Eksodus v SP in pri cerkvenih očetih
Eksodus - pripoved o izhodu Izraelcev iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom - je narodni ustanovitveni mit. Okrog njega se suče vsa kasnejša zgodovina izvoljenega ljudstva. Povezan je z zavezo, z dekalogom na Sinaju, je paradigma za vrnitev iz babilonskega izgnanstva. Tudi v Novi zavezi ima svoje pomembno mesto in v zgodovini Cerkve. Zato se bomo v tem semestru lotili predstavitve tega dogodka z več vidikov, bibličnega, zgodovinskega, teološkega, bogoslužnega.
Miran Špelič
Miran Špelič
NZ besedila
Jn 6,30-51
30 Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? 31 Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« 32 Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. 33 Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.«
34 Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« 35 Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. 36 Toda rekel sem vam, da ste me celo videli, in vendar ne verujete. 37 Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, 38 kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. 39 Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan.40 Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«
41 Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« 42 in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« 43 Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! 44 Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. 45 Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. 46 Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. 47 Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. 48 Jaz sem kruh življenja. 49 Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. 50 To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. 51 Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«52 Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« 53 Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. 54 Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. 55 Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. 56 Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. 57 Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. 58 To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« 59 To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu.
30 Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? 31 Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« 32 Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. 33 Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.«
34 Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« 35 Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. 36 Toda rekel sem vam, da ste me celo videli, in vendar ne verujete. 37 Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, 38 kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. 39 Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan.40 Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«
41 Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« 42 in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« 43 Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! 44 Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. 45 Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. 46 Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. 47 Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. 48 Jaz sem kruh življenja. 49 Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. 50 To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. 51 Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«52 Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« 53 Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. 54 Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. 55 Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. 56 Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. 57 Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. 58 To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« 59 To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu.
1 Kor 10,1-11
1 Nočem, bratje, da bi vi ne vedeli, da so bili vsi naši očetje pod oblakom, da so šli vsi skozi morje 2 in da so bili v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa. 3 Vsi so jedli isto duhovno jed 4 in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus. 5 Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so zatorej v puščavi. 6 To se je zgodilo nam v zgled, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni. 7 Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih, kakor je pisano: Ljudje so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. 8 Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč. 9 Ne preizkušajmo Kristusa, kakor so ga nekateri izmed njih preizkusili in so jih pomorile kače. 10 Ne godrnjajte, kakor so nekateri izmed njih godrnjali in jih je pomoril pokončevalec. 11 To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, nad katere je prišel konec vekov.
1 Nočem, bratje, da bi vi ne vedeli, da so bili vsi naši očetje pod oblakom, da so šli vsi skozi morje 2 in da so bili v oblaku in morju vsi krščeni v Mojzesa. 3 Vsi so jedli isto duhovno jed 4 in vsi so pili isto duhovno pijačo. Pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala. In ta skala je bil Kristus. 5 Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji. Popadali so zatorej v puščavi. 6 To se je zgodilo nam v zgled, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni. 7 Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih, kakor je pisano: Ljudje so sedli jest in pit in so vstali, da bi se zabavali. 8 Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je padlo v enem dnevu triindvajset tisoč. 9 Ne preizkušajmo Kristusa, kakor so ga nekateri izmed njih preizkusili in so jih pomorile kače. 10 Ne godrnjajte, kakor so nekateri izmed njih godrnjali in jih je pomoril pokončevalec. 11 To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, nad katere je prišel konec vekov.
Heb 11,23-31 (o veri; od Abela dalje)
23 Po veri so starši Mojzesa po rojstvu tri mesece skrivali, ker so videli, da je deček lep. Niso se bali kraljevega ukaza. 24 Po veri je Mojzes odklonil, ko je odrasel, da bi ga imenovali sina faraonove hčere. 25 Raje si je skupaj z Božjim ljudstvom izbral trpljenje kakor kratkotrajno uživanje greha. 26 Zasramovanje maziljenca
je imel za večje bogastvo kakor zaklade Egipta. Gledal je namreč na povračilo. 27 Po veri je zapustil Egipt. Ni se ustrašil kraljeve jeze, temveč je vztrajal, kakor bi gledal Nevidnega. 28 Po veri je obhajal pasho in je kropil s krvjo, da se njih ne bi dotaknil pokončevalec prvorojencev. 29 Po veri so šli skozi Rdeče morje kakor po suhem, Egipčane pa, ki so poskusili isto, so pogoltnili valovi. 30 Po veri se je zrušilo obzidje Jerihe, potem ko so sedem dni korakali okoli njega. 31 Po veri je vlačuga Rahába z mirom sprejela oglednike in ni bila pokončana hkrati z nepokornimi.
