Milenarizem
Človeško življenje je odločilno zaznamovano z občutenjem minevanja, končnosti in smrti. Tovrstna izkustva prejkoslej vstopijo v življenje vsakega človeka, kar nam daje misliti o prihodnosti našega lastnega biti. Zato ni nenavadno, da Knjiga življenja, Sveto pismo, spregovori tudi o poslednjih rečeh, ki bodo sledile na koncu. Sicer v Svetem pismu eshatologija ni predstavljena povsem „jasno in razločno“, temveč bralcu pušča odprte različne možne razlage, kar ustvarja tako občutek negotovosti kot tudi pričakovanja. Zaradi že zgoraj omenjenih dejstev nas torej ne bi smelo čuditi, da se je v Cerkvi že od svojega začetka pa vse do današnjih dni oblikovalo mnogo zelo različnih razlag, pojmovanj ali razumevanj eshatoloških resničnosti tako človeškega življenja kot tudi celotnega stvarstva.
Pri predmetu patrologija so nam bile predstavljena nekatera izmed razumevanj glede poslednjih reči, ki so jih oblikovali in zagovarjali nekateri izmed cerkvenih očetov. Izmed le-teh mi je najbolj zanimiv milenarizem, zato želim o tovrstnem nauku, njegovih osnovah v Svetem pismu in njegovem zgodovinskem razvoju izvedeti več. V tej seminarski nalogi, ki nosi že omenjeni naslov, želim tudi ugotoviti, če je nauk o milenarizmu zgolj nepotrebni, že zdavnaj preseženi zmotni nauk, ali pa je morda še danes aktualen, saj ga je morda nemogoče povsem ovreči.
Milenarizem na splošno in v Svetem pismu
Enciklopedija svetovnih religij definira milenarizem kot prepričanje, ki je izraženo v knjigi Razodetja, da bo Kristus pred poslednjo sodbo ustanovil tisočletno kraljestvo svetnikov na zemlji. (Encyclopedia of World Religions 1999, s.n. millennialism)
V knjigi Razodetja lahko preberemo, da bodo s Kristusom tisoč let kraljevali tisti, ki „niso molili zveri in njene podobe in si niso vtisnili na čelo in na roko njenega žiga“ (Raz 20,4). Prav tako je zapisano, da mrtvi ne bodo takoj vstali, temveč se bo najprej dopolnilo omenjenih tisoč let kraljevanja pravičnih skupaj s Kristusom (Raz 20,5). Vse kasnejše milenaristične razlage se opirajo na navedeni odlomek Svetega pisma, saj je dejstvo, da Sveto pismo o le-tem ne pove prav veliko. Zaradi tega ni prav nič presenetljivega, da je tovrstnih različnih razlag mnogo.
Težava mnogih izmed teh razlag je avtoritarno razlaganje, ki prepričano v svoj prav ne dopušča drugačnih razlag. Prav tako so takšne razlage večinoma zelo radikalne, saj omenjeni odlomek Svetega pisma obravnavajo povsem ločeno od celote (sporočila celotnega Svetega pisma) in zgolj pod enim vidikom. Zaradi mnogih razlag, ki so bile skozi zgodovino „nevarne za zveličanje duš“ in so bile vsaj „na poti do“ herezije, se katoliška Cerkev milenarizmu v veliki meri izogiba (Oregoncoug 2012).
Obstaja več različnih vrst milenarizma (oziroma hilaizma), od katerih pa je možno vsako uvrstiti v eno izmed treh skupin glede na kronološko sosledje dogodkov, ki ga posamezen milenarizem zagovarja. Najstarejša skupina zagovarja dobesedno tisočletno Kristusovo kraljestvo na Zemlji, ki ga bo sam vzpostavil ob svojem drugem prihodu. Srednji vek je najbolj zaznamovala druga skupina s prepričanjem, da milenij že traja, vendar sploh ni nujno, da dejansko gre za tisoč let. Tovrstno prepričanje je še dandanes močno razširjeno, saj ga uči tudi katoliška doktrina. Najmlajša skupina pa zagovarja, da bomo z oznanjevanjem evangelija vzpostavili milenij - še preden bo Kristus ponovno prišel. Danes le-to prepričanje zagovarjajo predvsem mnogi protestantski teologi.
