pavel
»Majhen mož, zraščenih obrvi in precejšnjega nosu, plešast, krivonog, krepke rasti, poln miline; kajti včasih je bil videti kot moški, včasih pa je imel angelski obraz.« (opis Pavla v apokrifnem spisu Dela Pavla in Tekle iz 2. stoletja)
V seminarski nalogi se želim osredotočiti na življenje svetega Pavla, ki se mi je od nekdaj zdelo zanimivo. Bil je izobraženec iz okolje treh jezikov in dveh kultur, farizej ki je sprva preganjal Cerkev in kristjane, na poti v Damask pa se je spreobrnil in postal prvi misijonar Cerkve in oznanjevalec evangelija po Evropi in Mali Aziji. Že od nekdaj se mi je opis njegovega spreobrnjenja zdel dramatičen in se mi je morda zato še bolj vtisnil v spomin. Ker mislim, da je zanimiva osebnost in ker je poleg evangelistov najmočneje zaznamoval krščansko teologijo, sem se odločila, da svoje znanje o njem poglobim in razširim.
Temo nameravam obravnavati z vidika zgodovine, zgodovinskih dejstev in dokazov, z vidika njegovih pisem, torej Svetega pisma. V Svetem pismu najdemo trinajst Pavlovih pisem v Novi zavezi. V pismih je pisal krščanskim skupnostim, ki jih je ustanovil. Dobro polovico apostolskih del pa predstavlja opis njegovih potovanj in ujetništva. Zanimalo me bo tudi, kaj so o njem pisali cerkveni očetje.
2. PAVEL V APOSTOLSKIH DELIH
Tretji evangelij in Apostolska dela sta knjigi, ki sta bili prvotno združeni v celoto. Druga knjiga je kmalu postala znana kot »Dela apostolov« ali »Apostolska dela«. O prvotni povezanosti teh dveh novozaveznih knjig pričujeta njuni posvetili in literarna podobnost. Obe knjigi sta posvečene nekemu Teofilu (Lk 1,1-4; Apd 1,1) in v uvodu pisec omenja evangelij kot »prvo knjigo«, ki jo vsebinsko nadaljuje in povzema njene zadnje dogodke (prikazanja Vstalega in vnebohod). Druga močna vez, ki ju povezuje je jezik. Cerkveno učiteljstvo si je edino v pripisovanju avtorstva svetemu Luku. Ne v antiki ne dandanes ni bil kot avtor resno obravnavan kdo drug. V starem izročilu ne najdemo ničesar oprijemljivega, kar bi nam pomagalo določiti, kdaj je bilo delo napisano. Knjiga se zaključi s Pavlovim rimskim jetništvom, verjetno okoli leta 61-63, vsekakor pa je po nastanku mlajše od tretjega evangelija (pred letom 70 ali okoli leta 80?, a nič ne navaja k datumu po letu 70). Kot kraj nastanka se omenjata Antiohija in Rim. Katere vire je Luka uporabil za svojo pripoved? Avtor Apd izjavlja, da je »vse od začetka natančno poizvedel« od tistih, ki so že »poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodil med nami«. Iz teh besed je mogoče sklepati, da je po eni strani iskal natančne podatke ter da je po drugi strani uporabil že obstoječa besedila. V prvih dvanajstih poglavjih Apostolskih del je predstavljeno življenje prve skupnosti, zbrane okrog Petra po Jezusovem vnebohodu in začetek njenega širjenja, h kateremu so s svojimi misijonarskimi prizadevanji pripomogli Filip in »helenisti« in navsezadnje Peter sam. »Petrinsko« izročilo, ki se skriva v ozadju Apostolskih del, bi bilo lahko povezano s »Petrovim evangelijem«, ki je bil v literaturi antične Cerkve poznan. V drugi polovici Apostolskih del je avtor verjetno uporabil pripoved o Pavlovem spreobrnjenju, misijonarskih potovanjih in plovbi v Rim, kamor je bil poslan kot jetnik. Vsekakor se zdi, da so bila Luku na voljo Pavlova pisma, podatke pa je dobil lahko tudi od samega Pavla, ki ga je poznal najmanj za časa njegovega jetništva. Velja omeniti, da Pavel Luka nikoli ne omenja kot spremljevalca pri oznanjevanju evangelija.
3.2 Izmed vseh apostolov najbolj poznamo Pavla.
Poleg evangelistov je gotovo Pavel najmočneje zaznamoval krščansko teologijo. Pripoved o njegovih potovanjih in ujetništvu predstavlja več kot polovico Apostolskih del. Njegova pisma nam ga predstavljajo presenetljivo živahnega: vrhunsko znanje, odločnost, občutljivost, plašnost, silna jeza, velikodušnost, iskrenost, plemenitost, trajna molitev. V njegovi tako bogati človeškosti vse vodi njegova gorečnost za kraljestvo Jezusa Kristusa. Njegova prekipevajoča dejavnost je globoko pretehtana. Je gotovo eden največjih izobražencev in mistikov med apostoli.
3.3 Kdo je Pavel, ki se v svojih pismih predstavlja kot "apostol Kristusa Jezusa" (1 Kor 1,1; 2 Kor 1,1) ali "služabnik Kristusa Jezusa" (Rim 1,1)? Kje in kdaj je bil rojen? Kdo so bili njegovi starši? Kje in kako je prebil svoja leta, preden je postal Kristusov apostol?
Pavlove korenine rastejo iz judovske in grške kulture. Luka v Apd (21,39; 22,3; 23,34) poroča, da je Pavel v svojem zagovoru pred templjem v Jeruzalemu izjavil, da je bil rojen v Tarzu, v rimski provinci Kilikija, pokrajini v jugovzhodnem delu Male Azije. Kdaj je bil rojen, lahko le domnevamo. Vsekakor je bil Jezusov sodobnik, čeprav se z njim “pred Damaskom” ni srečal. V poročilu o prvem mučencu Štefanu, ki so ga kamnali okrog leta 32, je Pavel – Savel omenjen še kot mladenič (Apd 7,58). Pavel je bil skoraj gotovo rojen v prvem desetletju naše dobe, verjetno med leti 7 in 10. Mesto Tarz je prvič omenjeno na Črnem obelisku iz 9. st. pr. Kr., kjer asirski kralj poroča, da ga je zavzel na pohodih v 26. letu svojega vladanja. Mesto je bilo znano kulturno, filozofsko in vzgojno središče. Rimski pisec in geograf Starbo (63 pr.-19 po Kr.) poroča o tarziških šolah, ki naj bi celo prekašale atenske in aleksandrijske. V Tarzu so živeli in poučevali številni stoiški in epikurejski filozofi, mesto so obiskali slavni Rimljani: Cicero, Julij Cezar, Avgust in Mark Antonij, ki je v njem pripravil kraljevski sprejem Kleopatri.