23 Po veri so starši Mojzesa po rojstvu tri mesece skrivali, ker so videli, da je deček lep. Niso se bali kraljevega ukaza. 24 Po veri je Mojzes odklonil, ko je odrasel, da bi ga imenovali sina faraonove hčere. 25 Raje si je skupaj z Božjim ljudstvom izbral trpljenje kakor kratkotrajno uživanje greha. 26 Zasramovanje maziljenca
je imel za večje bogastvo kakor zaklade Egipta. Gledal je namreč na povračilo. 27 Po veri je zapustil Egipt. Ni se ustrašil kraljeve jeze, temveč je vztrajal, kakor bi gledal Nevidnega. 28 Po veri je obhajal pasho in je kropil s krvjo, da se njih ne bi dotaknil pokončevalec prvorojencev. 29 Po veri so šli skozi Rdeče morje kakor po suhem, Egipčane pa, ki so poskusili isto, so pogoltnili valovi. 30 Po veri se je zrušilo obzidje Jerihe, potem ko so sedem dni korakali okoli njega. 31 Po veri je vlačuga Rahába z mirom sprejela oglednike in ni bila pokončana hkrati z nepokornimi.
PATRISTIČNA BESEDILA
Sv. Janez Krizostom
Kateheze (3, 24-27)
Mojzes in Kristus
Judje so videli čudeže. Tudi ti jih boš videl, toda še večje in veličastnejše, kot so jih videli Judje ob izhodu iz Egipta. Faraona z njegovo vojsko nisi videl poginiti. Videl pa si satana, kako je skupaj s svojimi legijami izginil v valovih. Izraelci so šli prek morja, ti pa si prešel smrt. Oni so bili rešeni Egipčanov, ti pa hudobnih duhov. Judje so se rešili barbarske sužnosti, ti pa še hujše sužnosti greha.
Ali ti je treba še drugih dokazov, da boš spoznal, kako si odlikovan z višjimi darovi? Judje tedaj niso mogli gledati v Mojzesovo poveličano obličje, čeprav je bil njihov rojak in služabnik. Ti pa si videl Kristusovo obličje v njegovi slavi. In Pavel vzklika: Mi vsi pa z odgrnjenim obrazom gledamo, kakor v ogledalu Gospodovo slavo.
V stari zavezi je božji maziljenec spremljal izvoljeno ljudstvo, toda še mnogo bolj sedaj Kristus spremlja nas. Njim se je tedaj Gospod zaupal zaradi Mojzesove milosti, sedaj pa se izroča nam ne samo zavoljo Mojzesove milosti, ampak tudi zaradi vaše pokorščine. Ko so Judje zapustili Egipt, so se znašli v puščavi, ti pa boš po pregnanstvu tega življenja našel nebesa. Oni so imeli za voditelja in poglavarja Mojzesa, mi pa imamo drugega Mojzesa, Boga samega, Kristusa.
Kaj je bilo značilno za prvega Mojzesa? Pismo pravi o njem, da je bil med vsemi ljudmi najkrotkejši. Še veliko bolj moremo to lastnost pripisovati drugemu Mojzesu: v njem je bil namreč Duh miline istoveten. Oni Mojzes je dvignil k nebu roke in od tam priklical angelski kruh, mano. Naš Mojzes pa je dvignil roke k nebu in nam dal hrano za večnost. Prvi Mojzes je udaril po skali in priklical iz nje vrelec vode, Kristus pa se je dotaknil skrivnostne mize in iz nje so privreli vrelci Duha. Zato je miza postavljena v sredo kot izvir, da od vsepovsod hitijo k njemu črede in se odžejajo pri njegovih zveličavnih vodah.
Ker imamo torej takšen studenec, takšen vir življenja, tako bogato obloženo mizo z dobrinami, vso prenapolnjeno z duhovnimi darovi, pristopajmo k njej z iskrenim srcem in čisto vestjo, da dosežemo milost in usmiljenje o pravem času.
Milost in usmiljenje edinorojenega božjega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem in s katerim bodi Očetu in oživljajočemu Duhu slava, čast, oblast, zdaj in vselej in vekomaj. Amen.
