Darovanje v Stari in Novi zavezi
Svetega pisma
V LUČI CERKVENIH OČETOV
Uvod
V nalogi bom predstavil temo darovanja, kot se kaže iz prebiranja Stare in Nove zaveze Svetega pisma. Pri razumevanju teme darovanja bom v večji meri uporabljal besedila cerkvenih očetov, črpal bom torej predvsem iz tradicije Cerkve. Poleg tega bom uporabljal nekatera dela novejših avtorjev. Preko hermenevtike bom poskušal bolje razumeti dejanja darovanja, ki so prikazana v Svetem pismu in jih razložiti. Dejanja darovanja Stare zaveze bom navezoval na dejanja darovanja Nove zaveze, predvsem na darovanje Boga človeku v osebi Jezusa Kristusa. Pri analiziranju besedila bom tako uporabljal predvsem zgodovinsko-kritično metodo, posluževal pa se bom tudi nekaterih drugih metod.
Darovanje kliče človeka k določeni odpovedi, k določeni žrtvi. Z dejanjem darovanja človek priznava Boga kot 'višje dobro' in se zaveda svojih meja. S pisanjem bom skušal osvetliti pomen darovanja in ga predstaviti kot eno temeljnih drž vernika.
1. POMEN DAROVANJA V SVETEM PISMU
1.1 Prva darovanja Stare zaveze
'Temo darovanja v Svetem pismu lahko zasledimo že v Prvi Mojzesovi knjigi, kjer Kajn in Abel darujeta Bogu. Kajn daruje Bogu sadove zemlje, ki jo je obdeloval, Abel pa daruje Bogu najboljšo drobnico ter tolšče. Bog se je v svoji svobodi ozrl le na daritev slednjega. Kajn se je na svojega brata razjezil ter ga ubil. Kajn se je zavedal svojega greha ter posledic, ki mu sledijo. Bog se izkaže milostljivega, Kajna zavaruje in ga ohranja pri življenju.' (1 Mz, 4,1-8)
'Kajnovo dejanje uboja brata je lahko razumljeno kot napad na integriteto družine, to je napad na Božje zamišljeni red stvarstva. Na nek način je Kajn z svojim dejanjem ponovil greh svojih staršev, ki sta hotela biti 'kakor Bog.' (Mays 1988, 88)
'Prvemu darovanju v Stari zavezi sledi darovanje, ki ga opravi Noe po vesoljnem potopu. Bog njegovo daritev sprejme. Pri Noetovem darovanju velja izpostaviti 'čistost' darovanega: »Noe je postavil Gospodu oltar in vzel od vse čiste živine in od vseh čistih ptic ter daroval žgalne daritve na oltarju.« (1 Mz 8,20) 'Podobnost pri izbiri 'primerne' daritve lahko opazimo v Tretji Mojzesovi knjigi, kjer so morale žrtvovane živali biti neoporečne. (3 Mz 22,17-25) To pomeni, da niso smele biti poškodovane, kastrirane ali imeti bolezni.
Noetov način darovanja živali je bil ta, da je živali zažgal na oltarju. To je bilo za tisto obdobje nekaj običajnega. Tovrsten način je opisan na začetku Tretje Mojzesove knjige kjer Gospod poda predpise o daritvah. Žgalna daritev je bila primerna kot dejanje pokore ali zahvale, njen glavni namen pa je bilo pridobiti uslugo (naklonjenost) s strani Boga.' (Achtemeier 1985,1143) Omenjeno je: »Žrtvovana žival je morala biti samec (razen ptic). Žival je bila v celoti zažgana na oltarju, razen »kože« (3 Mz 7,8), ki jo je dobil duhovnik.« (Achtemeier 1985, 1143) 'Poleg tega se je uporabljala kri, da se je svetišče očistilo. Ko se je žrtvovalo kako žival za namen daritve je bila kri prisotna pri samem oltarju. Pomembno je omeniti, da je lahko dejanje sežiga živali na oltarju opravljal le duhovnik, saj je samo on smel opravljati službo pri oltarju. Noe je tako na nek način predpodoba duhovniškega lika.' (Achtemeier 1985, 1143)