V Tarzu je poleg Rimljanov in Grkov obstajala tudi judovska manjšina oz. judovska diaspora. Pavel je odraščal v pobožni judovski družini in je verjetno že kot mlad fant znal ne samo aramejsko, temveč tudi grško. Zvesto je spolnjeval Postavo, saj je pripadal strogemu farizejskemu gibanju. Tudi kot kristjan, ki je bil pozneje večkrat v navzkrižju z Judi, nikoli ne zanika svoje judovske dediščine. Judje tega časa, posebno v diaspori, so imeli dve imeni, grško ali rimsko in semitsko. »Pavel« (Paulus) je bilo dobro znano rimsko družinsko ime. Ker apostol o sebi pravi, da je iz Benjaminovega rodu (Rim 11, 1; Fip 3,5), ni razloga za dvom v Apostolska dela, da je bilo njegovo judovsko ime »Savel« (po prvem kralju Izraela iz Benjaminovega rodu). Sam Pavel nikjer ne pove, kje je bil rojen. Vendar je podatek v Apostolskih delih, da je bil meščan Tarza, cvetoče prestolnice Kilikije (22,3; 21,39), povsem verjeten. Večina strokovnjakov se strinja, da je bil Pavel vzgojen in se je izobraževal v Tarzu. Pisal je dobro grščino, obvladal osnove helenističnega govorništva, v grščini navajal iz Svetega pisma in poznal v grščini pisane ali ohranjene devterokanonične knjige. Mogoče se je Pavel tam naučil obrti, ki jo Apostolska dela imenujejo izdelovanje šotorov. Trditev v Apd 22,3, da je bil Pavel vzgojen v Jeruzalemu in da se je izobraževal pri Gamalielu I. starejšemu, ki je deloval v Jeruzalemu približno 20-50 po Kr., je vprašljiva. Pisma ne povedo, ali je Pavel videl Jezusa med njegovim javnim delovanjem ali pri križanju, kar vzbuja dvom v njegovo stalno prisotnost v Jeruzalemu med leti 26 in 30/33 po Kr. Pavel pravi, da je bil goreč za izročila prednikov in je v judovstvu prekašal svoje vrstnike. Izven Palestine judovskih učiteljev ni bilo veliko. Zelo verjetno je tudi, da je Pavel znal hebrejsko ali aramejsko oziroma oboje (Apd 21,40; 22,2; 26,14). Vsi ti podatki kažejo, da je Pavel mogoče v zgodnih tridesetih letih I. stoletja (preden je umrl Štefan), v svojih dvajsetih letih v Tarzu že prej temeljito poznal judovsko vzgojo in prišel v Jeruzalem študirat Postavo – nekaj kar so Apd 22,3 poenostavila, olepšala ali preveč podarjala. Vsekakor je bil mož, ki je dobro poznal oba svetova in je v odločilnem trenutku življenja postal »služabnik Jezusa Kristusa«.
Pavel pravi, da je zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo je skušal uničiti (Gal, Kor, Flp). To bi mogli razumeti, da se nanaša na sodelovanje pri preganjanju kristjanov v Jeruzalemu in okolici, kar potrjujejo Apd 8,3; 9,4-2; 22,3-5.19; 26,9-11). Apd 26,9 povedo, da je Pavel pred spreobrnjenjem marsikaj storil, ko je nasprotoval »imenu Jezusa Nazarečana«. Po obdobju preganjanja (Apd 9,1), je Pavel prejel Božje razodetje, v katerem je srečal Jezusa in nato ostal v Damasku.
Tretji evangelij in Apostolska dela sta knjigi, ki sta bili prvotno združeni v celoto. Druga knjiga je kmalu postala znana kot »Dela apostolov« ali »Apostolska dela«. O prvotni povezanosti teh dveh novozaveznih knjig pričujeta njuni posvetili in literarna podobnost. Obe knjigi sta posvečene nekemu Teofilu (Lk 1,1-4; Apd 1,1) in v uvodu pisec omenja evangelij kot »prvo knjigo«, ki jo vsebinsko nadaljuje in povzema njene zadnje dogodke (prikazanja Vstalega in vnebohod). Druga močna vez, ki ju povezuje je jezik. Cerkveno učiteljstvo si je edino v pripisovanju avtorstva svetemu Luku. Ne v antiki ne dandanes ni bil kot avtor resno obravnavan kdo drug. V starem izročilu ne najdemo ničesar oprijemljivega, kar bi nam pomagalo določiti, kdaj je bilo delo napisano. Knjiga se zaključi s Pavlovim rimskim jetništvom, verjetno okoli leta 61-63, vsekakor pa je po nastanku mlajše od tretjega evangelija (pred letom 70 ali okoli leta 80?, a nič ne navaja k datumu po letu 70). Kot kraj nastanka se omenjata Antiohija in Rim. Katere vire je Luka uporabil za svojo pripoved? Avtor Apd izjavlja, da je »vse od začetka natančno poizvedel« od tistih, ki so že »poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodil med nami«. Iz teh besed je mogoče sklepati, da je po eni strani iskal natančne podatke ter da je po drugi strani uporabil že obstoječa besedila. V prvih dvanajstih poglavjih Apostolskih del je predstavljeno življenje prve skupnosti, zbrane okrog Petra po Jezusovem vnebohodu in začetek njenega širjenja, h kateremu so s svojimi misijonarskimi prizadevanji pripomogli Filip in »helenisti« in navsezadnje Peter sam. »Petrinsko« izročilo, ki se skriva v ozadju Apostolskih del, bi bilo lahko povezano s »Petrovim evangelijem«, ki je bil v literaturi antične Cerkve poznan. V drugi polovici Apostolskih del je avtor verjetno uporabil pripoved o Pavlovem spreobrnjenju, misijonarskih potovanjih in plovbi v Rim, kamor je bil poslan kot jetnik. Vsekakor se zdi, da so bila Luku na voljo Pavlova pisma, podatke pa je dobil lahko tudi od samega Pavla, ki ga je poznal najmanj za časa njegovega jetništva. Velja omeniti, da Pavel Luka nikoli ne omenja kot spremljevalca pri oznanjevanju evangelija.
3.2 Izmed vseh apostolov najbolj poznamo Pavla.
Poleg evangelistov je gotovo Pavel najmočneje zaznamoval krščansko teologijo. Pripoved o njegovih potovanjih in ujetništvu predstavlja več kot polovico Apostolskih del. Njegova pisma nam ga predstavljajo presenetljivo živahnega: vrhunsko znanje, odločnost, občutljivost, plašnost, silna jeza, velikodušnost, iskrenost, plemenitost, trajna molitev. V njegovi tako bogati človeškosti vse vodi njegova gorečnost za kraljestvo Jezusa Kristusa. Njegova prekipevajoča dejavnost je globoko pretehtana. Je gotovo eden največjih izobražencev in mistikov med apostoli.
3.3 Kdo je Pavel, ki se v svojih pismih predstavlja kot "apostol Kristusa Jezusa" (1 Kor 1,1; 2 Kor 1,1) ali "služabnik Kristusa Jezusa" (Rim 1,1)? Kje in kdaj je bil rojen? Kdo so bili njegovi starši? Kje in kako je prebil svoja leta, preden je postal Kristusov apostol?
Pavlove korenine rastejo iz judovske in grške kulture. Luka v Apd (21,39; 22,3; 23,34) poroča, da je Pavel v svojem zagovoru pred templjem v Jeruzalemu izjavil, da je bil rojen v Tarzu, v rimski provinci Kilikija, pokrajini v jugovzhodnem delu Male Azije. Kdaj je bil rojen, lahko le domnevamo. Vsekakor je bil Jezusov sodobnik, čeprav se z njim “pred Damaskom” ni srečal. V poročilu o prvem mučencu Štefanu, ki so ga kamnali okrog leta 32, je Pavel – Savel omenjen še kot mladenič (Apd 7,58). Pavel je bil skoraj gotovo rojen v prvem desetletju naše dobe, verjetno med leti 7 in 10. Mesto Tarz je prvič omenjeno na Črnem obelisku iz 9. st. pr. Kr., kjer asirski kralj poroča, da ga je zavzel na pohodih v 26. letu svojega vladanja. Mesto je bilo znano kulturno, filozofsko in vzgojno središče. Rimski pisec in geograf Starbo (63 pr.-19 po Kr.) poroča o tarziških šolah, ki naj bi celo prekašale atenske in aleksandrijske. V Tarzu so živeli in poučevali številni stoiški in epikurejski filozofi, mesto so obiskali slavni Rimljani: Cicero, Julij Cezar, Avgust in Mark Antonij, ki je v njem pripravil kraljevski sprejem Kleopatri.