Kateheze (3, 24-27)
Mojzes in Kristus
Judje so videli čudeže. Tudi ti jih boš videl, toda še večje in veličastnejše, kot so jih videli Judje ob izhodu iz Egipta. Faraona z njegovo vojsko nisi videl poginiti. Videl pa si satana, kako je skupaj s svojimi legijami izginil v valovih. Izraelci so šli prek morja, ti pa si prešel smrt. Oni so bili rešeni Egipčanov, ti pa hudobnih duhov. Judje so se rešili barbarske sužnosti, ti pa še hujše sužnosti greha.
Ali ti je treba še drugih dokazov, da boš spoznal, kako si odlikovan z višjimi darovi? Judje tedaj niso mogli gledati v Mojzesovo poveličano obličje, čeprav je bil njihov rojak in služabnik. Ti pa si videl Kristusovo obličje v njegovi slavi. In Pavel vzklika: Mi vsi pa z odgrnjenim obrazom gledamo, kakor v ogledalu Gospodovo slavo.
V stari zavezi je božji maziljenec spremljal izvoljeno ljudstvo, toda še mnogo bolj sedaj Kristus spremlja nas. Njim se je tedaj Gospod zaupal zaradi Mojzesove milosti, sedaj pa se izroča nam ne samo zavoljo Mojzesove milosti, ampak tudi zaradi vaše pokorščine. Ko so Judje zapustili Egipt, so se znašli v puščavi, ti pa boš po pregnanstvu tega življenja našel nebesa. Oni so imeli za voditelja in poglavarja Mojzesa, mi pa imamo drugega Mojzesa, Boga samega, Kristusa.
Kaj je bilo značilno za prvega Mojzesa? Pismo pravi o njem, da je bil med vsemi ljudmi najkrotkejši. Še veliko bolj moremo to lastnost pripisovati drugemu Mojzesu: v njem je bil namreč Duh miline istoveten. Oni Mojzes je dvignil k nebu roke in od tam priklical angelski kruh, mano. Naš Mojzes pa je dvignil roke k nebu in nam dal hrano za večnost. Prvi Mojzes je udaril po skali in priklical iz nje vrelec vode, Kristus pa se je dotaknil skrivnostne mize in iz nje so privreli vrelci Duha. Zato je miza postavljena v sredo kot izvir, da od vsepovsod hitijo k njemu črede in se odžejajo pri njegovih zveličavnih vodah.
Ker imamo torej takšen studenec, takšen vir življenja, tako bogato obloženo mizo z dobrinami, vso prenapolnjeno z duhovnimi darovi, pristopajmo k njej z iskrenim srcem in čisto vestjo, da dosežemo milost in usmiljenje o pravem času.
Milost in usmiljenje edinorojenega božjega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem in s katerim bodi Očetu in oživljajočemu Duhu slava, čast, oblast, zdaj in vselej in vekomaj. Amen.
Sv. Irenej Lyonski
Zoper krivoverstva 4,16,2-5
Gospodova zaveza
V peti Mojzesovi knjigi beremo, kako pravi Mojzes ljudstvu: Gospod, naš Bog je sklenil z nami zavezo na Horebu. Ni z našimi očeti sklenil Gospod te zaveze, temveč z vami samimi. A zakaj ni sklenil Gospod zaveze z očeti? Zato, ker postava ni dana za pravičnega. Očetje pa so bili pravični, ker so v svojih srcih in dušah imeli kreposti desetih zapovedi, ljubili so Boga, ki jih je ustvaril, in so se varovali krivičnosti do ljudi. Zato jih ni bilo treba opominjati z zakoni, saj so v sebi nosili pravičnost postave.
Ko pa je ta nekdanja pravičnost in ljubezen, ki so jo imeli do Boga, v Egiptu padla v pozabo in izginila, se je Bog v svojem usmiljenju do ljudi razodeval z besedo. S svojo mogočnostjo je izpeljal ljudstvo iz Egipta, da bi človek znova postal božji učenec in bil njemu vdan. Nepokorne je kaznoval, ker so svojega Stvarnika prezirali. Z mano jih je hranil, da bi duhovno zaživeli, kakor pravi Mojzes v peti knjigi: Hranil te je z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje, da bi ti pokazal, da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsega, kar prihaja iz božjih ust.
Ukazal je ljubezen do Boga in zapovedal pravičnost do bližnjega, da ne bi bili krivični in nevredni Boga. Tako je pripravljal človeka z desetimi zapovedmi na prijateljstvo s seboj in na slogo z bližnjim. Vse to namreč koristi človeku, a Bog od človeka ne potrebuje ničesar. To vse je človeka bogatilo, ker je prejel kar mu je manjkalo, in sicer prijateljstvo božje, Bogu pa ni prineslo ničesar, ker Bog ne potrebuje človeške ljubezni.