Posebno mesto v Svetem pismu zavzame priprava na darovanje sina s strani očeta. To je zgodba o Abrahamu in njegovem sinu Izaku, ki jo zasledimo v Prvi Mojzesovi knjigi. To vrstna priprava na darovanje je drugačna od vseh ostalih do tedanjih priprav. Tu ne gre za žival do katere človeka ne veže nobena globlja vez, tu gre za sina edinca. Razlika je tudi v tem, da si človek (Abraham) ne izbere sam kakšna bo žrtev temveč ga k temu pokliče Bog: »Abraham … Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Morija! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!« (1 Mz 22, 1-2) V tem 'testu ljubezni' je Abraham pripravljen žrtvovati sina, ki ga ljubi, da bi pokazal, da Boga ljubi nad vse in da ima Bog v njegovem življenju prvo mesto. Bog pozna Abrahamovo zvestobo in ljubezen, ki jo ima do njega zato pošlje Abrahamu angela, ki mu sporoči: »Abraham! Abraham! … Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stori mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.« (1 Mz 22,11-12) Abrahamova zvestoba Bogu rodi sadove, angel mu sporoči: »Prisegel sem pri sebi, govori Gospod; Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morskem bregu. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas.« (1 Mz 22,15-18)
1.2 Izgradnja oltarja
V Drugi Mojzesovi knjigi opazimo naročilo Boga o daritvi in postavitvi žrtvenega oltarja. Bog Mojzesu naroči: »Tako reci Izraelovim sinovom: »Videli ste, da sem govoril z vami z neba. Ne delajte srebrnih bogov, da bi bili poleg mene, in ne delajte si zlatih bogov! Napravi mi oltar iz prsti in daruj na njem žgalne in mirovne daritve, svojo drobnico in govedo! Na vsakem kraju, kjer te bom spomnil na svoje ime, bom prišel k tebi in te blagoslovil. Če pa mi napraviš kamnit oltar, ga ne postavljaj iz obdelanih kamnov, kajti če bi uporabljal dleto nad njimi, bi jih oskrunil. In ne stopaj k mojemu oltarju po stopnicah, da se ne odgrne tvoja nagota pred njim!« (2 Mz 20, 22-26)
'Pri mirovni daritvi se je lahko uporabil bik, krava, ovca ali pa koza. Glede na namen je bila mirovna daritev razdeljena na zahvalno daritev, želena daritev in na prostovoljno daritev. Omeniti velja, da so vsa ta darovanja bila obredno razpoznavna, saj se je pri zahvalni daritvi zahtevalo drugačne vrste kruha, ki je bilo prisotno poleg glavne jedi. Kruh se je moralo pojesti v roku enega dne. Želena in prostovoljna daritev pa je lahko ostala čez noč in so jo lahko dokončali naslednjega dne (glej 3 Mz 7, 11-18).' (Achtemeier 1985, 1143; Merriam Webster)
1.3 Darovanje v Novi zavezi
'Kako pa je bilo z darovanjem v Novi zavezi? Zavedati se je treba dejstva, da Jezusova smrt na križu predstavlja popolno žrtve, in da zato ni bilo potrebno žrtve. V Svetem pismu piše: »Nato pa je prišel Kristus kot veliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva, je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje. Kajti, če škropljenje s krvjo kozlov in volov in juničjim pepelom omadeževane posvečuje, da se jim očisti meso, koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu.« (Heb 9, 11-14) Krščansko darovanje je tako postalo bolj notranje kot zunanje. Iz Nove zaveze so znani trije obredi in sicer krst, obhajilo in polaganje rok. Z obredom krsta je vernik postal del Cerkve. Vernik je bil potopljen v vodo, verjetno je bilo ob tem omenjeno Jezusovo ime saj je bil vernik krščen v njegovem imenu. Obred polaganja rok je bil povezan z sprejemom duhovnih darov. Tak obred lahko zasledimo v Apostolskih delih: »Ko so opravljali službo Gospodu in se postili, jim je Sveti Duh rekel: »Odberite mi Barnaba in Savla za delo, kamor sem ju poklical!« Nato so med postom in molitvijo položili nanju roke in ju odposlali.« (Apd 13,2-3)
Od treh obredov je bilo samo obhajilo tisto, ki se je v praksi izvajalo dnevno. Z obhajilom so se prvi kristjani spominjali Jezusove smrti in so v veselju pričakovali prihodnji praznik kraljestva. Spominjanje Jezusove smrti je npr. zaznati v Prvem pismu Korinčanom: »Kajti kolikokrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.« (1 Kor 11,26) Obred obhajila je bil sestavljen iz preprostega obroka, ki je vseboval kruh in vino, nad katerim je bil izrečen blagoslov. Zapisano je: »Mar blagoslovljeni kelih, ki ga blagoslavljamo, ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha.« (1 Kor 10, 16-17) ' (Achtemeier 1985, 1146-1147)