Izkoriščanje določenih eshatoloških ideologij, ki pogosto govorijo o nekakšnem milenarizmu, oziroma o (kot bi se le-te izrazile) „raju na zemlji“, je problematično. Takšne ideologije so bile v veliki meri prisotne v 20. stoletju. Mednje sodijo tudi nacizem, fašizem in komunizem. Ni se težko prepričati, kako so se tovrstne ideologije obnesle oziroma kam vodijo.
V obratni skrajnosti so nekatere bolj ali manj versko zaznamovane skupine (sekte), ki zelo poudarjajo bližajoči se grozen in strašen čas sodbe. Pri tem imam v mislih tiste, ki zlorabljajo tovrstno eshatologijo za promocijo določenih potrošniških drž, namesto da bi jih zanimalo za dušni blagor pripadnikov. Tako trdijo, da za čas sodbe (ki bo vsak hip) nujno potrebujete na kupe vseh mogočih reči, kot so na primer konzervirana hrana, voda in sveče iz čebeljega voska (Špelič 2013).
Milenarizem pri cerkvenih očetih
Med cerkvenimi očeti velja poleg Ireneja Lyonskega za največjega zagovornika milenarizma naš rojak Viktorin Ptujski. To je zelo jasno razvidno iz Viktorinovega dela Razlaga Razodetja, v kateri knjigo Razodetja razlaga dokaj dobesedno, vključno z dobesedno (milenaristično) razlago.
S problematiko milenarizma se je ukvarjal tudi sveti Avguštin, ki obravnavano tematiko pripelje do zavrnitve dobesednega (zemeljskega) milenarizma.
Viktorin Ptujski
Sveti Viktorin Ptujski je cerkveni oče, ki je živel in deloval v 3. stoletju. Bil je škof v Petovioni, dandanes pa ga ugledni strokovnjaki priznavajo tudi kot prvega latinskega eksegeta. Na podlagi njegovih del lahko sklepamo, da se prepoznava kot naslednika prerokov, vendar ostaja skromen. Verjetno je mučeniško smrt pretrpel pred letom 304, morda pa že v času Numerijanovih preganjanj (283-284). Viktorinova Razlaga Razodetja nam pomembno predstavlja Viktorinovo misel, saj je eno njegovih redkih ohranjenih del, je pa tudi med najobširnejšimi. Kot sem že zgoraj omenil, Razlaga Razodetja razlaga Razodetje zelo dobesedno in milenaristično. Zaradi tega je pri preučevanju in preurejanju le-tega Viktorinovega dela sveti Hieronim (še en rojak) malo skrajšal izvorno besedilo in dodal lastno razlago Raz 20, poglavja, na katerem milenarizem stoji ali pade. Nekaj časa je izvorni milenaristični Viktorinov zaključek veljal za izgubljenega, pred kratkim pa so odkrili ohranjeni prepis (Viktorin Ptujski 1999, 10).