Človek je bil namreč brez božje slave, ki je ni mogel doseči razen z vdanostjo Bogu. Zato Mojzes zopet pravi: Izvoli življenje, da boš živel ti in tvoj zarod! Ljubi Gospoda, svojega Boga, poslušaj njegov glas in drži se njega! On je tvoje življenje, ki nima konca.
Da bi pripravil človeka za to življenje, je Bog sam za vse ljudi razglasil deset zapovedi. Zato veljajo tudi za nas in sicer s povečanim in poglobljenim pomenom, odkar je sam učlovečen prišel med nas.
Bog je po Mojzesu posebej dal zmožnostim ljudi primerna navodila, kako naj mu služijo, kakor pravi Mojzes: Meni pa je takrat Gospod naročil, naj vas učim postav in naredb.
Zakoni, ki so jih prejeli za čas suženjstva in kot prispodobo, so bili v zavezi svobode odpravljeni. Tiste zakone, ki so skupni vsem po naravi in dostojanstvu človeške svobode, pa je pomnožil in dopolnil, ko je ljudem s posinovljenjem v božje otroke velikodušno podaril spoznanje Boga in jih naučil Boga ljubiti iz vsega srca ter neprenehoma hoditi za božjo Besedo.
Zoper krivoverstva 4,16,2-5
Gospodova zaveza
V peti Mojzesovi knjigi beremo, kako pravi Mojzes ljudstvu: Gospod, naš Bog je sklenil z nami zavezo na Horebu. Ni z našimi očeti sklenil Gospod te zaveze, temveč z vami samimi. A zakaj ni sklenil Gospod zaveze z očeti? Zato, ker postava ni dana za pravičnega. Očetje pa so bili pravični, ker so v svojih srcih in dušah imeli kreposti desetih zapovedi, ljubili so Boga, ki jih je ustvaril, in so se varovali krivičnosti do ljudi. Zato jih ni bilo treba opominjati z zakoni, saj so v sebi nosili pravičnost postave.
Ko pa je ta nekdanja pravičnost in ljubezen, ki so jo imeli do Boga, v Egiptu padla v pozabo in izginila, se je Bog v svojem usmiljenju do ljudi razodeval z besedo. S svojo mogočnostjo je izpeljal ljudstvo iz Egipta, da bi človek znova postal božji učenec in bil njemu vdan. Nepokorne je kaznoval, ker so svojega Stvarnika prezirali. Z mano jih je hranil, da bi duhovno zaživeli, kakor pravi Mojzes v peti knjigi: Hranil te je z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje, da bi ti pokazal, da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsega, kar prihaja iz božjih ust.
Ukazal je ljubezen do Boga in zapovedal pravičnost do bližnjega, da ne bi bili krivični in nevredni Boga. Tako je pripravljal človeka z desetimi zapovedmi na prijateljstvo s seboj in na slogo z bližnjim. Vse to namreč koristi človeku, a Bog od človeka ne potrebuje ničesar. To vse je človeka bogatilo, ker je prejel kar mu je manjkalo, in sicer prijateljstvo božje, Bogu pa ni prineslo ničesar, ker Bog ne potrebuje človeške ljubezni.
Človek je bil namreč brez božje slave, ki je ni mogel doseči razen z vdanostjo Bogu. Zato Mojzes zopet pravi: Izvoli življenje, da boš živel ti in tvoj zarod! Ljubi Gospoda, svojega Boga, poslušaj njegov glas in drži se njega! On je tvoje življenje, ki nima konca.
Da bi pripravil človeka za to življenje, je Bog sam za vse ljudi razglasil deset zapovedi. Zato veljajo tudi za nas in sicer s povečanim in poglobljenim pomenom, odkar je sam učlovečen prišel med nas.
Bog je po Mojzesu posebej dal zmožnostim ljudi primerna navodila, kako naj mu služijo, kakor pravi Mojzes: Meni pa je takrat Gospod naročil, naj vas učim postav in naredb.
Zakoni, ki so jih prejeli za čas suženjstva in kot prispodobo, so bili v zavezi svobode odpravljeni. Tiste zakone, ki so skupni vsem po naravi in dostojanstvu človeške svobode, pa je pomnožil in dopolnil, ko je ljudem s posinovljenjem v božje otroke velikodušno podaril spoznanje Boga in jih naučil Boga ljubiti iz vsega srca ter neprenehoma hoditi za božjo Besedo.
PRIPOMBE BRALCEV.