'Pri obredu obhajila med prvimi kristjani pa moremo upoštevati okoliščine. Pomagamo si lahko z naslednjimi vrsticami iz Svetega pisma: »Mar niso tisti, ki jedo od žrtev deležni oltarja? Kaj hočem reči? Da je kaj to, kar se žrtvuje malikom, ali da je morda malik sam kaj? Nikakor! Povedati hočem, da to, kar žrtvujejo, žrtvujejo demonom in ne Bogu. Noče pa, da bi vi postali družabniki demonov. Ne morete piti Gospodovega keliha in keliha demonov, ne morete biti deležni Gospodove mize in mize demonov.« (1 Kor 10,18-21) Pavel hoče sporočiti, da kakor so žrtev in kultni obredi, bodisi judovski ali poganski, vzpostavili skupnost zaveznikov, tako tudi udeležba pri kelihu Kyriosa ter v enem kruhu, vzpostavi posebno versko skupnost, eno Kristusovo telo. Omeniti je sicer treba, da udeležba pri poganskih kultnih obredih ne vzpostavi posebnega odnosa z bogom kulta, ker idoli nimajo pravega obstoja, vzpostavi tako zavezniško skupnost z demoni. Pavel sporoča, da kristjani ne smejo sodelovati pri 'zabavah večerje', ki so pripravljene v poganskih svetiščih. Torej ni nobenega kompromisa v primeru kvazi-verskih obredov v prostorih poganskih kultov.' (Mays 1988, 1182)
1.4 Jezus Kristus
Iz starozavezne zgodbe o Abrahamu in Izaku vidimo, da poslušnost Bogu rodi mnogo sadov. Nobena večja poslušnost Bogu pa se ne more primerjati s tisto, ki jo najdemo v Novi zavezi in, ki je spremenila tok zgodovine za vedno. Iz Jezusove smrti za človeštvo se zrcali najradikalnejša poslušnost saj gre za odnos med Bogom Očetom in Sinom. Bog Oče je na svet poslal edinorojenega Sina zato, da bi svet rešil: »Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.« (Jn 3,35-36) Oče iz ljubezni do človeka pošlje na svet Sina. Sinovo zemeljsko življenje je preživeto v zavesti, da mora biti poslušen Očetu, čeprav mu to ni vedno lahko. Spomnimo se Jezusovih besed: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Mr 14,36) Jezusova človeška narava se boji trpljenja in križanje Jezus dejansko doživi. Tik pred fizično smrtjo Jezus občuti zapuščenost s strani Očeta: »Eloi, Eloi, Iema sabahtani?« kar v prevodu pomeni: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34) Jezus je občutil človeško smrt, vendar je njegova Božja narava močnejša od nje in tako jo je premagal. Jezus je vstal od mrtvih in človeštvu prinesel možnost odrešenja, saj: »je bil vzet v nebo in je sedel na Božjo desnico.« (Mr 16,19)
2. ABRAHAMOVA PRIPRAVLJENOST DAROVANJA PRI CERKVENIH OČETIH
2.1 Priprava na pot
'Da bi bolje razumeli Abrahamovo 'izbranost', njegovo pripravljenost darovanja sina Izaka ter izpostavili krepost 'poslušnosti' moramo upoštevati kontekst zgodbe. Cezarij iz Arlesa primerja način Gospodovega prikazanja Abrahamu s tistim, ko se prikaže Lotu. K Abrahamu so prišli trije možje, ki so stali nad njim. K Lotu sta prišla dva moža, ki pa sta stala na ulici. Cezarij se sprašuje, če ni do te razlike prišlo zaradi zasluženja. Izpostavi tudi dejstvo, da so trije možje prišli k Abrahamu opoldne, do čim sta moža prišla k Lotu zvečer. To naj bi se zgodilo zato, ker Lot ni bil zmožen prenesti opoldanske svetlobe, Abraham pa jo je bil. Prav gotovo je to neka posebnost pri Abrahamu. Cezarij izpostavi Abrahamovo sprejetje Božje volje na zanimiv način. Poudari, da so trije možje prišli do Abrahama in so stali nad njim, torej niso prišli proti njemu. Ker se je Abraham 'podredil' Božji volji, so možje stali nad njim zato, da bi ga zavarovali. Iz tega lahko sklepamo, da je bil Abraham deležen posebne Božje zaščite.' (Cezarij iz Arlesa 2002)