Na podlagi zgoraj omenjenega besedila je razvidno, da se je že sam avtor zavedal možnosti prihodnjega zavračanja milenarizma. Zato je Viktorin sicer oblikoval svoje razumevanje eshatoloških resničnosti na podlagi Justinovega in Irenejevega milenarizma, vendar pa je za razliko od le-teh sam poudarjal predvsem duhovno razsežnost tisočletnega kraljevanja. Ptujski veliki ekseget v Razlagi Razodetja zagovarja tezo, da bo poslednja sodba napočila šele po sedmem tisočletju, kar je tako imenovani „milenaristični teden“. Pri tem izhaja iz razumevanja vsakega izmed sedmih dni stvarjenja kot tisočih let, podobno kakor psalmist v Ps 90,4 enači tisoč let z „dnevom, ki je minil včeraj“. Dejstvo je, da želi Viktorinov milenarizem utrditi vero, nikakor pa nima namena vedeževati ali manipulirati s prihodnostjo. Prav tako ne poudarja posvetnih užitkov tisočletnega nebeškega kraljestva. Na neki način želi Viktori milenij celo alegorizirati (Viktorin Ptujski 1999, 26-28; Viktorin Ptujski, Razlaga Razodetja, XX 2.).
Avguštin Hiponski
Sveti Avguštin Hiponski je eden izmed štirih velikih cerkvenih očetov Zahoda. Živel je v razburkanem času 4. stoletja, ko so takratni „cilivizirani svet“ ogrožali vdori barbarskih ljudstev. Eden takšnih vdorov (Vandali) v prvi polovici 5. stoletja je bil za njegovo življenje usoden. Prav tako je bil to čas, ko je Cerkev dobila svobodo (311) in je krščanstvo postala uradna državna vera (392). Zaradi tega je prišlo do neenotnosti znotraj Cerkve in do prvih razhajanj in shizem (razkolov). Po svojem spreobrnjenju si je sveti Avguštin močno prizadeval za edinost, tako da je pojasnjeval slabo razumljene pojme, ki so sprožili omenjena razhajanja. Njegovi najbolj znani in najpomembnejši deli sta zagotovo Izpovedi in O Božjem mestu. Več informacij o slednjem lahko najdete tukaj (Špelič 2013).
Svoje razumevanje svetopisemskega poglavja iz Razodetja, ki govori o mileniju (Raz 20) Avguštin poda v De civitate Dei (O Božjem mestu). Sveti pisatelj v ponižnosti priznava svojo nevednost glede tega težko razložljivega odlomka, zato dopušča dve različni razlagi. Po eni strani (kot Viktorin Ptujski) tudi sam zagovarja milenaristični stvarjenjski teden, torej da bo Kristus ob svojem ponovnem prihodu vzpostavil tisočletno kraljestvo, po drugi strani pa se odmakne od preveč dobesednega razumevanja milenija, ki ga razume tudi kot čas Cerkve, torej sedaj. (Avguštin Hiponski, O Božjem mestu, XX, 7)
Dejstvo je, da se je Avguštin v svoji modrosti želel izogniti preveč posvetni (oziroma razbrzdani) razlagi tisočletnega kraljestva. Lahko bi se reklo, da je imel uvid, kam bodo ideologije z „rajem na zemlji“ še pripeljale, kot je v pričujočem besedilu že zgoraj navedeno. S takšne perspektive je lažje razumeti, zakaj je zagovarjal tudi tezo, da je o dobesednem milenarizmu nevarno učiti, saj je miselna pot do ene izmed skrajnosti enostavna in kratka. Tovrstno stališče je nato postalo uradno stališče Katoliške cerkve, ki se preko izročila ohranja še danes.
Zaključek
Ob preučevanju zastavljenega problema sem še bolj utrdil svoje prepričanje, da dobesedne milenaristične razlage ne moremo povsem zanikati kot nemogoče in neresnične. Sam je sicer ne zagovarjam, vendar ne vidim razloga, da je teoretično ne bi bilo mogoče zagovarjati. Kljub temu se je treba zavedati pastoralne nepraktičnosti tovrstne razlage, kar sem v tem sestavku že večkrat želel pokazati. Prepričan sem, da nam je v tem pogledu sveti Avguštin lahko za zgled, saj je dopuščal več razlag. Zavedal se je namreč, da dobesedne (čeprav nepraktične) razlage ni mogoče objektivno utemeljeno ovreči. Tudi v življenju je lepo, če dopustimo več različnih mnenj, čeprav se z nekaterimi morda ne strinjamo povsem, še posebej, če jih objektivno ni mogoče utemeljeno ovreči.