V Tarzu je poleg Rimljanov in Grkov obstajala tudi judovska manjšina oz. judovska diaspora. Pavel je odraščal v pobožni judovski družini in je verjetno že kot mlad fant znal ne samo aramejsko, temveč tudi grško. Zvesto je spolnjeval Postavo, saj je pripadal strogemu farizejskemu gibanju. Tudi kot kristjan, ki je bil pozneje večkrat v navzkrižju z Judi, nikoli ne zanika svoje judovske dediščine. Judje tega časa, posebno v diaspori, so imeli dve imeni, grško ali rimsko in semitsko. »Pavel« (Paulus) je bilo dobro znano rimsko družinsko ime. Ker apostol o sebi pravi, da je iz Benjaminovega rodu (Rim 11, 1; Fip 3,5), ni razloga za dvom v Apostolska dela, da je bilo njegovo judovsko ime »Savel« (po prvem kralju Izraela iz Benjaminovega rodu). Sam Pavel nikjer ne pove, kje je bil rojen. Vendar je podatek v Apostolskih delih, da je bil meščan Tarza, cvetoče prestolnice Kilikije (22,3; 21,39), povsem verjeten. Večina strokovnjakov se strinja, da je bil Pavel vzgojen in se je izobraževal v Tarzu. Pisal je dobro grščino, obvladal osnove helenističnega govorništva, v grščini navajal iz Svetega pisma in poznal v grščini pisane ali ohranjene devterokanonične knjige. Mogoče se je Pavel tam naučil obrti, ki jo Apostolska dela imenujejo izdelovanje šotorov. Trditev v Apd 22,3, da je bil Pavel vzgojen v Jeruzalemu in da se je izobraževal pri Gamalielu I. starejšemu, ki je deloval v Jeruzalemu približno 20-50 po Kr., je vprašljiva. Pisma ne povedo, ali je Pavel videl Jezusa med njegovim javnim delovanjem ali pri križanju, kar vzbuja dvom v njegovo stalno prisotnost v Jeruzalemu med leti 26 in 30/33 po Kr. Pavel pravi, da je bil goreč za izročila prednikov in je v judovstvu prekašal svoje vrstnike. Izven Palestine judovskih učiteljev ni bilo veliko. Zelo verjetno je tudi, da je Pavel znal hebrejsko ali aramejsko oziroma oboje (Apd 21,40; 22,2; 26,14). Vsi ti podatki kažejo, da je Pavel mogoče v zgodnih tridesetih letih I. stoletja (preden je umrl Štefan), v svojih dvajsetih letih v Tarzu že prej temeljito poznal judovsko vzgojo in prišel v Jeruzalem študirat Postavo – nekaj kar so Apd 22,3 poenostavila, olepšala ali preveč podarjala. Vsekakor je bil mož, ki je dobro poznal oba svetova in je v odločilnem trenutku življenja postal »služabnik Jezusa Kristusa«.
Pavel pravi, da je zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo je skušal uničiti (Gal, Kor, Flp). To bi mogli razumeti, da se nanaša na sodelovanje pri preganjanju kristjanov v Jeruzalemu in okolici, kar potrjujejo Apd 8,3; 9,4-2; 22,3-5.19; 26,9-11). Apd 26,9 povedo, da je Pavel pred spreobrnjenjem marsikaj storil, ko je nasprotoval »imenu Jezusa Nazarečana«. Po obdobju preganjanja (Apd 9,1), je Pavel prejel Božje razodetje, v katerem je srečal Jezusa in nato ostal v Damasku.
- 3 Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba. 4 Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« 5 Rekel je: »Kdo si, Gospod?« Glas pa je odgovoril: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. 6 Zdaj pa vstani in pojdi v mesto in izvedel boš, kaj moraš storiti!« 7 Možje, ki so potovali z njim, so obstali brez besed; slišali so glas, videli pa niso nikogar. 8 Savel se je dvignil s tal. Toda čeprav je odprl oči, ni nič videl. Prijeli so ga za roko in peljali v Damask. 9 Tri dni ni nič videl in ni ne jedel ne pil. (Apd 9,3-9)
3. KRONOLOGIJA PAVLOVEGA ŽIVLJENJA V APOSTOLSKIH DELIH
-Leto 33 V 1 Kor 9,1 Pavel pravi da je videl Jezusa, v Apd pa vidi svetlobo in se takšno izkustvo ne ponovi.
- 33 Pavlovo spreobrnjenje (Apd 9); del prve krščanske skupnosti se razkropi iz Jeruzalema (Apd 8).
-35 Pavel se umakne v Arabijo, nato se vrne v Damask (Apd 9,19; Gal 1,17).
- Pavel beži iz Damaska (Apd 9,25; 2 Kor 11,32; smrt kralja Areta).
- 35 Pavel prvič obišče Jeruzalem in ostane tam 15 dni (Apd 9,26-29; Gal 1,18).
»Ko so bratje to izvedeli, so ga odpeljali v Cezarejo, nato pa poslali v Tarz. Cerkev je tedaj po vsej Judeji, Galileji in Samariji živela v miru. Izgrajevala se je, napredovala v strahu Gospodovem ter rastla v tolažbi Svetega Duha.« (Apd 9,30-31)
- 36-42 Pavel v Kilikiji in Siriji:
»Nato sem šel v pokrajine Sirije in Kilikije. Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan. Le slišali so: »Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti.« In slavili so Boga zaradi mene« (Gal 1,21-24).
- 43 Barnaba poišče Pavla v Tarzu in ga pripelje v Antiohijo (Apd 11,25-26); Peter v Samariji (Apd 8,14) in pri morju (Apd 11).
- 44 pred Veliko nočjo ukaže Herod Agripa I, nečak Heroda Antipa (prim. Lk 3,1) obglaviti Jakoba Starejšega, Janezovega brata (Apd 12,2); po praznikih vrže v ječo tudi Petra; isto leto Herod umre (Apd 8,20-23).
- 45 Pavel in Barnaba prineseta materialno pomoč jeruzalemski Cerkvi (Apd 11,12-30; 12,25).
- 45 - 47 Prvo misijonsko potovanje na Ciper in Galatijo v Anatoliji (Apd 13-14).
- 48 (spomladi) Apostolski zbor v Jeruzalemu (Apd 15; Gal 2,1-14); Pavel in Barnaba kot odposlanca antiohijske Cerkve (15,22); Pavlov drugi »uradni« obisk Jeruzalem »po štirinajstih letih«.
-. 48 (poleti) – Konflikt med Pavlov in Petrom v Antiohiji (Gal 2,11-14); cesar Klavdij izžene Jude iz Jeruzalema.
- 48-52 Drugo misijonsko potovanje v Malo Azijo, Makedonijo, Ahajo, Korint (Apd 15,36-18,22).
- 50-52 Med 18-mesečnim bivanjem v Korintu (Apd 18,11) napiše Pavel 1 Tes. Proti koncu leta 51 ga pripeljejo pred Galiona (Apd 18,12.).
- 52 Potovanje v Antiohijo.
- 52-56 Tretje misijonsko potovanje v Malo Azijo (Apd 18,23-21,17).
- Med bivanjem v Efezu (53-55) napiše Gal in 1 Kor; morda tudi Flp in Flm), Ahaji - v Korintu napiše Rim (56) in Makedonija (verjetno v Filipih napiše 2 Kor);
- spomladi 56 slovo v Milet; do binkoštnega praznika želi priti v Jeruzalem (Apd 20,16).
- 56 Pavla v Jeruzalemu pred templjem primejo (Apd 21,27).
- 56-58 Pavel kot ujetnik v Cezareji (Apd 23,33-26,23); Apd 24,27: "Ko sta se dopolnili dve leti, je Feliksa zamenjal Porkij Fest. Feliks se je hotel Judom prikupiti, zato je Pavla pustil v ječi." Porkij Fest je bil cesarski namestnik v Judeji med leti 59-61. V primerjavi s svojim predhodnikom Feliksom je slovel kot poštenjak; kljub temu ni mogel umiriti napetosti, ki so se razraščale med Judi in rimskimi oblastniki.
- 59 (spomladi) Pavel potuje v Rim (Apd 27,1-28,16).