'Poleg tega Bog Abrahama blagoslavlja tako, da mu obljubi potomstvo: »Poslušaj Saro, kar koli ti poreče! Kajti po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. A tudi iz deklinega sina bom naredil narod, kajti tvoj potomec je.« (1 Mz 21,12-13) Po prejeti obljubi se Abraham počuti varnega, njegova ljubezen do sina pa vedno bolj raste. Kako Abraham sprejema Božji ukaz: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Morija! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!« (1 Mz 22,2)? Odgovor je: s poslušnostjo!' (Janez Zlatousti 1992')
'Vprašamo se lahko ali je bila Abrahamova vera in poslušnost Bogu tako močna zato, ker je verjel v posmrtno življenje? Origen nam izpostavi tovrsten vidik, saj je po njegovi interpretaciji teksta, Abraham upal, da bo njegov sin Izak ponovno vstal. Abraham predstavlja podobo prihodnje resnice, saj je vedel, da se bo iz njegovega semena rodil Kristus, ki bo nato darovan kot resnična žrtev za ves svet, in bo nato vstal.' (Origen 2002, 225; Itranslate4.eu,)
'Pri temi vstajenja, je Origen tisti, ki sprašuje Abrahama: »Povej mi Abraham, ali resnično govoriš služabnikom, da boš slavil in se vrnil z otrokom ali jih zavajaš? Če govoriš resnico, potem mu ne boš naredil žgalne daritve. Če zavajaš, ni primerno za tako velikega patriarha, da zavaja … Govorim resnico, on pravi, in darujem otroka kot žgalno daritev. Zato nosim s seboj les in z njim se bom vrnil k vam. Kajti jaz verjamem, in to je moja vera da 'ga je Bog zmožen obuditi celo od mrtvih.« ('Origen', stgeorgechurch.org)
'Sveti Janez Zlatousti izpelje analizo Božjega ukaza Abrahamu in s tem osvetli Abrahamovo poslušnost Božji volji. Božji ukaz: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka« (1 Mz,2) razloži tako, da bralec močneje občuti Abrahamovo pripravljenost na žrtev. Z navedenimi besedami Bog namreč bolj goreče vžge ogenj in jasnejše namesti afekcijo, ki jo ima Abraham do Izaka. Bog ne uporabi samo imena »Izak« temveč dodaja »svojega sina« - tistega, ki ga je Abraham imel nepričakovano v starosti - ter besedo »ljubljeni - to je tisti, ki ga Abraham neizmerno ljubi, na katerega gleda kot na njegovega naslednika in na nosilca Božje obljube. Preseneča nas lahko Abrahamov odziv na Božji ukaz. Abraham ostaja zbran, ne išče znotraj sebe odgovor na Božjo voljo. Abraham je pustil ob strani vsako človeško premišljevanje o tem kaj bi lahko naročilo pomenilo in se je osredotočil na njegovo izvršitev. Na ta način je presegel človeško naravo in postavil vso svojo očetovsko sočutje ter tudi afekcijo na drugo mesto.' (Janez Zlatousti 1992)
Podobnega mišljenja je Origen, ko izpostavi Abrahamovo trdno vero: » [Abraham] se ni odločal, on ne premišljuje, on se ne posvetuje z nobenim človekom, ampak se nemudoma odpravi na potovanje«. ('Origen', stgeorgechurch.org)
2.2 Potovanje
Janez Zlatousti nas seznani z Abrahamovim potovanjem: »Abraham je vstal zgodaj zjutraj osedlal osla, vzel s seboj dva hlapca in svojega sina Izaka. Nacepil je drv za žgalno daritev, potem pa je vstal in odšel proti kraju, o katerem mu je govoril Bog.« (1 Mz 22,3) Abrahamova krepost poslušnosti je prisotna že od začetka izvrševanja Božjega ukaza. Cenimo lahko vse kar je moral Abraham preživljati v treh dneh poti, vedoč, da je poklican k darovanju sina. Božjega naročila ni povedal nikomur, ne sinu pa tudi služabnikoma ne. Premočno se je zavedal pomembnosti ukaza. To se kaže tudi v nadaljevanju njegove poti še posebno pred postavitvijo oltarja: »Abraham je vzel drva za žgalno daritev in jih naložil svojemu sinu Izaku, v svojo roko pa je vzel ogenj in nož. In šla sta oba skupaj.« Kako je moralo biti takrat pri srcu Abrahamu ob pogledu na sina ve on sam in Bog. Še težje mu je moralo biti ob besedah sina: »Moj oče! … Glej, ogenj in drva, kje pa je jagnje za žgalno daritev?« (1 Mz 22,7) Kako je Abraham prenesel te besede ne, da bi se notranje zlomil, ne da bi povedal za naročilo? Na to vprašanje naj si skuša odgovoriti vsak sam. Gotovo pa je, da je Abraham ostal pogumen, vdan v izpolnjevanje Božje volje in sinu odgovori: »Bog si bo priskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.« (1 Mz 22,8)' (Janez Zlatousti 1992)