Reference:
Pri predmetu patrologija so nam bile predstavljena nekatera izmed razumevanj glede poslednjih reči, ki so jih oblikovali in zagovarjali nekateri izmed cerkvenih očetov. Izmed le-teh mi je najbolj zanimiv milenarizem, zato želim o tovrstnem nauku, njegovih osnovah v Svetem pismu in njegovem zgodovinskem razvoju izvedeti več. V tej seminarski nalogi, ki nosi že omenjeni naslov, želim tudi ugotoviti, če je nauk o milenarizmu zgolj nepotrebni, že zdavnaj preseženi zmotni nauk, ali pa je morda še danes aktualen, saj ga je morda nemogoče povsem ovreči.
Milenarizem na splošno in v Svetem pismu
Enciklopedija svetovnih religij definira milenarizem kot prepričanje, ki je izraženo v knjigi Razodetja, da bo Kristus pred poslednjo sodbo ustanovil tisočletno kraljestvo svetnikov na zemlji. (Encyclopedia of World Religions 1999, s.n. millennialism)
V knjigi Razodetja lahko preberemo, da bodo s Kristusom tisoč let kraljevali tisti, ki „niso molili zveri in njene podobe in si niso vtisnili na čelo in na roko njenega žiga“ (Raz 20,4). Prav tako je zapisano, da mrtvi ne bodo takoj vstali, temveč se bo najprej dopolnilo omenjenih tisoč let kraljevanja pravičnih skupaj s Kristusom (Raz 20,5). Vse kasnejše milenaristične razlage se opirajo na navedeni odlomek Svetega pisma, saj je dejstvo, da Sveto pismo o le-tem ne pove prav veliko. Zaradi tega ni prav nič presenetljivega, da je tovrstnih različnih razlag mnogo.
Težava mnogih izmed teh razlag je avtoritarno razlaganje, ki prepričano v svoj prav ne dopušča drugačnih razlag. Prav tako so takšne razlage večinoma zelo radikalne, saj omenjeni odlomek Svetega pisma obravnavajo povsem ločeno od celote (sporočila celotnega Svetega pisma) in zgolj pod enim vidikom. Zaradi mnogih razlag, ki so bile skozi zgodovino „nevarne za zveličanje duš“ in so bile vsaj „na poti do“ herezije, se katoliška Cerkev milenarizmu v veliki meri izogiba (Oregoncoug 2012).
Obstaja več različnih vrst milenarizma (oziroma hilaizma), od katerih pa je možno vsako uvrstiti v eno izmed treh skupin glede na kronološko sosledje dogodkov, ki ga posamezen milenarizem zagovarja. Najstarejša skupina zagovarja dobesedno tisočletno Kristusovo kraljestvo na Zemlji, ki ga bo sam vzpostavil ob svojem drugem prihodu. Srednji vek je najbolj zaznamovala druga skupina s prepričanjem, da milenij že traja, vendar sploh ni nujno, da dejansko gre za tisoč let. Tovrstno prepričanje je še dandanes močno razširjeno, saj ga uči tudi katoliška doktrina. Najmlajša skupina pa zagovarja, da bomo z oznanjevanjem evangelija vzpostavili milenij - še preden bo Kristus ponovno prišel. Danes le-to prepričanje zagovarjajo predvsem mnogi protestantski teologi.
Izkoriščanje določenih eshatoloških ideologij, ki pogosto govorijo o nekakšnem milenarizmu, oziroma o (kot bi se le-te izrazile) „raju na zemlji“, je problematično. Takšne ideologije so bile v veliki meri prisotne v 20. stoletju. Mednje sodijo tudi nacizem, fašizem in komunizem. Ni se težko prepričati, kako so se tovrstne ideologije obnesle oziroma kam vodijo.
