
»Dobro besedo« iz Psalma 45 Hieronim obrača na evharistijo, kjer je pričujoča učlovečena božja Beseda; »Srce mi prekipeva od dobre besede, s svojo pesmijo se obračam h kralju, moj jezik je pisalo hitrega pisca« (Ps 45,2).
Hieronim je bil rojen v 4. stoletju v mestu Stridon. Bogati starši so poskrbeli za njegovo odlično izobrazbo; šolal se je v Milanu in v Rimu. Postal je katehumen, papež Liberij ga je krstil, kmalu zatem pa se je pridružil skupini menihov. Tri leta je preživel v puščavi, ob pokori bral ter študiral. Tu so ga mučile domišljijske prikazni, doživljal pa je tudi številne druge nadloge in preizkušnje. To in pa razni prepiri ter razkoli, ki so motili mir v puščavi, so bili razlogi, da se je Hieronim vrnil v Antiohijo. Dal se je posvetiti v duhovnika, bil nekaj časa v Carigradu pri Gregorju Nazianškem, nato pa v Rimu postal svetovalec papeža Damaza, ki mu je zaupal prevod Svetega pisma iz izvirnikov v latinščino. Ves čas je slovel kot velik asket in učenjak. Po papeževi smrti se je preselil v Palestino, kjer je kot romar spoznaval svete kraje. V Betlehemu je v samostanu v najstrožji askezi preživel skoraj trideset let, v nenehnem pisanju, prevajanju in raziskovanju.
6.1 Pismo 71 - Lucinu Betičanu
Lucin je bil bogat in izobražen kristjan iz jugozahodne Španije. On in njegova žena Teodora sta sklenila odpovedati se življenju moža in žene, ter zaživeti življenje v uboštvu, kot brat in sestra. Lucin je Hieronimu poslal pismo, v katerem je pojasnil svoj sklep in ga vpraševal glede posta in prejemanja svete evharistije.
Lucina zanima tudi, če je evharistijo potrebno prejemati vsak dan, kakor je to počela rimska Cerkev in Španija. Hieronim ga v svojem pismu opomni, da se je treba držati cerkvenih izročil (tudi glede posta), posebno tistih, ki ne nasprotujejo veri. Poudari, da je treba evharistijo vedno prejemati vredno, da nas ne zadane obsodba (prim. 1 Kor 11,27-29).
- »Iz srca mi vre dobra beseda« (Pismo 71, 6,2).
»Dobro besedo« iz Psalma 45 Hieronim obrača na evharistijo, kjer je pričujoča učlovečena božja Beseda; »Srce mi prekipeva od dobre besede, s svojo pesmijo se obračam h kralju, moj jezik je pisalo hitrega pisca« (Ps 45,2).
Zaključek
Evharistija - eden od temeljev krščanskega življenja.
V prvem delu naloge smo poskušali čim bolj osvetliti svetopisemsko ozadje tega zakramenta. Že pred svojim trpljenjem se nam je kristus v polnosti izročil, ko je po lomljenju kruha v dvorani zadnje večerje učencem naročil, naj to delajo v njegov spomin. In od takrat Cerkev izpolnjuje Gospodovo naročilo. V sveti evharistiji lahko vsak dan znova občudujemo ljubezen in zastonjsko darovanje ter podoživljamo Kristusovo odrešujoče trpljenje.
V nadaljevanju smo se dotaknili nekaterih cerkvenih očetov, ki so o evharistiji pisali v luči konkretnih dogodkov in navad, ki so se pojavljale v prvih stoletjih. Njihovi zapisi so usmerjali krščanske skupnosti, da so sledili Gospodovemu naročilu, kakor je zapisano v Svetem pismu, prav tako pa so pomembno izročilo za kasnejšo Cerkev.
Med spremenjenjem kruha in vina se Jezusova daritev na križu ponavzočuje na skrit, nekrvav način. Tako je evharistično slavje vrh in vrhunec celotnega krščanskega življenja. Ko uživamo kruh in pijemo iz keliha, se združimo z Njim, ki se je daroval za nas. (Youcat 2011, 208)
Naj v ljubezni izpolnjujemo naročilo »To delajte v moj spomin!« (1 Kor 11,24)
Evharistija - eden od temeljev krščanskega življenja.
V prvem delu naloge smo poskušali čim bolj osvetliti svetopisemsko ozadje tega zakramenta. Že pred svojim trpljenjem se nam je kristus v polnosti izročil, ko je po lomljenju kruha v dvorani zadnje večerje učencem naročil, naj to delajo v njegov spomin. In od takrat Cerkev izpolnjuje Gospodovo naročilo. V sveti evharistiji lahko vsak dan znova občudujemo ljubezen in zastonjsko darovanje ter podoživljamo Kristusovo odrešujoče trpljenje.
V nadaljevanju smo se dotaknili nekaterih cerkvenih očetov, ki so o evharistiji pisali v luči konkretnih dogodkov in navad, ki so se pojavljale v prvih stoletjih. Njihovi zapisi so usmerjali krščanske skupnosti, da so sledili Gospodovemu naročilu, kakor je zapisano v Svetem pismu, prav tako pa so pomembno izročilo za kasnejšo Cerkev.
Med spremenjenjem kruha in vina se Jezusova daritev na križu ponavzočuje na skrit, nekrvav način. Tako je evharistično slavje vrh in vrhunec celotnega krščanskega življenja. Ko uživamo kruh in pijemo iz keliha, se združimo z Njim, ki se je daroval za nas. (Youcat 2011, 208)
Naj v ljubezni izpolnjujemo naročilo »To delajte v moj spomin!« (1 Kor 11,24)
Kratice:
- KKKC: Katekizem katoliške Cerkve: Kompendij
Reference:
- Ciprijan. 1944. Svetega Cecilija Cipriana izbrani spisi. Prev. Franc Ksaver Lukman. Ljubljana: Ljudska knjigarna.
- Didache -
Nauk dvanajsterih apostolov. 1973. Prev. Anton Strle. Ljubljana: Beseda
Evangelija.
-
Janez Pavel
II. 2003. Okrožnica Cerkev iz evharistije. Ljubljana: Družina.
- Katekizem
Katoliške cerkve: Kompendij. 2007. Ljubljana: Družina.
-
Kebe, Janez.
2006. Sveti Ciprijan nam govori iz svojih del. Koper: Ognjišče.
- Logos v
obrambo resnice: izbrani spisi zgodnjih krščanskih apologetov. 1998. Prev. F. Ks. Lukman in
Gorazd Kocijančič. Celje: Mohorjeva družba.
-
Ouellet,
Marc. 2009. Evharistija, božji dar za življenje sveta. Ljubljana:
Družina.
- Spisi
apostolskih očetov. 1996.
Prev. Fran Omerza, Anton Strle in Gorazd Kocijančič. Celje: Mohorjeva družba.
- Youcat: Katekizem katoliške Cerkve za mlade. 2011. Maribor: Slomškova založba.
Ana Pišek