'V trenutkih pripravljanja oltarja in kasneje je najverjetneje bila prisotna neka umirjenost ter poslušnost očeta in sina. O ključnih dogodkih Sveto pismo poroča: »Prišla sta na kraj, o katerem mu je Bog rekel. Tam je Abraham sezidal oltar in razložil drva. Zvezal je svojega sina Izaka in ga položil na oltar na drva. Potem je Abraham iztegnil svojo roko in vzel nož, da bi zaklal svojega sina.« (1 Mz 22,9-10) Izak ostaja poslušen svojemu očetu tudi v najtežji situaciji. Očetu se ne upira, v sebi ostaja miren in je kot jagnje pripravljeno na zakol. Na nek način Izak postane predpodoba Jezusa Kristusa, nedolžnega jagnjeta.' (Janez Zlatousti 1992)
2.3 Božji poseg
Bog kmalu zatem posreduje: »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stori mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.« (1 Mz 22,12) Jasno nam postane, da Bog ni imel nikdar namena, da bi bil Izak žrtvovan, temveč, da bi se razodela Abrahamova krepost poslušnosti. Sedaj lahko vsakomur postane jasno, da je Abrahamov strah do Boga resničen. Abrahamova poslušnost postane zgled za vse generacije. Lahko bi se reklo, da je bila v Božji previdnosti, Abrahamova poslušnost razlog za Božjo obljubo potomstva. Bog nagrajuje namene in daje priznanja za odnos.' (Janez Zlatousti 1992)
'Bog je zmožen celovitega pogleda na človeka, vidi človekove namene in njegovo predanost. Bog človeka nagradi kar nam pričuje nadaljevanje zgodbe: »Abraham je povzdignil oči in pogledal in glej, za njim je bil oven, ki se je z rogovi zapletel v grmovje. Abraham je torej šel in vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev namesto svojega sina.« (1Mz 22,13) Izkaže se, da Bog poskrbi za žrtev in tedaj na nek način pridejo do izraza Abrahamove besede sinu Izaku: »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.« (1Mz 22,8) Tu se kaže Božja ljubezen, tu se kaže Abrahamova poslušnost Bogu saj za nagrado prejme sina nazaj ter prejme mnoge časti: »Prisegel sem pri sebi, govori Gospod: Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morskem bregu. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas.« (1 Mz 22,15-18)' (Janez Zlatousti 1992)
'Janez Zlatousti konec zgodbe označi kot tip križa. S tem, da zgodbi tipološki pomen, zgodbi prizna njen duhovni smisel.' (Janez Zlatousti 1992) Zlatousti zapiše: »Vse to se je namreč zgodilo kot tip križa. Tudi Kristus je rekel judom, 'Vaš oče Abraham se je razveselil v pričakovanju videnja mojega dne; videl ga je in je bil radosten. Kako ga je videl, če pa je živel že toliko prej? V tipu, v sencah: tako kot je bila v našem tekstu ovca darovana namesto Izaka, tako je bilo tukaj svetu darovano razumsko jagnje … Opazite, vas ljubljeni drago prosim, kako je bilo vse mišljeno v sencah: v tistem primeru edino-rojeni sin, edino rojeni v tem; drago ljubljen v tistem primeru, drago ljubljen v tem. Prejšnji je bil darovan kot očetova žgalna daritev, in kasnejšega je njegov Oče predal. Tudi sveti Pavel glasno vzklika v besedah, 'On, ki dejansko ni prizanesel svojemu lastnemu Sinu, ampak ga je izročil zaradi nas vseh – kako naj nam ne bi z njim tudi podaril vsakega daru?« (Janez Zlatousti, stgeorhechurch.org)
3. DAROVANJE SKOZI OČI CERKVENIH OČETOV
Kot smo lahko opazili, nam Stara zaveza ponuja nekaj oseb, ki nas vodijo k spoznanju namenskosti darovanja. Vse osebe so bile pripravljene na žrtev, saj so imele pred očmi večji smoter. Nobeno drugo darovanje pa se ne more primerjati z darovanjem Jezusa Kristusa, o katerem lahko beremo v Novi zavezi. Jezus postane 'prototip' darovalca, kateremu ni enaka nobena oseba prej niti poslej. Jezus, kot Božji Sin, gre v svoji pripravljenosti slediti najvišjemu smotru do konca in tako postane darovalec in žrtev.