V obratni skrajnosti so nekatere bolj ali manj versko zaznamovane skupine (sekte), ki zelo poudarjajo bližajoči se grozen in strašen čas sodbe. Pri tem imam v mislih tiste, ki zlorabljajo tovrstno eshatologijo za promocijo določenih potrošniških drž, namesto da bi jih zanimalo za dušni blagor pripadnikov. Tako trdijo, da za čas sodbe (ki bo vsak hip) nujno potrebujete na kupe vseh mogočih reči, kot so na primer konzervirana hrana, voda in sveče iz čebeljega voska (Špelič 2013).
Milenarizem pri cerkvenih očetih
Med cerkvenimi očeti velja poleg Ireneja Lyonskega za največjega zagovornika milenarizma naš rojak Viktorin Ptujski. To je zelo jasno razvidno iz Viktorinovega dela Razlaga Razodetja, v kateri knjigo Razodetja razlaga dokaj dobesedno, vključno z dobesedno (milenaristično) razlago.
S problematiko milenarizma se je ukvarjal tudi sveti Avguštin, ki obravnavano tematiko pripelje do zavrnitve dobesednega (zemeljskega) milenarizma.
Viktorin Ptujski
Sveti Viktorin Ptujski je cerkveni oče, ki je živel in deloval v 3. stoletju. Bil je škof v Petovioni, dandanes pa ga ugledni strokovnjaki priznavajo tudi kot prvega latinskega eksegeta. Na podlagi njegovih del lahko sklepamo, da se prepoznava kot naslednika prerokov, vendar ostaja skromen. Verjetno je mučeniško smrt pretrpel pred letom 304, morda pa že v času Numerijanovih preganjanj (283-284). Viktorinova Razlaga Razodetja nam pomembno predstavlja Viktorinovo misel, saj je eno njegovih redkih ohranjenih del, je pa tudi med najobširnejšimi. Kot sem že zgoraj omenil, Razlaga Razodetja razlaga Razodetje zelo dobesedno in milenaristično. Zaradi tega je pri preučevanju in preurejanju le-tega Viktorinovega dela sveti Hieronim (še en rojak) malo skrajšal izvorno besedilo in dodal lastno razlago Raz 20, poglavja, na katerem milenarizem stoji ali pade. Nekaj časa je izvorni milenaristični Viktorinov zaključek veljal za izgubljenega, pred kratkim pa so odkrili ohranjeni prepis (Viktorin Ptujski 1999, 10).
Na podlagi zgoraj omenjenega besedila je razvidno, da se je že sam avtor zavedal možnosti prihodnjega zavračanja milenarizma. Zato je Viktorin sicer oblikoval svoje razumevanje eshatoloških resničnosti na podlagi Justinovega in Irenejevega milenarizma, vendar pa je za razliko od le-teh sam poudarjal predvsem duhovno razsežnost tisočletnega kraljevanja. Ptujski veliki ekseget v Razlagi Razodetja zagovarja tezo, da bo poslednja sodba napočila šele po sedmem tisočletju, kar je tako imenovani „milenaristični teden“. Pri tem izhaja iz razumevanja vsakega izmed sedmih dni stvarjenja kot tisočih let, podobno kakor psalmist v Ps 90,4 enači tisoč let z „dnevom, ki je minil včeraj“. Dejstvo je, da želi Viktorinov milenarizem utrditi vero, nikakor pa nima namena vedeževati ali manipulirati s prihodnostjo. Prav tako ne poudarja posvetnih užitkov tisočletnega nebeškega kraljestva. Na neki način želi Viktori milenij celo alegorizirati (Viktorin Ptujski 1999, 26-28; Viktorin Ptujski, Razlaga Razodetja, XX 2.).