- 60 - 62 Pavel kot ujetnik v Rimu (Apd 28,30-31; 2 Tim 4,6-8); morda so tukaj nastala pisma iz ujetništva: Kol, Ef, in Flm.
- 63-66 Pavlovi potovanji v »Španijo« in na Vzhod (Rim 15,24.); morda v tem času napiše pisma 1 in 2 Tim in Tit;
- 67 Pavlovo drugo rimsko ujetništvo; proti koncu leta umre mučeniške smrti.
-Leto 33 V 1 Kor 9,1 Pavel pravi da je videl Jezusa, v Apd pa vidi svetlobo in se takšno izkustvo ne ponovi.
- 33 Pavlovo spreobrnjenje (Apd 9); del prve krščanske skupnosti se razkropi iz Jeruzalema (Apd 8).
-35 Pavel se umakne v Arabijo, nato se vrne v Damask (Apd 9,19; Gal 1,17).
- Pavel beži iz Damaska (Apd 9,25; 2 Kor 11,32; smrt kralja Areta).
- 35 Pavel prvič obišče Jeruzalem in ostane tam 15 dni (Apd 9,26-29; Gal 1,18).
»Ko so bratje to izvedeli, so ga odpeljali v Cezarejo, nato pa poslali v Tarz. Cerkev je tedaj po vsej Judeji, Galileji in Samariji živela v miru. Izgrajevala se je, napredovala v strahu Gospodovem ter rastla v tolažbi Svetega Duha.« (Apd 9,30-31)
- 36-42 Pavel v Kilikiji in Siriji:
»Nato sem šel v pokrajine Sirije in Kilikije. Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan. Le slišali so: »Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti.« In slavili so Boga zaradi mene« (Gal 1,21-24).
- 43 Barnaba poišče Pavla v Tarzu in ga pripelje v Antiohijo (Apd 11,25-26); Peter v Samariji (Apd 8,14) in pri morju (Apd 11).
- 44 pred Veliko nočjo ukaže Herod Agripa I, nečak Heroda Antipa (prim. Lk 3,1) obglaviti Jakoba Starejšega, Janezovega brata (Apd 12,2); po praznikih vrže v ječo tudi Petra; isto leto Herod umre (Apd 8,20-23).
- 45 Pavel in Barnaba prineseta materialno pomoč jeruzalemski Cerkvi (Apd 11,12-30; 12,25).
- 45 - 47 Prvo misijonsko potovanje na Ciper in Galatijo v Anatoliji (Apd 13-14).
- 48 (spomladi) Apostolski zbor v Jeruzalemu (Apd 15; Gal 2,1-14); Pavel in Barnaba kot odposlanca antiohijske Cerkve (15,22); Pavlov drugi »uradni« obisk Jeruzalem »po štirinajstih letih«.
-. 48 (poleti) – Konflikt med Pavlov in Petrom v Antiohiji (Gal 2,11-14); cesar Klavdij izžene Jude iz Jeruzalema.
- 48-52 Drugo misijonsko potovanje v Malo Azijo, Makedonijo, Ahajo, Korint (Apd 15,36-18,22).
- 50-52 Med 18-mesečnim bivanjem v Korintu (Apd 18,11) napiše Pavel 1 Tes. Proti koncu leta 51 ga pripeljejo pred Galiona (Apd 18,12.).
- 52 Potovanje v Antiohijo.
- 52-56 Tretje misijonsko potovanje v Malo Azijo (Apd 18,23-21,17).
- Med bivanjem v Efezu (53-55) napiše Gal in 1 Kor; morda tudi Flp in Flm), Ahaji - v Korintu napiše Rim (56) in Makedonija (verjetno v Filipih napiše 2 Kor);
- spomladi 56 slovo v Milet; do binkoštnega praznika želi priti v Jeruzalem (Apd 20,16).
- 56 Pavla v Jeruzalemu pred templjem primejo (Apd 21,27).
- 56-58 Pavel kot ujetnik v Cezareji (Apd 23,33-26,23); Apd 24,27: "Ko sta se dopolnili dve leti, je Feliksa zamenjal Porkij Fest. Feliks se je hotel Judom prikupiti, zato je Pavla pustil v ječi." Porkij Fest je bil cesarski namestnik v Judeji med leti 59-61. V primerjavi s svojim predhodnikom Feliksom je slovel kot poštenjak; kljub temu ni mogel umiriti napetosti, ki so se razraščale med Judi in rimskimi oblastniki.
- 59 (spomladi) Pavel potuje v Rim (Apd 27,1-28,16).
- 60 - 62 Pavel kot ujetnik v Rimu (Apd 28,30-31; 2 Tim 4,6-8); morda so tukaj nastala pisma iz ujetništva: Kol, Ef, in Flm.
- 63-66 Pavlovi potovanji v »Španijo« in na Vzhod (Rim 15,24.); morda v tem času napiše pisma 1 in 2 Tim in Tit;
- 67 Pavlovo drugo rimsko ujetništvo; proti koncu leta umre mučeniške smrti.
4. PAVLOVA PISMA
V naslednjem poglavju bom na kratko opisala pisma, katerih avtor naj bi bil Pavel. Na kratko bom opisala kdaj in kje so bila napisana, komu so namenjena in njihovo osnovno sporočilo. Pisma bom razdelila v dve skupini: prva bodo pisma, ki jih je nesporno napisal Pavel, druga pa pisma ki so morda psevdonimna (delitev povzeta po: Raymond E. Brown: Uvod v Novo zavezo. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008).
Pri branju Pavlovih pisem ne smemo pozabiti, da so ta pisma priložnostna. Niso teološke razprave, ampak se odzivajo na točno določene okoliščine. Ne glede na to, da gre za različne bralce, ki so jim pisma namenjena in različne priložnosti, se v pismih razkriva temelji nauk, v središču katerega je vstali Kristus. Pisma so še danes aktualna, oziroma lahko v njih beremo o temah, ki so zanimive in pereče tudi za današnjo družbo in za kristjane v našem času. Pisma v novozaveznem kanonu niso razporejena po kronološkem zaporedju nastanka, ampak so razporejena glede na dolžino, od najdaljšega k najkrajšemu.
4.1 PROTO-PAVLINSKA (NESPORNA) PISMA
4.1.1 PISMI TESALONIČANOM
To sta najstarejši pismi, namenjeni Tesaloničanom, med katerimi je Pavel oznanjal evangelij na svojem drugem potovanju, od jeseni leta 49 do pomladi leta 50. Nesporno glede avtorstva je prvo pismo Tesaloničanom. Cerkev v Tesaloniki je dobro izpolnjevala svoje dolžnosti, krščansko oznanilo se je razširilo po vsej okolici. Vendar pa so imeli tudi nekaj težav. Napadali so jih Judje, morda pa so trpeli tudi zaradi vsesplošnega preganjanja. Prvo pismo vsebuje koristne spodbude, med katerimi je tudi odgovor o usodi umrlih in Kristusovi paruziji (Jezusov drugi prihod se včasih imenuje tudi paruzija (iz grščine παρουσία [parusia] = navzočnost; δευτέρα παρουσία [devtera parusia] = druga navzočnost, drugi prihod).
4.1.2 PISMI KORINČANOM
Pismi sta nastajali proti konec leta 56 ali zelo zgodaj 57 iz Efeza in Makedonije. Stik mlade krščanske vere s prestolnico poganstva, Korintom, je Pavlu prinesel nemalo resnih težav. Prvo »predkanonično« pismo se ni ohranilo. Pisma prinašajo zanimiv vpogled v Pavlovo dušo in njegove odnose s spreobrnjenimi, a tudi z vidika nauka niso nič kaj manj pomembna. Predvsem v prvem pismu najdemo podatke in odločitve glede številnih ključnih problemov zgodnega krščanstva, ki zadevajo njegovo notranje življenje (čistost, zakon in devištvo, previla glede verskih srečanj in obhajanja evharistije, uporaba karizem) , kakor tudi odnosa do poganskega sveta (pravdanje pred sodiščem, malikom žrtvovano meso). V drugem pismu nameni nekaj poglavij tudi veličastvu apostolske službe. Eshatološki vidik je vselej prisoten, ko obravnava vstajenje mesa. Pavel Korinčane opozarja, da obstaja smo en učitelj, Kristus, ki je edina prava modrost.