3.1 Jezus, prava evharistična daritev
'Sv. Ciprijan je vodil afriško Cerkev v času, ko je bilo evharistično bogoslužje zelo živo. Vsakodnevno praznovanje evharistije je bilo nekaj ustaljenega. Ciprijan se je vključil v tovrstno praznovanje kjer je sodelovala skupnost.(glej Vilela, 'Condition', 317 Bareille, 'Eucharistie', 1132-1135) Izpostaviti velja, da se je Ciprijan ob razmišljanju o evharistiji ustavil tudi zaradi 'akvarijcev'. Imenovani so po 'aqua', po vodi, saj so pri evharistiji vino zamenjali z vodo. (glej Betz, 'Eucharistie', 144-145, ''Mysterium', 224-269;278-279;283.291-292.294; Finkezeller, 'Lehre', 30-32; Johanny, 'Cyprien', 151¸.155-163.166.170.171.174; Šagi-Bunić, 'Euharistija', 43-44; Batiffol, 'Aquariens', 2648-2657; Lehaut, 'Aquaeriens', 1102). Tako ni težko razumeti Ciprijanovo poglabljanje v skrivnost evharistije.' (sv. Ciprijan.1987. 'Jedinstvo Cekve, euharistija, molitva Gospodnja', 42) nam razloži pomen besede »kruh« in sicer v molitvi Oče naš. Kruh se lahko razume kot osnovna človeška hrana z katero nas Bog hrani. S prošnjo po »kruhu« se Kristusov učenec odpoveduje »svetu, njegovim bogastvom in razkošju« ter moli izključno za »hrano in jed« (sv. Ciprijan 1987, 67).
'Poleg tega pomena, pa nam sv. Ciprijan predstavi dosti bolj duhoven pomen besede »kruh«. V duhovnem pomenu nam ta beseda kaže »kruh življenja«, kaže nam Kristusa. Tako verniki želimo, da se nam daje Kristusa.' (sv. Ciprijan 1987, 67)
'Z besedo »naš«, nam Ciprijan sporoča, da gre za jed, ki je namenjena kristjanom, ta jed je Kristus sam. Kruh torej pripada tistim, ki so »v stiku z njegovim telesom«. Pravzaprav v molitvi Oče naš iščemo Kristusovo zakramentalno telo, da bi se nam ga dalo »vsak dan«. Iz tega sledi, da tisti, ki želi uživati Jezusovo telo, si mora to želeti in biti nanj pripravljen. V svoji duši mora narediti čist prostor za tako vzvišenega gosta.' (sv. Ciprijan 1987, 68)
3.2 Jezus, veliki duhovnik
'Sveti Hieronim nam prikaže Jezusa v vlogi duhovnika in se pri tem sklicuje na besede iz Matejevega evangelija: »Medtem, ko so jedli, je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil, prelomil, ga dal svojim učencem in rekel: vzemite in jejte, to je moje telo. Nato je vzel kelih, se zahvalil in rekel …« (Mt 26,26-27). Tu vidimo, da je Jezus potem, ko je bila dovršena pasha in potem, ko je z apostoli jedel meso jagnjeta, vzel kruh, ki »podpira srce človeku« (Ps 103,15). Tako je Jezus prešel na pravo skrivnost pashe.