Avguštin Hiponski
Sveti Avguštin Hiponski je eden izmed štirih velikih cerkvenih očetov Zahoda. Živel je v razburkanem času 4. stoletja, ko so takratni „cilivizirani svet“ ogrožali vdori barbarskih ljudstev. Eden takšnih vdorov (Vandali) v prvi polovici 5. stoletja je bil za njegovo življenje usoden. Prav tako je bil to čas, ko je Cerkev dobila svobodo (311) in je krščanstvo postala uradna državna vera (392). Zaradi tega je prišlo do neenotnosti znotraj Cerkve in do prvih razhajanj in shizem (razkolov). Po svojem spreobrnjenju si je sveti Avguštin močno prizadeval za edinost, tako da je pojasnjeval slabo razumljene pojme, ki so sprožili omenjena razhajanja. Njegovi najbolj znani in najpomembnejši deli sta zagotovo Izpovedi in O Božjem mestu. Več informacij o slednjem lahko najdete tukaj (Špelič 2013).
Svoje razumevanje svetopisemskega poglavja iz Razodetja, ki govori o mileniju (Raz 20) Avguštin poda v De civitate Dei (O Božjem mestu). Sveti pisatelj v ponižnosti priznava svojo nevednost glede tega težko razložljivega odlomka, zato dopušča dve različni razlagi. Po eni strani (kot Viktorin Ptujski) tudi sam zagovarja milenaristični stvarjenjski teden, torej da bo Kristus ob svojem ponovnem prihodu vzpostavil tisočletno kraljestvo, po drugi strani pa se odmakne od preveč dobesednega razumevanja milenija, ki ga razume tudi kot čas Cerkve, torej sedaj. (Avguštin Hiponski, O Božjem mestu, XX, 7)
Dejstvo je, da se je Avguštin v svoji modrosti želel izogniti preveč posvetni (oziroma razbrzdani) razlagi tisočletnega kraljestva. Lahko bi se reklo, da je imel uvid, kam bodo ideologije z „rajem na zemlji“ še pripeljale, kot je v pričujočem besedilu že zgoraj navedeno. S takšne perspektive je lažje razumeti, zakaj je zagovarjal tudi tezo, da je o dobesednem milenarizmu nevarno učiti, saj je miselna pot do ene izmed skrajnosti enostavna in kratka. Tovrstno stališče je nato postalo uradno stališče Katoliške cerkve, ki se preko izročila ohranja še danes.
Zaključek
Ob preučevanju zastavljenega problema sem še bolj utrdil svoje prepričanje, da dobesedne milenaristične razlage ne moremo povsem zanikati kot nemogoče in neresnične. Sam je sicer ne zagovarjam, vendar ne vidim razloga, da je teoretično ne bi bilo mogoče zagovarjati. Kljub temu se je treba zavedati pastoralne nepraktičnosti tovrstne razlage, kar sem v tem sestavku že večkrat želel pokazati. Prepričan sem, da nam je v tem pogledu sveti Avguštin lahko za zgled, saj je dopuščal več razlag. Zavedal se je namreč, da dobesedne (čeprav nepraktične) razlage ni mogoče objektivno utemeljeno ovreči. Tudi v življenju je lepo, če dopustimo več različnih mnenj, čeprav se z nekaterimi morda ne strinjamo povsem, še posebej, če jih objektivno ni mogoče utemeljeno ovreči.
Reference:
- MarkMonitor, Inc. 2000. Oregoncoug's Blog. 3. marca. Http://oregoncoug.wordpress.com/2012/11/06/anti-millenarianist-cretinism/ (pridobljeno 19. marca 2014).
- Merriam-Webster's encyclopedia of world religions. 1999. Springfield (Massachusetts): Merriam-Webster.
- Ptujski, Viktorin. 1999. Razlaga razodetja. Prev. Miran Špelič. Cerkveni očetje 9. Celje: Mohorjeva družba.
- Špelič, Miran. 2013. Predavanja iz patrologije. Ljubljana, akademsko leto 2013/2014.