4.1.3 PISMO GALAČANOM
Pismo je nastajalo med letoma 54 in 55 v Efezu. Namenjen je Cerkvam okrog Ankire na ozemlju ljudstva Galačanov v Mali Aziji. Pavel je v pismu v jezi povedal kaj misli. Nekateri spreobrnjenci iz judovstva so vernim Galičanom povedali, da ne bodo mogli doseči zveličanja, če se ne bodo dali obrezati in se tako uklonili jarmu postave. Pavel takšnemu nazadovanju odločno nasprotuje, ker bi s tem izničili Kristusovo delo. Ne zanika pomena stare ureditve, ji pa kot nekemu prehodnemu obdobju natančno začrta meje in jo umesti v širši odrešenjski načrt. Kristjani morajo biti povezani v ljubezni in medsebojni podpori, najsi bodo judovskega ali poganskega porekla.
4.1.4 PISMO RIMLJANOM
Čas nastanka je pozimi med letoma 57/58, v Korintu. Naslovnik so Božji ljubljenci v Rimu, kjer Pavel še nikoli ni bil, vendar je imel tam prijatelje. Pismo Rimljanov se loteva istega problema, le da gre tu za bolj mirno, bolj obširno in celovito razpravo, ki sistematično predstavi ideje, ki so se ob sporu porajale. Pismo nam izvrstno pokaže grešno preteklost celotnega človeštva in notranji boj, ki se bije v vsakem človeku, zastonjskost odrešenja, učinkovitost Kristusove smrti in vstajenja, ki smo ju deležni pri krstu po veri. Klic vsem ljudem, naj postanejo Božji otroci, ljubezen, polno modrosti pravičnega in zvestega Boga. Eshatološka pričakovanja ostajajo: odrešeni smo v upanju, vendar pa je poudarek tudi na resničnosti odrešenja, ki se je začelo. Pismo Rimljanom torej prinaša enega najlepših povzetkov Pavlovega nauka.
4.1.5 PISMO FILIPLJANOM
Pismo je nastalo okrog leta 56, če je nastalo v Efezu. Namenjen je kristjanov v Filipih, rimski koloniji, kjer so odsluženim vojakom dodelili posestva po končanih bojih v državljanskih vojnah. Mesto je, podobno kot Tesalonika, bilo pomembno trgovsko mesto ob »Egnatijski cesti«. Pavel piše iz jetništva. Besedilo ni zelo doktrinalno, ampak gre bolj za izliv čustev, izmenjavo novic, opozorilo pred »slabimi delavci«, ki drugod spodkopavajo apostolska prizadevanja in bi se lahko lotili tudi Filipljanov. Navsezadnje gre za poziv k edinosti v ponižnosti, ki vsebuje prečudovit odlomek o Kristusovem trpljenju.
4.1.6 PISMO FILEMONU
Pismo je nastalo okrog leta 55 če je nastalo v Efezu (če je nastalo v Cezareji, kar je malo verjetno 58-60, če je iz Rima 61-63). Pristnost pisma ni sporna. Namenjeno je Filemonu z Apijo (ki je verjetno njegova žena), Arhipom in Cerkvi, ki se je zbirala v Filemonovi hiši. V kratkem pismu je kološkemu kristjanu, ki ga je Pavel spreobrnil, oznanjena vrnitev njegovega pobeglega sužnja, ki ga je apostol prav tako pridobil za Kristusa. To lastnoročno napisano sporočilo nam daje dragocen vpogled v Pavlovo rahločutno dušo; zanimivo pa je tudi zato, ker je v njem prestavljena njegova rešitev suženjstva. Čeprav gospodar in suženj obdržita svoj nekdanji družbeni položaj, morata živeti kot brata v službi istega Gospoda.
V naslednjem poglavju bom na kratko opisala pisma, katerih avtor naj bi bil Pavel. Na kratko bom opisala kdaj in kje so bila napisana, komu so namenjena in njihovo osnovno sporočilo. Pisma bom razdelila v dve skupini: prva bodo pisma, ki jih je nesporno napisal Pavel, druga pa pisma ki so morda psevdonimna (delitev povzeta po: Raymond E. Brown: Uvod v Novo zavezo. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008).
Pri branju Pavlovih pisem ne smemo pozabiti, da so ta pisma priložnostna. Niso teološke razprave, ampak se odzivajo na točno določene okoliščine. Ne glede na to, da gre za različne bralce, ki so jim pisma namenjena in različne priložnosti, se v pismih razkriva temelji nauk, v središču katerega je vstali Kristus. Pisma so še danes aktualna, oziroma lahko v njih beremo o temah, ki so zanimive in pereče tudi za današnjo družbo in za kristjane v našem času. Pisma v novozaveznem kanonu niso razporejena po kronološkem zaporedju nastanka, ampak so razporejena glede na dolžino, od najdaljšega k najkrajšemu.
4.1 PROTO-PAVLINSKA (NESPORNA) PISMA
4.1.1 PISMI TESALONIČANOM
To sta najstarejši pismi, namenjeni Tesaloničanom, med katerimi je Pavel oznanjal evangelij na svojem drugem potovanju, od jeseni leta 49 do pomladi leta 50. Nesporno glede avtorstva je prvo pismo Tesaloničanom. Cerkev v Tesaloniki je dobro izpolnjevala svoje dolžnosti, krščansko oznanilo se je razširilo po vsej okolici. Vendar pa so imeli tudi nekaj težav. Napadali so jih Judje, morda pa so trpeli tudi zaradi vsesplošnega preganjanja. Prvo pismo vsebuje koristne spodbude, med katerimi je tudi odgovor o usodi umrlih in Kristusovi paruziji (Jezusov drugi prihod se včasih imenuje tudi paruzija (iz grščine παρουσία [parusia] = navzočnost; δευτέρα παρουσία [devtera parusia] = druga navzočnost, drugi prihod).
4.1.2 PISMI KORINČANOM
Pismi sta nastajali proti konec leta 56 ali zelo zgodaj 57 iz Efeza in Makedonije. Stik mlade krščanske vere s prestolnico poganstva, Korintom, je Pavlu prinesel nemalo resnih težav. Prvo »predkanonično« pismo se ni ohranilo. Pisma prinašajo zanimiv vpogled v Pavlovo dušo in njegove odnose s spreobrnjenimi, a tudi z vidika nauka niso nič kaj manj pomembna. Predvsem v prvem pismu najdemo podatke in odločitve glede številnih ključnih problemov zgodnega krščanstva, ki zadevajo njegovo notranje življenje (čistost, zakon in devištvo, previla glede verskih srečanj in obhajanja evharistije, uporaba karizem) , kakor tudi odnosa do poganskega sveta (pravdanje pred sodiščem, malikom žrtvovano meso). V drugem pismu nameni nekaj poglavij tudi veličastvu apostolske službe. Eshatološki vidik je vselej prisoten, ko obravnava vstajenje mesa. Pavel Korinčane opozarja, da obstaja smo en učitelj, Kristus, ki je edina prava modrost.
4.1.3 PISMO GALAČANOM
Pismo je nastajalo med letoma 54 in 55 v Efezu. Namenjen je Cerkvam okrog Ankire na ozemlju ljudstva Galačanov v Mali Aziji. Pavel je v pismu v jezi povedal kaj misli. Nekateri spreobrnjenci iz judovstva so vernim Galičanom povedali, da ne bodo mogli doseči zveličanja, če se ne bodo dali obrezati in se tako uklonili jarmu postave. Pavel takšnemu nazadovanju odločno nasprotuje, ker bi s tem izničili Kristusovo delo. Ne zanika pomena stare ureditve, ji pa kot nekemu prehodnemu obdobju natančno začrta meje in jo umesti v širši odrešenjski načrt. Kristjani morajo biti povezani v ljubezni in medsebojni podpori, najsi bodo judovskega ali poganskega porekla.