Jezusa lahko na neki način primerjamo z njegovim pralikom, velikim duhovnikom Melkizedekom. V 1. Mojzesovi knjigi lahko o njem beremo: »Salemski kralj Melkizedek pa je prinesel kruha in vina. Bil je duhovnik Najvišjega Boga.« (1 Mz 14,18) Tisto, kar je Melkizedek naredil s tem, ko je prinesel kruh in vino, to Jezus na veliko globlji način opravlja v resničnosti svojega telesa in krvi. Na nek način se Stara zaveza izpolni v Novi.' (Hieronim 1996, 289)
'Zanimivo je razmišljanje Klemena Rimskega, ki izvrstno poveže Jezusovo veliko duhovniško vlogo z vlogo njegovih duhovnikov: »To nam je torej očitno. Ker smo pač uzrli v globine božanskega spoznanja, moramo po redu narediti vse kar je Gospodar ukazal izvršiti v določenem času. Ukazal je, da se žrtve in bogoslužje ne opravlja brez razmisleka in brez reda, temveč, da so opravljene v stalnih časih in urah. Sam je, kakor je želel, 'pritrdil' z svojo vsemogočno voljo prostore in osebe, ki jih želi za ta praznovanja zato, da so vse stvari narejene pobožno, v skladu z njegovo voljo in, da je sprejemljivo njegovi volji. Tako so tisti, ki opravljajo svoja žrtvovanja ob določenem času sprejeti in blagoslovljeni. Ne grešijo, ker sledijo Gospodovim predpisom. Velikemu duhovniku so dodeljene lastne službe. Duhovnikom je predpisano lastno ime in levitom so naložene lastne službe. Laika vežejo laiški predpisi« (Klemen Rimski 2007, 232; therealpresence.org).
Tu imamo torej podana Jezusova navodila glede opravljanja bogoslužja in vlogo služb, katerih osnova velja še danes.
Zaključek
Skozi zgodovino Božjega ljudstva zaznavamo različna darovanja. Osebe kot so Abel, Noe, Abraham so preko daritev dvigali k Bogu svoje prošnje in mu zadoščevali. Na neki način je bilo njihovo darovanje zunanji izraz tiste predanosti Bogu, ki je uravnavalo njihova življenja. V teh svetopisemskih likih se lahko prepozna marsikateri vernik. Obstaja pa še nekdo, katerega darovanje je človeštvu prineslo odpuščanje grehov in možnost odrešenja, to je Jezus Kristus, ki je postal za ljudi popolna žrtev.
'Jezus Kristus je »Božje jagnje, ki odjemlje greh sveta«. (Jn 1, 29) Jezus Kristus je torej jagnje, saj je »bil mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust«. (Iz 53, 7) On je tudi tisti, ki »je dal svoje življenje v smrt in bil prištet med prestopnike, nosil pa je grehe številnih in prosil za prestopnike«.(Iz 53, 12) in hkrati je Jezus velikonočno jagnje: »Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste nekvašeni. Kristus, naše pashalno jagnje, je bil namreč žrtvovan. Praznujmo, pa ne s starim kvasom hudobije in zla, ampak z nekvašenim kruhom iskrenosti in resnice.« (1 Kor 5, 7-8)
Kako lahko razumemo Jezusovo pripravljenost darovanja samega sebe za grešno človeštvo? Odgovor najdemo v Jezusovi brezpogojni ljubezni, ki jo ima do Očeta. V Janezovem evangeliju lahko preberemo: »kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«« (Jn 6, 38-40) Iz navedenega se jasno kaže, da sta Sinova in Očetova volja enaki in posledično oba želita odrešenje človeštva.' (KKC)
'Jezus je svojo daritev izrazil, ko je bil pri večerji z dvanajstimi apostoli. Isti večer je rekel: »Toda glejte, roka tistega, ki me izdaja, je z menoj pri mizi«. (Mr 22, 21) Tisti večer je bil Jezus še prost in prav tistega večera je Jezus iz te zadnje večerje napravil spomin svoje prostovoljne daritve Očetu (glej 1 Kor 5, 7) za odrešenje ljudi: »To je moje telo, ki se daje za vas« (Lk 22, 19) in: to je moja kri, kri zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov«. (Mt 26, 28)
S smrtjo na križu je Kristus človeštvu izkazal »Ljubezen do konca« (Jn 13, 1). Kristus se je »na neki način združil z vsakim človekom« (CS 22.2) in »podarja na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti«. (CS 22.5)' (Katekizem katoliške Cerkve, (KKC)