4.1.4 PISMO RIMLJANOM
Čas nastanka je pozimi med letoma 57/58, v Korintu. Naslovnik so Božji ljubljenci v Rimu, kjer Pavel še nikoli ni bil, vendar je imel tam prijatelje. Pismo Rimljanov se loteva istega problema, le da gre tu za bolj mirno, bolj obširno in celovito razpravo, ki sistematično predstavi ideje, ki so se ob sporu porajale. Pismo nam izvrstno pokaže grešno preteklost celotnega človeštva in notranji boj, ki se bije v vsakem človeku, zastonjskost odrešenja, učinkovitost Kristusove smrti in vstajenja, ki smo ju deležni pri krstu po veri. Klic vsem ljudem, naj postanejo Božji otroci, ljubezen, polno modrosti pravičnega in zvestega Boga. Eshatološka pričakovanja ostajajo: odrešeni smo v upanju, vendar pa je poudarek tudi na resničnosti odrešenja, ki se je začelo. Pismo Rimljanom torej prinaša enega najlepših povzetkov Pavlovega nauka.
4.1.5 PISMO FILIPLJANOM
Pismo je nastalo okrog leta 56, če je nastalo v Efezu. Namenjen je kristjanov v Filipih, rimski koloniji, kjer so odsluženim vojakom dodelili posestva po končanih bojih v državljanskih vojnah. Mesto je, podobno kot Tesalonika, bilo pomembno trgovsko mesto ob »Egnatijski cesti«. Pavel piše iz jetništva. Besedilo ni zelo doktrinalno, ampak gre bolj za izliv čustev, izmenjavo novic, opozorilo pred »slabimi delavci«, ki drugod spodkopavajo apostolska prizadevanja in bi se lahko lotili tudi Filipljanov. Navsezadnje gre za poziv k edinosti v ponižnosti, ki vsebuje prečudovit odlomek o Kristusovem trpljenju.
4.1.6 PISMO FILEMONU
Pismo je nastalo okrog leta 55 če je nastalo v Efezu (če je nastalo v Cezareji, kar je malo verjetno 58-60, če je iz Rima 61-63). Pristnost pisma ni sporna. Namenjeno je Filemonu z Apijo (ki je verjetno njegova žena), Arhipom in Cerkvi, ki se je zbirala v Filemonovi hiši. V kratkem pismu je kološkemu kristjanu, ki ga je Pavel spreobrnil, oznanjena vrnitev njegovega pobeglega sužnja, ki ga je apostol prav tako pridobil za Kristusa. To lastnoročno napisano sporočilo nam daje dragocen vpogled v Pavlovo rahločutno dušo; zanimivo pa je tudi zato, ker je v njem prestavljena njegova rešitev suženjstva. Čeprav gospodar in suženj obdržita svoj nekdanji družbeni položaj, morata živeti kot brata v službi istega Gospoda.
4. 2 DEVTERO-PAVLINSKA (MOGOČE PSEVDONIMNA) PISMA
4.2.1 DRUGO PISMO TESALONIČANOM
Drugo pismo je bilo najbrž napisano v Korintu, nekaj mesecev pozneje kot prvo. Če je pismo napisal Pavel, je nastalo okrog leta 51/52. Če je pismo psevdonimno pa je najbrž nastalo proti koncu 1. stoletja, ko se je pokazala večja vnema za apokaliptiko. Poleg koristnih nasvetov so tu napisana nova navodila o dnevu paruzije in znamenjih, ki se bodo zgodila pred tem. Pismi sta si zelo podobni in sta pomembni predvsem zaradi eshatološkega nauka.
4.2.2 PISMO EFEŽANOM
Če pismo Efežanom pripisujemo Pavlu, je nastalo v šestdesetih letih. Če je psevdonimno, s čimer se strinja okrog 80 odstotkov kritičnih strokovnjakov, pa je nastalo v devetdesetih letih 1. stoletja. Pismo je namenjeno pavlinskim kristjanom v Mali Aziji, ne samo skupnosti v Efezu. S pismom se lahko kosa samo še Pismo Rimljanom in sicer glede največjega vpliva na krščansko misel in duhovnost. Imenujemo ga tudi »krona pavlinstva«. Pomemben je predvsem veličasten pogled na vesoljni pomen Cerkve in na edinost med kristjani. Cerkev je opisana kot Kristusovo telo, on pa je glava. Pismo postane zelo pomembno glede tematike nauka o Cerkvi, zakramentov, hierarhijo in cerkveni ureditvi.
4.2.3 PISMO KOLOŠANOM
Če ga pismo pisal Pavel oziroma Timotej, ko je bil Pavel še živ ali takoj po njegovi smrti, je pismo nastalo med leti 61-63 iz Rima, ali pa je nastalo med leti 54-56 iz Efeza. ČE je pismo psevdonimno, kar predvideva 60 odstotkov kritičnih strokovnjakov, je nastalo v osemdesetih letih. Namenjeno je kristjanom v Kolosah, v dolini reke reke Likos v Frigiji v provinci Azije. Evangelija tam ni prvi oznanjal Pavel, ampak Epafra, ki je Pavlu poročal o Cerkvi in njenih težavah. Pismo je veličasten primer pavlinske teologije. Kološani so se soočali z nevarnostjo, ki so izvirala iz judovskih predstav o nebesnih in vesoljnih silah, ki naj bi usmerjale vesolja. Dajali so jim prevelik pomen ter tako postavili pod vprašaj Kristusovo premoč. S postavitvijo novega reda je Kristus Gospod vzel vladanje v svoje roke, postavljen je pred vesoljne sile, ki jim je bilo odvzeto to, kar so jim v antiki pripisovali. Pavel opisuje Kristusa, njegovo telo kot Cerkev in Božje skrivnosti, skrite od vekov.
4.3 PASTORALNA PISMA
Mnogi ta pisma označujejo poslanice. Od drugih Pavlovih pisem se močno razlikujejo. Pisma so namenjena Timoteju in Titu, dvema najbolj zvestima Pavlovima učencema. Vsebujejo navodila o organizaciji in vodenju skupnosti, ki so jima bile zaupane. Zato se že od 18. stoletja imenujejo pastoralna pisma. Težko je določiti, kdaj v Pavlove življenju naj bi pisma nastala, zato lahko razumemo, da je pristnost vprašljiva.
4.3.1 PRVO PISMO TIMOTEJU
Če je pismo napisal Pavel, je nastalo okrog leta 65. Če je psevdonimno pa je nastalo proti koncu 1. stoletja ali manj verjetno v začetku 2. stoletja. Namenjeno je Timoteju v Efez od Pavla, ki je predstavljen, kot da je pred kratkim odpotoval od tam in je zdaj v Makedoniji. Verjetno ga je napisal kak Pavlov učenec ali somišljenik, razlagalec pavlinske dediščine, nekaj desetletij po apostolovi smrti. Dotika se predvsem tem o cerkveni ureditvi, lažnih naukih, odnosih in verovanja skupnosti.
4.3.2 DRUGO PISMO TIMOTEJU
Napisano kot prvo ali zadnje od pastoralnih pisem. Če ga je napisal Pavel, morda prek tajnika, je nastalo okrog leta 64 ali kmalu za tem (če je bilo napisano kot prvo) oziroma 66-67, če je bilo napisano kot zadnje. Če pisma ni napisal Pavel, je nastalo kmalu po Pavlovi smrti, je nastalo v šestdesetih letih, oziroma proti koncu 1. stoletja. Namenjeno je Timoteju, od Pavla, ki je prikazan, kot da je v ječi in da umira v Rimu. Verjetno ga je napisal kak Pavlov učenec ali somišljenik, kmalu po njegovi smrti. Vendar ima več možnosti, da je avtentično pavlinsko, kakor ostala pastoralna pisma. Odraža Pavlovo osamljenost in trpljenje v ječi, medtem ko se mu bliža smrt. Na nek način ustvarja tretjo od Pavlovih oporok v Novi zavezi (prva je Pismo Rimljanom, druga pa govor v Miletu).
4.3.3 PISMO TITU
Pismo je nastalo okrog leta 65, če ga pripisujemo Pavlu. Če je psevdonimno pa je nastalo proti koncu 1. stoletja ali (manj verjetno) v začetku 2. stoletja. Namenjeno je Titu na Kreti, od Pavla, ki je predstavljen kot da je pred kratkim odpotoval od tam in je zdaj na obli Male Azije ali zahodne Grčije, na poti za Nikopolo. Verjetno ga je napisal kateri od Pavlovih učencev ali somišljenik nekaj desetletji po Pavlovi smrti. Znova je pomembna tema cerkvena ureditev ali red in zmotni nauki.
4.2.1 DRUGO PISMO TESALONIČANOM
Drugo pismo je bilo najbrž napisano v Korintu, nekaj mesecev pozneje kot prvo. Če je pismo napisal Pavel, je nastalo okrog leta 51/52. Če je pismo psevdonimno pa je najbrž nastalo proti koncu 1. stoletja, ko se je pokazala večja vnema za apokaliptiko. Poleg koristnih nasvetov so tu napisana nova navodila o dnevu paruzije in znamenjih, ki se bodo zgodila pred tem. Pismi sta si zelo podobni in sta pomembni predvsem zaradi eshatološkega nauka.
4.2.2 PISMO EFEŽANOM
Če pismo Efežanom pripisujemo Pavlu, je nastalo v šestdesetih letih. Če je psevdonimno, s čimer se strinja okrog 80 odstotkov kritičnih strokovnjakov, pa je nastalo v devetdesetih letih 1. stoletja. Pismo je namenjeno pavlinskim kristjanom v Mali Aziji, ne samo skupnosti v Efezu. S pismom se lahko kosa samo še Pismo Rimljanom in sicer glede največjega vpliva na krščansko misel in duhovnost. Imenujemo ga tudi »krona pavlinstva«. Pomemben je predvsem veličasten pogled na vesoljni pomen Cerkve in na edinost med kristjani. Cerkev je opisana kot Kristusovo telo, on pa je glava. Pismo postane zelo pomembno glede tematike nauka o Cerkvi, zakramentov, hierarhijo in cerkveni ureditvi.
4.2.3 PISMO KOLOŠANOM
Če ga pismo pisal Pavel oziroma Timotej, ko je bil Pavel še živ ali takoj po njegovi smrti, je pismo nastalo med leti 61-63 iz Rima, ali pa je nastalo med leti 54-56 iz Efeza. ČE je pismo psevdonimno, kar predvideva 60 odstotkov kritičnih strokovnjakov, je nastalo v osemdesetih letih. Namenjeno je kristjanom v Kolosah, v dolini reke reke Likos v Frigiji v provinci Azije. Evangelija tam ni prvi oznanjal Pavel, ampak Epafra, ki je Pavlu poročal o Cerkvi in njenih težavah. Pismo je veličasten primer pavlinske teologije. Kološani so se soočali z nevarnostjo, ki so izvirala iz judovskih predstav o nebesnih in vesoljnih silah, ki naj bi usmerjale vesolja. Dajali so jim prevelik pomen ter tako postavili pod vprašaj Kristusovo premoč. S postavitvijo novega reda je Kristus Gospod vzel vladanje v svoje roke, postavljen je pred vesoljne sile, ki jim je bilo odvzeto to, kar so jim v antiki pripisovali. Pavel opisuje Kristusa, njegovo telo kot Cerkev in Božje skrivnosti, skrite od vekov.
4.3 PASTORALNA PISMA
Mnogi ta pisma označujejo poslanice. Od drugih Pavlovih pisem se močno razlikujejo. Pisma so namenjena Timoteju in Titu, dvema najbolj zvestima Pavlovima učencema. Vsebujejo navodila o organizaciji in vodenju skupnosti, ki so jima bile zaupane. Zato se že od 18. stoletja imenujejo pastoralna pisma. Težko je določiti, kdaj v Pavlove življenju naj bi pisma nastala, zato lahko razumemo, da je pristnost vprašljiva.
4.3.1 PRVO PISMO TIMOTEJU
Če je pismo napisal Pavel, je nastalo okrog leta 65. Če je psevdonimno pa je nastalo proti koncu 1. stoletja ali manj verjetno v začetku 2. stoletja. Namenjeno je Timoteju v Efez od Pavla, ki je predstavljen, kot da je pred kratkim odpotoval od tam in je zdaj v Makedoniji. Verjetno ga je napisal kak Pavlov učenec ali somišljenik, razlagalec pavlinske dediščine, nekaj desetletij po apostolovi smrti. Dotika se predvsem tem o cerkveni ureditvi, lažnih naukih, odnosih in verovanja skupnosti.
4.3.2 DRUGO PISMO TIMOTEJU
Napisano kot prvo ali zadnje od pastoralnih pisem. Če ga je napisal Pavel, morda prek tajnika, je nastalo okrog leta 64 ali kmalu za tem (če je bilo napisano kot prvo) oziroma 66-67, če je bilo napisano kot zadnje. Če pisma ni napisal Pavel, je nastalo kmalu po Pavlovi smrti, je nastalo v šestdesetih letih, oziroma proti koncu 1. stoletja. Namenjeno je Timoteju, od Pavla, ki je prikazan, kot da je v ječi in da umira v Rimu. Verjetno ga je napisal kak Pavlov učenec ali somišljenik, kmalu po njegovi smrti. Vendar ima več možnosti, da je avtentično pavlinsko, kakor ostala pastoralna pisma. Odraža Pavlovo osamljenost in trpljenje v ječi, medtem ko se mu bliža smrt. Na nek način ustvarja tretjo od Pavlovih oporok v Novi zavezi (prva je Pismo Rimljanom, druga pa govor v Miletu).
4.3.3 PISMO TITU
Pismo je nastalo okrog leta 65, če ga pripisujemo Pavlu. Če je psevdonimno pa je nastalo proti koncu 1. stoletja ali (manj verjetno) v začetku 2. stoletja. Namenjeno je Titu na Kreti, od Pavla, ki je predstavljen kot da je pred kratkim odpotoval od tam in je zdaj na obli Male Azije ali zahodne Grčije, na poti za Nikopolo. Verjetno ga je napisal kateri od Pavlovih učencev ali somišljenik nekaj desetletji po Pavlovi smrti. Znova je pomembna tema cerkvena ureditev ali red in zmotni nauki.
5. JANEZ KRIZOSTOM, VELIK OBČUDOVALEC PAVLA
Janezu Krizostomu upravičeno pripada vzdevek »Zlatousti«, saj velja za največjega govornika Cerkve vseh časov. Rodil se je v Antiohiji okoli leta 346. Sprva je kot menih živel strogo asketsko življenje, pozneje pa se je bil prisiljen zaradi bolezni vrniti v Antiohijo. Tu je kmalu zaslovel kot pridigar po vsem bizantinskem cesarstvu. Cesar ga je z zvijačo zvabil v Carigrad in ga dal posvetiti za škofa. S tem pa je nad Janezovo glavo spravil sovraštvo aleksandrijskega patriarha Teofila. Ta ga je po raznih spletkah in lažnih obsodbah tako onemogočil, da je Janez Zlatousti po hudem pomanjkanju in duševnih mukah ter zaradi velikih naporov umrl v izgnanstvu leta 407.