'V luči napisanega nam ni težko razumeti dejstva, da je prav preko obhajanja evharistije že prva skupnost vernikov doživljala povezanost z vstalim Gospodom, pa tudi drug z drugim. Evharistijo lahko dejansko imenujemo obredni obed, ki je bil že zelo zgodaj razumljen kot darovanje (Didache 14,1 sl). Obredni obed je pomenil središče življenja skupnosti, prav tako pa tudi poroštvo veličastva ob koncu časov. Pripadnost Cerkvi se je merilo po obrednem obedu. Justin je bil prvi, ki je v svoji 'Apologiji' (Apol. I 67, 3-5) opisal nedeljsko evharistijo. Pred nedeljsko evharistijo so imeli besedno bogoslužje. Glavno vlogo pri sestavi krščanskega bogoslužja ima zahvala za stvarjenje in odrešitev. Tako sestavljeno bogoslužje najdemo že v 2. stoletju. Najstarejši ohranjeni mašni obrazec najdemo v Hipolitovi cerkveni ureditvi. Ta obrazec vsebuje evharistično molitev.' (Stockmeier in Bauer 2008, 'Zgodovina Katoliške Cerkve', 72)
Evharistična molitev je opisana v knjigi 'Zgodovina Katoliške Cerkve' sledeče: »Prične se s še danes običajno izmenično molitvijo in se nato nadaljuje z zahvalo za odrešilno delovanje Boga in Jezusa Kristusa. Sledi spomin na smrt in vstajenje (anamnesis), motiv daritve v prinašanju kruha in vina (anafora) in klicanje Svetega duha, da bi bili vsi, ki so prejeli darove (epiklesis), napolnjeni z njim. Z doksologijo (zahvalo) se konča ta liturgična molitev, ki je z svojimi temeljnimi mislimi postala vzor evharistične molitve«. (Stockmeier in Bauer 2008, 'Zgodovina Katoliške Cerkve', 72)
Pri vsaki mašni daritvi, naj bi se vernik spominjal Kristusove daritve, daritve, ki je bila opravljena enkrat za vselej za vse ljudi vseh časov. Toda samo spominjanje ni dovolj, da bi vernik vstopil v Jezusovo skrivnost darovanja. Z Jezusom mora vernik gojiti živi odnos, odnos, ki ga po Božji milosti, spreminja v avtentičnega sledilca Kristusu. V podobi kruha in vina Jezus tako prihaja na oltar za nas vse. Jezus, tistega, ki njega zaužije, spreminja ter ga napravlja za sposobnega in pogumnega pričevalca. Gospoda moramo prositi, naj vsak obisk svete maše v nas veča ljubezen do Boga in do bližnjega ter naj nas napravlja še bolj pripravljene za dobra dela.
Viri:
- 'Cezarij iz Arlesa, 'Pridiga' 83.2, 83.4, 'Geneza 12-50' iz Ancient Christian Commentary on Scripture, Old Testament II.Google. http://books.google.si/. (pridobljeno dne 31. marca 2014);
- Sv. Ciprijan.1987.'Jedinstvo Crkve, evharistija, molitva Gospodnja'. Služba Božja : Makarska;
- Janez Krizostom, 'Homilije o Genezi 46-67' iz Cerkveni očetje, vol.87. Google.http://books.google.si/;
- Katekizem katoliške Cerkve. http://www.marija.si/gradivo/kkc/III-kristus-je-daroval-samega-sebe/ (pridobljeno 5. maja 2014)
- Opere di Origene.2002.'Omelie sulla Genesi'. Citta Nuova : Rim;
- Itranslate4.eu http://itranslate4.eu/sl/;
- 'The Sacrifice of Isaac A Symbol of the Resurrection (Genesis 22:1-19)' Saint George and Saint Joseph Coptic Orthodox Church. http://www.stgeorgechurch.org/home/wp-content/uploads/2010/09/Genesis-22-The-Sacrifice-of-Isaac-A-Symbol-of-the-Resurrection.pdf. (pridobljeno dne 31. marca 2014);
- Presis.Amebis Presis. http://presis.amebis.si/prevajanje/. (pridobljeno 31. marca 2014);
- Google pravajalnik.Google.www.translate.google.si (pridobljeno 31. marca 2014);
- posreden vir: www.hebrewcatholic.net; 'Harper's Bible Commentary'.1988. gl.ur. James L. Mays z Society of Biblical Literature. (Harper : San Francisco);
- 'Harper's Bible Dictionary'.1985. gl.ur. Paul J. Achtemeier z Society of Biblical Literature (Harper : San Francisco); 'Seznam cerkvenih očetov'.
- Wikipedia. Wikimedia Foundation. Inc. http://sl.wikipedia.org/wiki. (pridobljeno dne 31. marca 2014);
- Sveto pismo.2006. (Svetopisemska družba Slovenije : Ljubljana)
- Sveti Jeronim.1996.'Tumačenje Matejeva evanđelja'. Služba Božja : Makarska;
- Klemen Rimski.2007.'Pismo Korinćanima'. Biblioteka Službe Božje : Split;
- 'The Early Christians Believed in the Real Presence'. Education and Adoration Association. www.therealpresence.org. (pridobljeno dne 4. aprila 2014);
Dominik Janez Herle