(povzeto po: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/F8636556916633F5C125702300222517, 7.4. 2014)
Poleg liturgije, je Janez zapustil tudi mnogo homilij, posebej ob Pavlovih pismih. Bil je velik občudovalec apostola Pavla. V pridigah se je počasi sprehajal skozi besedilo, razlagal vrstico za vrstico, potem pa se v nekem trenutku navdušil, beseda mu je stekla in na dolgo in široko je razlagal globlji smisel vrednot in moralnih odločitev. O smislu bogastva ob pismu Filemonu na primer razmišlja takole: Lahko bogastvo samo prinese človeku srečo? Ne more. Človek je lahko silovito bogat, pa še vedno globoko nesrečen. Mar potem bogastvo sploh čemu služi? Seveda, bogataš lahko zelo pomaga tistim, ki nimajo, ki so v stiski. Krizostom v homiliji v čast apostolu Pavlu, odkriva kreposti starozaveznih prerokov, od Abela, Noeta, Abrahama, vse do Janeza Krstnika. Ko njim ob stran postavi Pavla, v njem odkrije še lepše, še globlje, še bolj žlahtne kreposti, ki vnemajo ljudi za Kristusa. Nič v Pavlu ni zaradi njegove lastne popolnosti, lastne kreposti, lastne podobe, ampak je vse samo za nas, za ves svet, zaradi Kristusa. Seme ki obrodi stoteren sad in dela čudeže v ljudeh. Noe zgradi ladjo, v katerem se reši njegova družina in vsake živalske vrste po en par, toda Pavel s svojimi pismi ‘zgradi’ ladjo, ki še danes rešuje množice z vsega sveta. Krokar, ki ga Noetova ladja reši, ostane krokar tudi ko odleti iz nje. Krokar pa, ki se vkrca na ladjo, ki jo Pavel pomaga klesati, se spremeni in postane lep kot golob. Janez pravi, da Pavlova in naša skupna, Kristusova ladja, demone spreminja v angele – hudobni se pod soncem Božje besede v srcu spreminjajo in postajajo dobri.
Janezu Krizostomu upravičeno pripada vzdevek »Zlatousti«, saj velja za največjega govornika Cerkve vseh časov. Rodil se je v Antiohiji okoli leta 346. Sprva je kot menih živel strogo asketsko življenje, pozneje pa se je bil prisiljen zaradi bolezni vrniti v Antiohijo. Tu je kmalu zaslovel kot pridigar po vsem bizantinskem cesarstvu. Cesar ga je z zvijačo zvabil v Carigrad in ga dal posvetiti za škofa. S tem pa je nad Janezovo glavo spravil sovraštvo aleksandrijskega patriarha Teofila. Ta ga je po raznih spletkah in lažnih obsodbah tako onemogočil, da je Janez Zlatousti po hudem pomanjkanju in duševnih mukah ter zaradi velikih naporov umrl v izgnanstvu leta 407.
(povzeto po: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/F8636556916633F5C125702300222517, 7.4. 2014)
Poleg liturgije, je Janez zapustil tudi mnogo homilij, posebej ob Pavlovih pismih. Bil je velik občudovalec apostola Pavla. V pridigah se je počasi sprehajal skozi besedilo, razlagal vrstico za vrstico, potem pa se v nekem trenutku navdušil, beseda mu je stekla in na dolgo in široko je razlagal globlji smisel vrednot in moralnih odločitev. O smislu bogastva ob pismu Filemonu na primer razmišlja takole: Lahko bogastvo samo prinese človeku srečo? Ne more. Človek je lahko silovito bogat, pa še vedno globoko nesrečen. Mar potem bogastvo sploh čemu služi? Seveda, bogataš lahko zelo pomaga tistim, ki nimajo, ki so v stiski. Krizostom v homiliji v čast apostolu Pavlu, odkriva kreposti starozaveznih prerokov, od Abela, Noeta, Abrahama, vse do Janeza Krstnika. Ko njim ob stran postavi Pavla, v njem odkrije še lepše, še globlje, še bolj žlahtne kreposti, ki vnemajo ljudi za Kristusa. Nič v Pavlu ni zaradi njegove lastne popolnosti, lastne kreposti, lastne podobe, ampak je vse samo za nas, za ves svet, zaradi Kristusa. Seme ki obrodi stoteren sad in dela čudeže v ljudeh. Noe zgradi ladjo, v katerem se reši njegova družina in vsake živalske vrste po en par, toda Pavel s svojimi pismi ‘zgradi’ ladjo, ki še danes rešuje množice z vsega sveta. Krokar, ki ga Noetova ladja reši, ostane krokar tudi ko odleti iz nje. Krokar pa, ki se vkrca na ladjo, ki jo Pavel pomaga klesati, se spremeni in postane lep kot golob. Janez pravi, da Pavlova in naša skupna, Kristusova ladja, demone spreminja v angele – hudobni se pod soncem Božje besede v srcu spreminjajo in postajajo dobri.
6. ZAKLJUČEK
Pavel je nesporno ena izmed najbolj zanimivih in pomembnih osebnosti v zgodovini krščanstva. Glede na bogastvo, ki nam ga je zapustil v svojih pismih ni čudno, da se vedno znova vračamo k branju njegovih pisem, nič presenetljivega ni niti to, da je navdihoval cerkvene očete in še vedno navdihuje mnoge teologe. Čeprav so bila njegova pisma namenjena točno določenim skupnostim, ki so jih težile različne težave, so mnoga pisma aktualna še danes. Skozi moje raziskovanje Pavla, sem spoznala, da je resnično zanimiv, da je bil neverjetno goreč za Cerkev in oznanjanje, kljub mukam in tegobam, ki so ga pestile. Ne glede na to, da je trpel materialno pomakanje, potoval in živel v skrajno slabih razmerah, da je bil deležen preganjana in zasmehovanja, je živel v neverjetni ljubezni in predanosti Jezusu Kristusu. Njegova dediščina je bila, ostaja in gotovo tudi bo neprecenljiva za kristjane po vsem svetu.
- "Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen". (1 Kor 13, 13)
Pavel je nesporno ena izmed najbolj zanimivih in pomembnih osebnosti v zgodovini krščanstva. Glede na bogastvo, ki nam ga je zapustil v svojih pismih ni čudno, da se vedno znova vračamo k branju njegovih pisem, nič presenetljivega ni niti to, da je navdihoval cerkvene očete in še vedno navdihuje mnoge teologe. Čeprav so bila njegova pisma namenjena točno določenim skupnostim, ki so jih težile različne težave, so mnoga pisma aktualna še danes. Skozi moje raziskovanje Pavla, sem spoznala, da je resnično zanimiv, da je bil neverjetno goreč za Cerkev in oznanjanje, kljub mukam in tegobam, ki so ga pestile. Ne glede na to, da je trpel materialno pomakanje, potoval in živel v skrajno slabih razmerah, da je bil deležen preganjana in zasmehovanja, je živel v neverjetni ljubezni in predanosti Jezusu Kristusu. Njegova dediščina je bila, ostaja in gotovo tudi bo neprecenljiva za kristjane po vsem svetu.
- "Večkrat v hudih naporih, večkrat v ječah, neprimerno bolj pod udarci, večkrat v smrtni nevarnosti. Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset. Trikrat so me bičali, enkrat kamnali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan preživel na globokem morju. Pogosto sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati. V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti. Poleg tega še vse, kar me dan za dnem zaposluje, skrb za vse Cerkve. Kdo je slaboten, ne da bi bil tudi jaz slaboten? Kdo pa se spotika,ne da bi tudi mene žgalo?" (2 Kor 11,23-29)
Viri:
1. John Drane: Pavel. Koper: Ognjišče, 1987
2. Raymond E. Brown: Uvod v Novo zavezo. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008
3. Sveto pismo: Nova zaveza in psalmi, jeruzalemsak izdaja. Ljubljana: Družina: Teološka fakulteta, 2010
4. Maksimiljan Matjaž: Kronologija Pavlovega življenja in delovanja (gradivo), Ljubljana, 2014
Ajda Kupljenik, 2. letnik DVO